Sunday, May 26, 2024

Homeopatijo je razvil nemški zdravnik Samuel Hahneman (1755-1843). Ta je leta 1789 opazil, da je zaužitje kinina, ki je zdravilo za malarijo, povzročilo večino bolezenskih znakov, ki jih povzroči sama malarija. Hahneman je nadaljeval s podobnim preizkušanjem na sebi, svojih prijateljih in bolnikih ter zaključil, da “podobno zdravi podobno” (glej spodaj). On in njegovi nasledniki so sestavili farmakopejo, ki temelji na izkušnjah. Njegova zdravljenja so kmalu postala znana po vsej Evropi in Združenih državah.


Homeopatija predstavlja sistem zdravljenja, ki se razlikuje od današnjega zahodnega prevladujočega načina. Trdijo, da je bolezen najbolje zdraviti z zdravilom, ki bi pri zdravem prostovoljcu povzročila enak skupek bolezenskih znakov. Odtod tudi ime homeopatija. Homeopatski zakon podobnosti zahteva, da se vsa zdravila preizkusijo na zdravih osebah. Domnevajo še, da se s ponavljajočim redčenjem in stresanjem (sukusijo) zdravilo ojači čtemu procesu pravijo potenciacija. Mnoga homeopatska zdravila so tako razredčena, da v njih ni niti ene same molekule prvotne substance; homeopati verjamejo, da se neka (še nedefinirana) informacija prenaša skozi proces potenciacije in da ta informacija vpliva na zdravilo. Včasih so tej informaciji pravili “duhu podobni življenjski princip”. Moderni homeopati govorijo o kotih, ki jih oklepajo molekule vode ali o “teoriji kaosa in občutjivosti na začetne pogoje”. Jezik se je spremenil, ideja pa še vedno ostaja bizarna in nedoločena. Kjub mnogim poizkusom, da bi dokazali teorijo “spomina vode”, se vsiljujejo dokazi, da tak pojav ne obstaja.

Kljub vsemu temu je homeopatija pomembno prispevala k medicini. Spodbijala je zdravila tiste dobe, ki so bila mnogokrat nevarnejša kot sama bolezen, ki so jo poizkušali zdraviti. To je lahko pospešilo opuščanje zdravljenj kot so puščanje krvi, klistiranje in preveliko uporabo živosrebrovih spojin. Prav tako je homeopatija prispevala začetno idejo in osnove zdravil kot so nitroglicerin in akonit. Ljudje, kot sta Joseph Lister in Sidney Ringer, sta trdila, da sta prišla do pomembnih farmakoloških inovacij prav zaradi homeopatije. Homeopatiji lahko priznavamo tudi prve kvantitativne in sistematske postopke, klinične poizkuse s kontrolnimi skupinami in celo uporabo statistike v medicini. Če pogledamo nazaj, bi lahko trdili, da je bil Hahnemann, če nič drugega, eden prvih, ki je raziskoval čuden učinek placeba, ki nas do zdaj še vedno čudi in preseneča. Relativna neškodljivost, novost metode in nemoč alopatije (izraz, ki si ga je izmislil Hahnemann) so morda že zgodaj priljubili homeopatijo. V 19. stoletju so jo toplo sprejeli ameriški zdravniki. Na prelomu stoletja je bilo 8% ljudi, ki so se ukvarjali z zdravljenjem v Združenih državah, homeopatov, imeli so 20 homeopatskih medicinskih kolidžev, 66 splošnih in 74 specializiranih homeopatskih bolnišnic in 31 homeopatskih zdravstvenih revij.

Tako kot zdaj je bilo tudi takrat mnogo nasprotij med homeopati in “običajnimi”. Hahnemann ni izbiral besed, ko je napadal “močno škodljivo” staro šolo: “ta umetnost, ki ne zdravi… je skrajšala življenja desetkrat toliko ljudem kot najbolj uničujoče vojne in pustila mnogo miljonov ljudi bolj bolnih in nesrečnih, kot so bili na začetku.” Ameriško zdravniško združenje v Chicagu, Illinois, so deloma ustanovili zato, da bi se uprli vplivu Ameriškega inštituta za homeopatijo V New Yorku, New York, ki so ga ustanovili leta 1844. Konzultacijska klavzula etičnega kodeksa Ameriškega zdravniškega združenja je bila napisana tako, da je izločila homeopate. Zapisano je bilo, da “nihče, čigar praksa temelji na izključni dogmi, ki zavrača izkušnje stroke, in ugotovitve, ki jih nudijo anatomija, fiziologija, patologija in organska kemija, ne more biti redni praktik.”

