še moja zadnja porodna zgodba...
Oskar-naš enajsti sonček! Prišel je mesec oktober….menstruacije ni bilo in test je pokazal en velik in debel + .Sedaj je bilo samo še vprašanje,koliko srčkov bije pod mojim srcem in na prvem pregledu sva obe z zdravnico s strahom pogledali na ekran UZ.A na ekranu je tokrat utripal samo en srček in bil kot švicarska ura….enakomerno in natančno….
Meseci so minevali in malo dete je rastlo in rastlo.V 21 tednu sem šla na pregled k primariju Cerarju in spotoma še na 3D UZ k dr.Tulovi….z menoj sta bila tudi velika dva- Janja in Žan,ki sta tega dne tudi izvedela da bomo dobili še enega fanta.Bila sta nadvse vesela in ponosna.Skrivnost sta skrbno čuvala vse do konca,saj nismo hoteli,da prav vsi zvedo kaj bo…razen nekaj izjem…
Datum poroda se je bližal,a meni ni prav nič kazalo,da bi se naš fantič rodil kak dan prej…in tako je minil tudi dan D. V petek 19.junija sem šla na amnioskopijo…plodovnica je bila sicer že mlečna,a moje maternično ustje je bilo še dolgo in trdo,odprta pa komaj 1 do 2 cm…premalo za v porodno.Zdravnica me je naročila v ponedeljek na sprožitev poroda…končno.Vikend je minil mirno v krogu mojih dragih in v ponedeljek zjutraj me je mož odpeljal proti Kranju.Tokrat bomo prav zares dobila v naročje svoje enajsto srečo.
Ob 8 sem čakala pred porodno….pokličejo me naprej,priklopijo me na CTG,naredimo popis,me obrijejo in sklistirajo….potem pa je sledilo dolgo čakanje na porodno posteljo,kajti zgleda,da smo vse rojevale prav na ta ponedeljek.Vmes med ččakanjem smo se z babicami in sestrami malo hecale,se pogovarjale in obujale spomine…tako pač je ,če je človek že skoraj inventar porodnišnice in skoraj vse pozna.Ura se je bližala poldnevu,ko me končno obvestijo,da bodo spraznili ta fensi porodno in da tokrat je pa rezervirana zame…juhej….torej bom enkrat celo v fensi sobi rojevala. Malo do dvanajste mi je doktor Rizner predrl ovoje…zraven pa zastokal,če nisem še nikoli rodila,ker je še vse nezrelo….plodovnica sicer močno mlečna,glavica na 9,porcije še dober cm,maternični vrat trd in dolg…torej bo potrebno potrplenje….in predvsem čas,da se vse zmehča in pripravi.Babica mi je v roko nastavila kanal za umetne popadke in kmalu so se začeli pojavljati prvi popadki.Sprva kot krči ob menstruaciji,potem pa so začeli boleti tudi v križ in vsak popadek me je pritisnil na trtico.Vsake toliko me je babica pregledala in mi masirala maternično ustje,a ta se ni in ni hotelo zmehčat.Lepa reč….osmič rojevam in se počutim kot prvorodka…začepljena ko šampanjec….zabetonirana…iz tistih dveh cm se ni in ni premaknilo nikamor.Popadki so postajali boleči in z pravilnim dihanjem se jih je dalo kljub temu lepo premagovat,sploh ker sem ob sebi imela čudovito babico,ki me je s svojim mirnim glasom vodila skozi popadek.Okrog 16 ure so me vprašali,če pokličejo anasteziologinjo,da mi nastavi Ultivo.Prikimala sem in kmalu je prišla sestra in pripravila vse potrebno.Na desno roko mi je dala manšeto za merjenje pritiska,na kanalček za umetne popadke je dala še en razdelilec za Ultivo in na prst ščipalko za merjenje saturacije….anasteziologinja je nastavila potem tekočiuno,ki ves čas teče v žilo in mi dala še napravico v roke,na kateri je gumb,ki ga pritisneš ob začetku popadka,če misliš,da bo popadek prehud….Tako opremljena sem naprej predihavala popadke,ki so ob dovajanju Ultive postali že takoj blažji….ob najmočnejših popadkih sem pritisnila na gumb in bolečina je postala znosna.V primeru,da pa kisik pade pod 95 pa so mi na nos takoj poveznili masko s kisikom.Ure so minevale in jaz še vedno odprta borih 5 cm….prosila sem,če lahko vstanem,saj vem da težnost marsikaj naredi….
