Thursday, February 21, 2019
[Total: 0    Average: 0/5]

Čustva delajo naš svet barvit in pisan, napačna razumevanja čustev pa ga osiromašijo. Zato je treba čutiti in občutiti vsa čustva. In tega naučiti tudi svoje otroke.

 

Moški in ženske

Za predstavnice nežnejšega spola pravijo, da smo v primerjavi z močnejšim spolom bolj čustvene in da tudi laže izrazimo, kar čutimo. Če v teh stereotipnih pripisovanjih nežnost pomeni izražanje, moč pa prekrivanje čustev, je potem naloga žensk, da se naučimo skriti svoja čustva, naloga moških pa, da odkrijejo, kar čutijo? Smo ženske res bolj čustvene kot moški ali znamo samo bolje pokazati svoja čustva in doživljanja?

 

Raziskave so pokazale, da med spoloma ni bistvenih razlik v čustvovanju in doživljanju. Čustvujemo ne glede na spol. Razlike nastanejo le pri izražanju teh čustev.

 

Rešitev torej ni v tem, da čustva prikrijemo, skrijemo in zamaskiramo, ampak v razvijanju spretnosti, ki nam bodo pomagale komunicirati odprto in zrelo, z upoštevanjem drugega, s sočutjem in rahločutnostjo.

Kako izražamo čustva, je seveda stvar vzgoje, prepričanja, družbe in ne nazadnje odnosov, v katerih živimo. Otrok se bo hitro naučil, katera čustva so v družini dovoljena, katera prepovedana, kaj se sme in česa se ne sme izraziti. Je jeza tisto prepovedano čustvo, ki bi preveč vznemirilo moje bližnje? Je žalovati pri nas tabu?

 

So vsa čustva »pozitivna«?

Pogosto delimo čustva na negativna in pozitivna, doživljamo jih torej kot prijetna in neprijetna. Jeza, gnus, sram so tista nezaželena, ki bi se jim najraje izognili, k pozitivnim, kamor spadajo veselje, presenečenje in zanimanje, pa težimo in si jih želimo.

 

Čustev pa ne moremo zanikati, jih poteptati in se pred njimi skriti. Tam so, ker imajo svojo funkcijo in svoj namen. Težko je sicer prepoznati v jezi energijo in moč, v žalosti možnost »zdravljenja« in v sramu, kje je naša meja. A ko se otrok razjezi, je pozitivnost v tem, da lahko ta jeza rodi novo dejanje, akcijo, nalogo. Otrok si lahko postavi cilj, ker ga jeza oskrbi z energijo. Samo na pravi način se mora izraziti in jo usmeriti v aktivnost.

 

Žalost, pred katero skušamo otroke velikokrat zavarovati, pomeni slovo od preteklosti, od posameznih življenjskih obdobij, kar je nujno za razvoj. Predelava izgube, pa naj bo to le konec brezskrbnih počitnic ali slovo od hišnega ljubljenčka, kar utegne biti včasih zelo stresno, je pomembna za čustveni razvoj. Sram pa nam dovoljuje delati napake in kliče druge, naj nam pomagajo.

 

Prijetnih čustev ni težko nositi, napolnjujejo nas z energijo, spodbujajo k novim akcijam, saj so naše potrebe zadovoljene, pa tudi telesnega zdravja nam ne manjka.

 

Odnos med zakoncema

Čustveno ozračje v družini ustvarita starša oziroma partnerja s svojim medsebojnim odnosom. Če ta odnos preplavljajo čustva ljubezni, sprejetosti, varnosti in pripadnosti, če je dovoljeno, da starši o svojih čustvih pristno govorijo in jih pokažejo, ter če to tudi zmorejo, potem ustvarijo idealne pogoje za čustveni razvoj otroka.

 

Toda partnerja drug pred drugim velikokrat prikrivata svoja čustva in razmišljanja. Na zunaj sta sicer lahko prijazna in vljudna, vendar jeza, žalost ali bolečina, ki jo nosita v sebi, kmalu prevzame celo družino, čeprav bi to rada preprečila. Z njunega narejenega obraza odseva nelagodje, ki ga otroci še posebno čutijo.

 

Otroci mimogrede osvojijo nenapisana pravila; čutijo, kaj se sme in česa ne, katera so tista čustva, ki bodo preveč vznemirila starše. Tako se v nekaterih družinah sploh ne jezijo, v drugih ne poznajo žalosti, v tretjih pa čutijo, da so žrtve krivičnega sveta … Vsem je prav gotovo skupno to, da čutijo nemir in napetost, ker se čustva le kopičijo, ne smejo pa se izraziti. Nabirajo se in nabirajo, dokler ne nastane pritisk, v katerem majhna, nepomembna zadeva povzroči eksplozijo. Čustva namreč morajo na plan, če ne na zdrav, zrel način, pa prikrito v obliki psihosomatskih motenj, bolezni ipd.

 

Čustvena vzgoja hčere in sina

Da starši drugače vzgajamo sina kot hčer, nam povedo tudi raziskave o čustveni vzgoji. O čustvih se z deklicami ne samo več pogovarjamo, tudi pokažemo jim več tistih čustev, za katera pravimo, da so pozitivna. Deklicam tako dovolimo, da pokažejo žalost, »jeziti se« pa se deklicam vendar ne spodobi! Jeza je namreč »fantovsko« čustvo.