Homeopati so trdili, da so ortodoksni zdraviki sami dogmatični in le poskušajo izključiti ekonomsko konkurenco. V drugi polovici devetnajstega stoletja se je začelo postopno približevanje, najbolj zaradi napredka znanstvene medicine. Sodelovanje se je še pospešilo po odkritju antitoksina proti davici leta 1895. Velika večina homeopatov, posebno zagovorniki manjših razredčitev, ki so uporabljali zdravila z nekaj aktivne učinkovine, je sprejela konvencionalne metode zdravljenja. Mnogo konvencionalnih praktikov je uporabljalo tudi kako od homeopatskih zdravil. Jasna razlika med homeopati in alopati se je še bolj zameglila, ko sta večini obeh taborov začeli uporabljati dosežke razvijajočega se modela laboratorijske in bakteriološke znanosti. Končno je v letu 1903 Ameriško zdravniško združenje celo povabilo homeopate, naj se jim pridružijo.

Kljub temu še vedno obstajajo miti, da je v Združenih državah homeopate zatrl prevladujoči sistem. Obtožujoči prst je običajno uperjen v Flexnerjevo poročilo iz leta 1910, ki je ocenjevalo vse ameriške zdravstvene šole. V resnici je Fleksnerjevo poročilo visoko ocenilo mnoge homeopatske šole, od katerih jih je bilo kar nekaj dobro dotiranih in na katerih so poučevali odlični strokovnjaki. Zaton homeopatije je v resnici povzročila asimilacija in pa uporaba obeh načinov zdravljenja, saj je razlika med obema postajala vedno manjša. Slabše homeopatske šole so se zapirale, boljše pa so prostovoljno postajale konvencionalne (npr. Boston University School of Medicine V Bostonu, Massachutets, University of Michigan, Ann Arbor, New York Medical College, Vallhalla). Do leta 1913 jih je ostalo le 10 in do leta 1923 le še dve. Zadnjo homeopatsko diplomo so izdali leta 1950 na Hahnemannovi zdravstveni šoli (Hahnemann Medical School) v Philadelphiji. Zadnji dodipomski študij homeopatije, ki se je odvijal na kaki zdravstveni šoli v Združenih državah, se je končal leta 1961, ko se je V Philadelphiji upokojil Boericke, zadnji dekan ameriške homeopatije.

Nacionalni center za homeopatijo iz Aleksandrije, ki se zdaj prenavlja, poroča o več kot 6.000 članih (ki večinoma nimajo zdravstvene izobrazbe). Še večje naraščanje homeopatije lahko opazimo v Franciji, Nemčiji in Veliki Britaniji. V tem času je v Nemčiji več kot 2.000 homeopatskih zdravnikov in še več zdravnikov občasno predpisuje homeopatska zdravila. Poleg tega homeopatijo prakticira veliko ljudi, ki nimajo konvencionalne medicinske izobrazbe (Heilpraktiker). V Veliki Britaniji je 5 homeopatskih bolnišnic, ki so popolnoma integrirane v državni zdravstveni sistem, poleg tega pa homeopatijo prakticira okrog 37% splošnih zdravstvenih praktikov. Kot v večini dežel vzporedno obstaja še neznano število laičnih praktikov. V Franciji ocenjujejo, da uporablja homeopatska zdravila 32% populacije. Ponovno obujanje homeopatije lahko pripisujemo bolj splošni želji po uporabi alternativnih (oz. pomožnih) zdravil in očitno močno temelji v razočaranju nad “visoko stehniziranim, neosebnim” ortodoksnim zdravljenjem in malce narobe razumljenim sprejemanju naravnih, in kot takih, varnih zdravil. Bi morali klasični praktiki ponovno razmisliti o zavračanju homeopatije zaradi njene ponovne priljubljenosti?

Večini zdravnikov bi se to zdelo precej težko. Konec koncev znanstveno nimata ne koncept zelo visokih razredčenj, ne zakon podobnosti prav nobenega smisla. Razprave in nasprotovanja med homeopati samimi še dodatno zmanjšujejo kredibilnost. Dokazi, ki so temelj homeopatije, temeljijo na nejasnih in nenatančnih metodah ter še vedno dajejo nejasne rezultate. Tako se kaže, da prav nobeno od glavnih načel homeopatije ne soglaša s splošno sprejetimi znanji. Nekateri se prav zaradi tega pritožujejo, da bi bilo vsako poglobljeno raziskovanje predmeta le izguba časa. Celo pravi način predpisovanja homeopatskega zdravila v klinični praksi je postal kamen spotike in predmet razprav med različnimi homeopatskimi šolami, nekateri jih predpisujejo na osnovi skupka bolezenskih znakov, drugi spet na osnovi akutnih pojavov, tretji upoštevajo konstitucijske tipe in splošne značilnosti in zopet naslednji uporabljajo izopatijo (uporaba razredčenega “bolezenskega agensa” za zdravljenje bolezni). Vsaka od frakcij se zavija v retorični plašč hannemanskosti ali klasičnosti.

