Porodne zgodbe

[Evelina]

Pridružite se!
Zanimivo bi bilo,da bi se tu zbirale zgodbe o nosečnosti in porodu dvojčkov.
Verjemite zelo zanimiva in dobrodošla.
Svoje zgodbe vam napišem,ko bom imela čas mogoče prvo že nocoj

Lepo vabljeni!

[Vanja]

[Evelina]

Nekdo pač mora prebiti led in naj bom to tokrat jaz

Da vam vsega ne povem takoj,bomo tu začeli z mojo 4 nosečnostjo in našimi prvimi dvojčicami



Kot že veste,sem mamica 10 majhnih otrok.
Ko sem četrtič zanosila,sem na prvem pregledu doživela pravi mali šok. Moja G. mi pove,da nosim dva otročka.Presenečenje in sreča hkrati,pa vendar tudi polno skrbi.Četrta zaporedna nosečnost v tako kratkem času,bi se po vsej logiki morala končati tako,da bi večino časa preležala v bolnišnici.A ni bilo tako. Pod budnim nadzorom g. dr.Taljatove v ZD Tolmin sem do zadnjega dneva preživela doma.Vsi so mi govorili,da bom rodila najmanj mesec pred rokom,kar je pri dvojčkih normalno,pri meni pa še toliko bolj verjetno,ker nisem nič počivala.A se ni zgodilo nič takega.25.september 2001 se je približeval,popadkov pa od nikjer.Pet dni pred rokom pa sem ob 15:40 končno začutila prvi popadek.Že pri naslednjem mi je odtekla voda in z možem sva se hitro odpravila v Kranjsko porodnišnico.Popadki so se vrstili drug za drugim,tako,da je mož po poti poklical rešilca.V ZD Železniki so me premestili v rešilni avto,nato pa smo ob zvokih siren hiteli proti Šk.Loki.Tam se nam je pridružila še zdravnica,ker je kazalo,da bom rodila kar na poti v porodnišnico.
V kranjski porodnišnici je bilo že vse pripravljeno za porod.Osebje je zelo hitro ukrepalo in že pet minut po prihodu se je točno ob 17:00,rodila 3350g in 51cm dolga punčka Breda,sedem minut kasneje pa še 2850g težka in 48 cm dolga deklica Mirjam.Nisem mogla verjeti,da je mogoče tako hitro in s tako malo bolečinami roditi,saj so bili prvi trije porodi daljši in napornejši.Porod je bil celo tako hiter,da mož ni uspel priti pravočasno.Ko je prišel,sta bili dvojčici že rojeni in ju je takoj dobil v naročje.
Porodna bolečina se mi zdi najlepša bolečina,saj si z vsakim popadkom bljižje najlepši stvari na svetu-svojemu otroku!

Naprej pa drugič..

[trebušček]

Evelina, zelo lepa zgodbica in lepa zaključna misel...

[bambina]

[Vanja]

v pričakovanju nadaljevanja

[pikipokii]

komaj čakam nadaljevanje

[karmy]

[SUZANA]

zelo, zelo lepo....

[Urška_1980]

Zelo lepo in navdiha polna zgodba, ki me popelje daleč v mojo domišljijo, kjer si predstavljam mene (((((( ))))))

[pomaranca22]

zelo lepo!se povej kako. kako pa si se pocutla ko si zvedela da drugic nosis dvojcke?in pol se tretjic?se bote meli kakega dojencka?

[jassy]

Joj kakšna lepa zgodba..vrstice sem kar požirala z očmi

Komaj čakam nadaljevanje...

[Evelina]