Torej sem z vso opremo vstala in pri postelji predihavala popadke,ki so se stopnjevali in me začeli tudi pritiskati na blato.Babica je bila ves čas ob meni in ko je videla,da me je res pošteno zvilo in da so sedaj res tisti pravi popadki sem se spravila nazaj na posteljo ,da me pregleda.Ja…potreben je bil čas in potrpljenje…malo čez 18 uro sem bila odprta 10 cm in čas je bil za AKCIJO! Prijela sem se pod koleni in močno pritisnila….bolečina,napetost in pritisk se je povečal in še malo….še čisto malo in na plan je pogledala črnolasa glavica…takrat pa se babica zadere naj ne pritiskam,naj popadek zadržim…seveda ubogam in hvala Bogu,da nisem vedela, kaj se je
ajalo….odvijala je popkovnico,ki je bila navita okrog vratu našega Oskarja in ga je čvrsto zadrgnila….ko je to rešila,je rekla naj pritisnem še enkrat da se porodijo ramena …...končno je malo telesce zdrsnilo iz mene…a ni bilo glasu….planila sem pokonci in v tistem trenutku so ga že spravili k sebi in mali fantiček je izpustil svoj prvi glas…glas,ki sem ga tako težko pričakovala,glas ki je bil kot najlepša pesem….položili so mi ga na trebuh…tako mojega,tako toplega in tako čudovitega…ne da se opisati…vse ure bolečin in trpljenja so bile v trenutku pozabljene…ni bilo več mere,s katero bi lahko ocenila težavnost poroda…lebdela sem…adrenalina polna in predvsem nadvse srečna…hotela sem,da v tem trenutku izve cel svet,da sem bila zopet obdarjena z najlepšim čudežem narave…z največjo srečo….da sem na svet spravila najlepši biser in biseri se rojevajo samo v bolečini in tem večja je bolečina tem lepši in dragocenejši je biser,ki se rodi v tej bolečini. Z sinkom na prsih sem plavala od sreče in iz radia je zadonela pesem,ki je zmagala na Evroviziji – Pravljica….ja res sem v pravljici…res sem lebdela in moje srce je napolnilo toliko toplote,toliko ljubezni,da se ne da opisati…Nafilali so me z inekcijami,da so zakrčili maternico in porodila sem še posteljico,ki so jo temeljito pregledali,če je cela….nato je babica Oskarja odnesla na pult,ga očistila,zmerila in zvagala…dobil je prvo pikico v ritko,pa seveda kapljice v oči….nato pa mi ga je dala,da sva se stisnila …takrat me je tudi prvič pogledal…modre učke,a beločnice so bile vse krvave…popkovnica ga je že dobro zadrgnila… Vedno znova in znova se zahvaljujem vsej trumi angelov varuhov,pa Bogu in Mariji,da naju je čuvala in da nam je bil še enkrat dan dar starševstva in meni dar materinstva.
Tri ure sem prebila še v porodni…med tem časom so me budno spremljali in vsake toliko prišli pogledat mojo krvavitev…
Takole …moja pot skozi tri izmene v porodni je bila pri kraju in odpeljali so naju na oddelek…tam pa me je po celodnevnem postu čakala večerja in ne morem vam povedati,kako dobro je sedla juha,kompot in pecivo po tako adrenalinskem dnevu. Nato je sestra prišla še povedat,da bo zdravnica pregledala Oskarja in če sem dovolj pri močeh,da grem na štacijo…seveda,da sem šla in po pregledu sem ga zadovoljno odpeljala v sobo,čeprav so mi sestre rekle,da ga pustim tam,da se bom odpočila.
Skozi celo noč me je sestra na oddelku še hodila opazovat,ob polnoči sem dobila injekcijo Fragmina…
Na oddelku sem preživela še tri čudovite dneve…v sobi sem bila sama,ker je bila taka moja želja.Sestrae so me crklale in bilo je prav lepo preživeti bolnišnične dneve med tako prijaznim osebjem.
Kaj naj zapišem za konec…za mano je osem porodov in vsak je zgodba zase…vsak je drugačen in vsak je edinstven. Ob vsakem porodu se stke nova vez in vsakič znova te
odek napolni z adrenalinom in z novim nabojem energije in ljubezni.
Vredno se je bilo truditi in prenašati bolečino…vredno je bilo prenašati vsa zaničevanja in grdo govorenje,ko so sorodniki zvedeli za nosečnost….vredno se je bilo boriti…kajti mene je na koncu čakala največja nagrada,ki sedaj sladko spi v svoji posteljici in nas z vsakim trenutkom osrečuje in razveseljuje.
Popadki bolijo,a so na kocu tisočkrat ,miljonkrat poplačani….
Želim si le zdravja in sreče…nič drugega…kajti vse ostalo pride in gre…
Oskar-radi te imamo – vsi!Vesela sem ,ker vem da ga bo vsak dan obdajalo vsaj dvanajst nasmejanih,razneženih obrazov,da se bo k njemu stegovalo dvanast parov rok,ki željno čakajo na svoje trenutke ljubkovanja in nenazadnje,da ga bo vedno obdajala toplota dvanajstih plamenov ljubezni. In to odtehta vse…
te je! Srečni tvoji otročki!
Tudi jaz vam želim predvsem zdravja in sreče! 