Po drugi strani zadnji članki kažejo, da moramo ostati sprejemljivi in tolerantni č zgodovina medicine bi nas morala spominjati, da so bile že mnoge glavne usmeritve napačne. Poleg tega: komu mar, če stvar nikakor ne more delovati, bolniku pa kljub temu koristi? Razredčena homeopatska zdravila so vsaj razmeroma nenevarna in sama narava homeopatskega zdravljenja s svojim dolgim, natančnim in poudarjenim upoštevanjem poteka bolezni lahko optimizira učinek placeba.

Problem je seveda bolj zapleten. Predanost znanosti in odgovornost poštenega svetovanja bolnikom zahtevata natančno raziskavo. Richard Cabot, profesor na Harvardski univerzi v Bostonu, čigar ime še vedno ostaja v naslovu tednske rubrike, ki jo je sam začel v časopisu New England Journal of Medicine, je leta 1906 zapisal, da bi se moralo pravo vprašanje glasiti “Ali deluje?” ne pa “Ali je logično?”. Entuziazem zdravnikov, da bi sledili temu predlogu, pa je skupaj z homeopatijo zatonil v pozabo.

Ali torej homeopatija deluje? Nedvomno tako bolniki, kot tudi mnogi zdravniki homeopatijo zaznavajo kot uspešno. Toda, ali lahko trdimo, da je boljša od podobnega placeba? Končnega odgovora na to na videz preprosto vprašanje še vedno nimamo. Najverjetneje je bila najobsežnejša raziskava homeopatije izvedena v Nemčiji pred drugo svetovno vojno. Teste s placebo kontrolami in klinična testiranja so organizirali nacisti z namenom, da bi vzpostavili učinkovito, poceni nemško zdravstvo. Rezultatov niso nikoli objavili. Ena od prič je poročala, da so bili rezultati negativni. Tudi novejšim poskusom ni uspelo izreči dokončne sodbe. Najbolj avtoritativen sistematski pregled klinične učinkovitosti je bil objavljen 1991. Vključeval je 107·nadzorovanih poskusov, od katerih jih je 81 dokazovalo, da je homeopatija učinkovitejša od kontrolnih zdravljenj. Kljub temu so avtorji zaključili, da je “dokaz nezadosten, da bi lahko iz njega kaj sklepali”. Od takrat ni manjkalo metodološko pomembnih študij, ki so kazale, da je homeopatija učinkovitejša od placeba, vendar tudi zagovorniki homeopatije ne morejo zanikati, da ni manjkalo tudi negativnih študij. Bolj nenavadno je, da ne zasledimo pozitivnih ponovitev ali potrditvenih poskusov. Na primer največjemu homeopatskemu poskusu, ki je bil kdaj izveden (600 bolnikov s pooperativnim ileusom), ni uspelo potrditi prejšnje pozitivne študije. Tudi pozitivnih rezultatov študije pri bolnikih z migreno, ki so bili najbolj občutjivi na zdravstvene pogoje homeopatske prakse, naslednje ponovitve niso potrdile (H.Walach, pogovor, aprila 1995). Klinični dokazi tako ostajajo nasprotujočI si.

Homeopati pogosto trdijo, da modernih poskusnih metod ne moremo aplicirati na homeopatijo. Evropska komisija za homeopatijo v Bruslju celo trdi, da “kontrolirane, naključne, dvojno slepe študije niso pomembne, če upoštevamo homeopatski način zdravljenja”. Homeopatska zdravljenja so v resnici zelo individualizirana in se ne ujemajo z ortodoksnimi diagnostičnimi kriteriji. To lahko povzroči težave pri običajnem randomiziranem kliničnem poskusu. Kljub temu so opisani načini, kako zaobiti te ovire, in zato ni pametnega razloga, zakaj bi se homeopatija upirala doslednim kliničnim testiranjem in poskusom z naključno izbiro s placebo kontrolami.

Kakšen naj bo torej naš odnos do homeopatije? Bolje kot da poudarjamo njeno neverodostojnost in trdimo, da njena definicija sovpada z definicijo mazaštva ali pa da predstavlja kult, bi bilo vzpostaviti bolj konstruktiven postopek. Vsekakor je najboljša pot naprej dosledno raziskovati dokler ne najdemo resnice. Tako torej potrebujemo bolj natančne preizkuse, ki bodo ugotovili učinkovitost, take, ki bodo metodološko kvalitetni in z visokimi standardi homeopatske prakse. Koristil nam bo tudi register poskusov, ki bo zmanjšal nevarnost dvomljivih objav v prihodnjih sistemskih revijah. Poleg tega potrebujemo več podatkov o možnih posrednih ali neposrednih tveganjih pri uporabi homeopatije. Dokler tega nimamo, moramo ostati sprejemljivi za različne možnosti in se zavedati,da je lahko zdravljenje učinkovito, pa čeprav ne vemo, zakaj. Tako bomo morda nekega dne lahko odgovorili na Cabotovo vprašanje, vprašanje, ki je postalo ponovno pomembno, a nanj že devedeset let ne znamo odgovoriti.

 

Kategorija:   Splošno zdravje
Naslednji prispevek

Kašelj

13 junija, 2012 0