No pa še druga



Čeprav sva imela že pet otrok,sva se po rojstvu dvojčic Brede in Mirjam odločila,da bi imela še enega otroka.
Na prvem pregledu ni bilo nič posebnega:en plod lepo v maternici in predvideni datum poroda 7.6.2003.
Ko sem na drugem pregledu sedela v čakalnici sva se pogovarjali s sodelovko,ki je bila tik pred porodom.Spraševala me je,če sem sigurna,da bo samo eden.Jaz pa ji v smehu odvrnem,da ja,saj smo prejšnjič videli,da je samo en...No pregled je prinesel veliko presenečenje.Na ginekološkem pregledu,se je moji G. zdela moja maternica nekoliko prevelika za 10 tednov nosečnosti,naredila je UZ in na ekranu sta se prikazala dva mala otročička!To je bilo presenečenje zame in za zdravnico.Dva dvopjčka zapored,obakrat po povsem naravni poti!Jaz sem si hitro opomogla od šoka,drugi pa mi skoraj niso verjeli,da bo pri nas,res dvakrat zapored dvojna sreča.Sodelavka je bila takrat ravno na CTG,ko sem se pogovarjala potem v predprostoru ambulante,se je zasmejala in me pohecala:" a vidiš,da nisi sigurna!
Nosečnost je potekala v redu,kljub temu,da sem morala skrbeti za pet majhnih otrok,še posebno za dvojčici,ki sta bili stari dobro leto.
Sedemnajst dni pred rokom sem prvič dobila popadke.Ker je bil prejšnji porod tako hiter,sva se odpravila v kranjsko porodnišnico.Tokrat pa popadki niso bili pravi,ampak lažni.Toda na mojo žalost so me zadržali v porodnišnici!Takoj sem vedela-tukaj bom vse do poroda.Joj zame
!S težkim srcem sem pustila doma mojih pet malih bučk.
V porodnišnici sem bila ves čas po nadzorom,UZ,CTGji,meritve pretokov...toda poroda ni in ni bilo.Pet dni pred rokom,je bila plodovnica končno mlečna.Rekli so mi,da grem naslednje jutro v porodno.JUHUHU!!!!!!
Naslednje jutro,bil je torek,so me odpeljali v porodno.Super,končno sem oblekla mini krilo! )Sprejela me je moja draga babica Polonca Škofic.Še zadnjič so mi naredili UZ,da so videli kako ležita-obe glavično-super!
Ob 8:40 mi je dr. Hanđar predrl prvi ovoj.Ob 9:00 so mi dali umetne popadke,čez slabo uro pa mi je babica rekla:" Toliko počakajte,da grem še lulat." Jaz pa ji odvrnem:" Vi lahko tudi še kakate,meni ni sile!"
Pa odvrne v smehu:" Ne to pa ne bo šlo
Prišla je nazaj in rekla:"Ljubi otrok,zdaj bova pa rodili!" Mislila sem,da se heca-meni ni bilo še nobene sile in res,ko mi je rekla,da naj se obrnem na hrbet sem čutila,da moram pritisnit in babica je imela na roki šele eno rokavico,ko se je prva deklica že porodila...zavpila je:"Tu imamo porod" in takrat so prileteli na kup Prišel je dr. in mi predrl še druge ovoje in drugo namontiral v porodni kanal...sedaj pa ni bilo več popadka...predlagal mi je,da ob prvem najmanjšem kar pritisnem-in sem-in kmalu so mi na trebuh položili drugo deklico.Ob 10:00 se je rodila Vanja težka 3150g in dolga 50 cm,ob 10:05 pa Nadja,težka 3600g in dolga 54cm.BIla sem neizmernoi srečna,ko sem ugledala,moji dve zlati,mehki intopli deklici.Vse je bilo pozabljeno,občetila sem le neizmerno srečo,da sem postala mamica še dvema čudovitima deklicama.Mož je spet prišel prepozno,saj si nisem mislila,da bom rodila tako hitro.Naročila sem mu,da naj pride ob 11 in takrat upam,da bo kmalu Malo smo se še pocrkljali,potem pa so me odpeljali v sobo,kjer sem preživela še tri lepe dneveob skrbi sester.
Babica v porodni je rekla možu,ko mu je povedala,da je na svet spravila še dve punčki(pri sedmih otrocih je bila ona moja babica) Ja bogi revež,vi pa še za vložke ne boste zaslužili-tolk bab pri hiši!!

Za danes konec-se nadaljuje...

[jassy]

Joj..tele tvoji otroci so pa vsi zelo veliki in težki ob porodu..obe dvojčici čez 50cm..super

[St. Ina]

Joj Evelina, kako lepi zgodbi. JSt si tud želim dvojčke tkole rodit

Nestrpno čakam nadaljevanje.

[ursakatja]

[Vanja]

[Evelina]

Moji otročiči že spijo,razen ta velikih dveh,ki se še kopata

No,obljuba dela dolg in še malo je moram izpolniti..