 

Otrok že skozi pravljični svet prepoznava različna čustva, ki jih starši poudarjajo ali pa se jim izmikajo. Ko bodo zgodbico pripovedovali hčerki, bodo sicer uporabljali veliko čustvenih besed, a besedi jeza in gnus ne bosta med njimi. Deklice se bodo tudi igrale tako, da bo njihova igra prepojena z različnimi čustvi.

 

Starši tako vzpostavijo različen odnos do svojih otrok. Nenamerno. Očetje še vedno postavljajo sinu več zahtev, bolj so ukazovalni in pogosteje jim skačejo v besedo. Fantje se tako raje obrnejo k mami, ko so jezni in žalostni. Pa še to morda redko, če ti dve čustvi v družini nista dovoljeni, saj se morda bojijo, da bodo izgubili starševsko naklonjenost in toplino. Tudi deklice še vedno velikokrat čutijo, da bodo pri mami našle tolažbo za svojo žalost, jeze pa mama ne bo sprejela.

 

To pa ne pomeni, da dekleta jeze ne čutijo in da fantje niso žalostni. Otroci, ki pravih čustev ne smejo pokazati, so ranjeni, saj ob svojih starših ne najdejo razumevanja in posluha, da bi povedali, da jim je hudo, da jih je strah, da so žalostni … Mogoče kdaj poskusijo, na svoj nerodni način, pa jih nemalokrat starši zatrejo, še preden prepoznajo, da so se k njim obrnili v stiski.

Mogoče smo premalo pozorni ali pa se ustrašimo njihove jeze? Nas preveč vznemirja? Nas spravlja v neprijeten položaj? Ali preprosto preslišimo, da je tudi naš fant žalosten in da našo deklico nekaj pošteno jezi, ker bi se nas to preveč dotaknilo?

 

Deklice imajo pri čustveni komunikaciji vsekakor prednost, ker se prej naučijo jezika – nič čudnega, ko pa jim starši dajejo več čustvenih spodbud, več sami ubesedujejo svoja čustva – in so tako bolj spretne pri ravnanju s čustvenimi vsebinami tudi kasneje v življenju.

 

Starši, ki so sami spretni v čustvenem svetu, bodo lahko otrokom pomagali ravnati s čustvi. Starši, ki se ne zmenijo za čustva svojega otroka, jih ne spoštujejo ali pa se jim po drugi plati vsak njegov odziv zdi primeren, pa ogrožajo ne samo čustveni, ampak tudi intelektualni razvoj otroka.

 

Mnogi otroci, ki se nagibajo k nasilju in agresiji, so zrasli pod strogim očesom očeta in matere, so bili velikokrat kaznovani in so jih starši po večini ignorirali, čeprav ni nujno, da so se tega tudi zavedali.

 

Kako torej vzgajati?

Temelji za čustveno življenje se zgradijo v otroštvu. Vzgajamo tako, kot smo bili vzgajani sami. Starši namreč s svojim pristopom do otroka vplivamo ne samo na njegovo trenutno in nadaljnje čustveno življenje ter razvoj, ampak tudi na način, kako bo sam razvijal čustveno pismenost svojih otrok.

 

Recept za čustveno vzgojo je zelo preprost, a v praksi lahko postane zahteven proces. Težko je namreč spremeniti že ustaljene vzorce komunikacije in vzgajanja, težko je razbiti stereotipe o moškem in ženski, ki so se oblikovali na podlagi družbenega okolja, družinske vzgoje, lastnih izkušenj in pretekle tradicije. Prisluhniti sebi in otroku je lahko staršem v izziv ali v breme, ko ob odzivanju na otroka odkrivajo nova čustva. Vsak od staršev mora namreč pri sebi preseči tradicionalne vzorce, se spoznavati in dograjevati ob otroku.

 

V mislih imamo predvsem to, da se mora vsak roditelj posebej, kot posameznik, soočiti s tistimi neprijetnimi čustvi, ki jih doživlja, ko se približuje otroku – npr. s strahom, da bo videti kot pomehkužen oče, če bo pokazal otroku, da ga ima rad; z ranljivostjo, ki se lahko pojavi, ko oče pokaže sinu, da je ponosen nanj, čeprav sam ni bil tega nikoli deležen; s strahom pred lastno jezo, če mama dovoli, da se hči razjezi …

Gre pravzaprav za vzajemen učinek, ko odgovor na otrokovo čustvo tudi pri starših odpira nova čustva, nove stiske, mogoče stare bolečine ipd. Pri tem pa starša tudi kot partnerja spoznavata čustveni svet drug drugega, ga preoblikujeta, dograjujeta in bogatita. Otrok nam tako da možnost, da sami razvijemo svoje čustvene spretnosti, obogatimo svoj odnos, otroku pa zagotovimo, da je brezpogojno sprejet, ljubljen in cenjen. In to je najdragocenejša popotnica za življenje. 

 

 

Komentarji
Kategorija:   Novice, Obnašanje
Naslednji prispevek

11. erotična zgodbica: Študentska zabava

junij 13, 2012 0