Epilepsija - Bambino.si

Epileptični napad
Epileptični napad je eden od simptomov epilepsije, ki nastane zaradi nenormalnega izbruha električnih impulzov v možganih. Glede na mesto izbruha impulzov poznamo dve osnovni skupini napadov: generalizirane in parcialne.

• Generalizirani napadi: zanje je značilno, da nenormalen električni izbruh zajame celotno možgansko skorjo. Pri tej obliki napadov bolnik izgubi zavest (lahko tudi le za nekaj sekund), pojavijo se lahko mišični krči (krčenje rok in nog) in motnje mišičnega tonusa (nenadni padci).
• Parcialni napadi: nenormalni električni izbruhi so omejeni le na določen predel možganske skorje (epileptično žarišče). Za to vrsto napadov je značilno, da lahko potekajo brez motnje ali z delno motnjo zavesti (oseba je zmedena), pojavijo se lahko mišičnimi krči in motnje čutil (tipa, voha, sluha, vida). Če se nenormalni električni izbruh iz določenega predela možganske skorje nato razširi na celotno možgansko skorjo, govorimo o sekundarno generaliziranem napadu.

Kako pogosta je epilepsija?

V razvitem svetu se epilepsija pojavi pri 1 % prebivalstva. V svetu naj bi jo imelo 40 milijonov ljudi, od tega 6 milijonov Evropejcev. Ocenjujejo, da je danes v Sloveniji okoli 20.000 bolnikov z epilepsijo, na leto jih na novo zboli okoli 1000. Epilepsija se lahko pojavi v katerem koli starostnem obdobju, pogostost pri moških in ženskah je enaka. Najpogosteje za epilepsijo zbolijo mladi, pri več kot polovici bolnikov se bolezen razvije pred 18. letom starosti. Bolezen se pogosto pojavi tudi šele po 60. letu starosti.

Kaj povzroča epilepsijo?

Vzroki za epilepsijo so najrazličnejši, delež posameznih vzrokov je v različnih življenjskih obdobjih različen. Epilepsija lahko nastane kot posledica okvare možganskega tkiva zaradi nepravilnega razvoja možganov ali zaradi vnetij možganovine, poškodbe možganovine (ob porodu, v prometni nesreči), možganske kapi, zastrupitve oziroma čezmernega pitja alkohola ali jemanja drog (ali obojega hkrati), tumorjev. Epilepsijo lahko sprožijo tudi dolgotrajno preprečevanje spanja, hipoglikemija (nizka raven sladkorja v krvi), daljši ali močnejši telesni napor, nezadostna preskrba možganov s kisikom. Za nastanek epilepsije naj bi bila pomembna tudi dednost. Vendar je dednost zelo zapletena in raznolika, zato se epilepsija le malokrat prenaša s staršev na otroka. Pri marsikaterem bolniku lahko vzrok za bolezen ostane nepojasnjen.

Zdravljenje epilepsije

Zdravljenje epilepsije je nujno potrebno, saj epileptični napadi bolj ali manj poškodujejo možgane, poleg tega lahko med napadom pride tudi do nesreč (na primer poškodb zaradi padcev, prometnih nesreč, utopitve). V zdravljenju imajo ključno vlogo zdravila za zdravljenje epilepsije ali antiepileptiki. Ostale možnosti zdravljenja vključujejo kirurško zdravljenje, vagusno stimulacijo (uporaba naprave, po velikosti podobne srčnemu spodbujevalniku, ki stimulira vagusni živec) in ketogeno dieto (poseben prehrambeni režim, ki temelji na visokem vnosu maščob in organizmu potrebnih beljakovin ob izključitvi ogljikovih hidratov).

Kako ravnati, če pride do epileptičnega napada?

Vsakdo od nas se lahko znajde v situaciji, da oseba ob nas doživi epileptični napad. Kako ravnati? Pomoč je odvisna od vrste in dolžine epileptičnega napada. Večina epileptičnih napadov običajno ne zahteva nobenega posebnega posredovanja. Prva pomoč je vsekakor potrebna pri velikem generaliziranem epileptičnem napadu (grand malu) ter v posebnih okoliščinah (npr. če se epileptični napad zgodi v vodi). V teh primerih ponudimo našo pomoč ali/in pokličemo medicinsko pomoč.

Prva pomoč pri velikem epileptičnem napadu (grand malu):

• bolniku moramo preprečiti, da bi se pri padcu poškodoval (odstranimo vse nevarne predmete),
• zrahljamo mu oblačila okrog vratu (odvežemo kravato, odpnemo srajčni ovratnik) in pasu (odpnemo pas na hlačah),
• glavo mu podpremo z mehkim in ravnim predmetom (vzglavnikom, torbo, zvitim oblačilom),
• po prenehanju napada moramo osebo, ki izgubi zavest, položiti v bočni položaj za nezavestnega,
• bolniku v usta ne dajemo nobenih predmetov, s katerimi bi preprečili, da bi si pregriznil jezik, ust mu ne odpiramo na silo,
• bolniku med napadom ne dajemo v usta nobene tekočine, dokler se mu ne povrne zavest,
• bolnika med napadom ne držimo, krčev ne poskušamo fizično zaustaviti,
• vedno počakamo na kraju samem, da bolnik pride k zavesti,
• ponudimo mu pomoč ali po potrebi pokličemo strokovno medicinsko pomoč.