Imeli smo pravljično število otrok in počutila sem se kot sneguljčica in sedem palčkov,zadnji dve sta bili stari leto in pol,ko je pogovor in neka notranja želja,po še enem otroku obrodila sadove.je test zopet pokazal dve črtici.
Ko sem bila noseča 6 tednov,sem šla na prvi pregled.Ker je bila maternica zopet večja kot za enega, mi je takoj naredila UZ in glej ga zlomka,na ekranu zopet utripata dva srčka.En plodek je bil normalno velik za te tedne,drugi pa je zgledalo,kot da sem zanosila kasneje...naročila me je čez 14 dni.Bila sem vesela,seveda presenečena a v mene se je naselil nek strah,ki mi je dajal vedeti,da tokrat ne bo vse šlo po sreči.
Štirinajst dni je hitro minillo in jaz sem s tesnobo v srcu,kot da bi že vedela,da se nekaj aja,podam na pot na pregled.Kot vedno je bil z menoj tudi mož in otrociu,kateri niso bili v šoli.G. mi naredi UZ,nasmeh ji je nekoliko zginil z obraza...vedela sem ,da ne bo dobra novica...en otroček je normalno rastel,drugi pa je bil majčken,premajčken-vendar mu je srček še utripal...ni mi dajala lažnega upanja in vedela sem,da se moram pripraviti na to,da bo v kratkem na nebu zasijala še ena zvezdica,da bo moja mala pikica postala še en majhen angelček...duša se mi je trgala-a mogla sem biti močna in pogumna.Razum mi je dopovedoval eno-srce drugo.Razum-bolje sedaj,kot po porodu, Srce-zakaj,pa tako rada ga imam...
Zopet sem bila naročena čez deset dni.Dobro sem vedela že dva dni prej,ker se je pojavil rjav izcedek,da je moja mala pikica odšla...in UZ je to samo potrdil...druga pikica pa je lepo rastla,a v meni je bil vedno strah,da bi izgubila še njo...Ugotovljeno je bilo,da sta imela TTS povezavo in je Nace svojega dvojčka "pojedel".
Nacek je lepo rastel in se razvijal.Vsi smo se veselili dneva ko naj bi se rodil,a 12.7. 2005 je minil in nič se ni zgodilo.Štirikrat sem šla v Kranj na amnioskopijo,preden so končno rekli,da naj naslednji dan pridem rodit.Bilo je tri dni po roku.
Prišel je četrtek zvečer,pripravila sem vse za naslednji dan,ko naj bi bil dan D.Ura se je bližala polnoči,z možem sva še gledala TV,ko me je nekaj začelo ščipati...najprej sem mislila,da ne bo nič...potem pa mi je malo po 1 uri zjutraj počasi začela odtekati voda...zopet brzina...hitro v avto in proti Kranju.
Sprejmejo me v porodno,mož pa čaka zunaj na hodniku.Odprta šele 3 cm,naredijo mi klistir,obrijejo,CTG ...potem pa grem v porodno...moža so hoteli poslati še domov-vendar se ni dal odgnati.Ob popadkih me je masiral,v pavzah pa sva oba dremala...imela sem popadke na deset minut a ko je le ta prišel me je držal 2 minuti...
Malo čez pet me babica zopet pregleda,odprta 5 cm...prosim jo,če lahko grem na WC,pa mi reče-brez problema,vi kar pojdite...no jaz grem..a nazaj do porodne še komaj priracam...pred posteljo me zvije,oklenem se moža okrog vratu in zakričim,da bom rodila! Babica pride slabe volje,češ kaj se dereš,pred petimi minutami ste bila odprta 5 cm,spravim se na posteljo in me potipa...UF,PA RES BOSTE RODILA!! hALO-MENDA ZDAJ JA ŽE VEM? Pride še ena babica in akcija se je začela.Tistega lepega julijskega jutra 15.7.2005 se je ob 05:32 rodil mali,črnolasi deček Nace,težak 3380g in dolg 52 cm.Očka je tresočih rok prerezal popkovino in v očeh so mu lesketale solze.Naceta so uredile in ponosni ati,ga je dobil v naročje.Jaz-jaz pa sem se po porodu obrnila stran,kajti po licih so mi polzele debele solze sreče in žalosti.Sreče,ker sem postala mamica mali štručki,ki je zadovoljno vlekla prstek v atijevem naročju in soze žalosti-ker je bil njegov dvojček,tam nekje med zvezdami...do zadnjega sem še upala,da se bo zgodil čudež in se bo rodil tudi ta....a za spomin na njega je bila le zatrdlina na Nacetovi posteljici...in ko so mi pokazali,mi je srce objel tesen obroč...tako je zabolelo...
Dopoldan so naju odpeljali na oddelek,ati pa je šel domov k ostali četici...ki je že težko čakala na malega bratca.
Tak je bil moj šesti porod,grenko - sladek.
Velikokrat se ozrem v nebo in iščem zvezdico,ki je moja,pošiljam poljubčke in objeme,se včasih tiho pogovarjam...in,ko opazujem Naceta,se mi zdi,da včasih išče svojo drugo polovico in izgleda tako izgubljen...spet drugič pa je navihan za oba...
Oproščam se napakam-a zopet po licih polzijo solze....

Se nadaljuje...................

[Vanja]

[Andreja77]

res zgodbe, ki se ti dotaknejo srca
fuuuul lepo