zdravje > splošno zdravje

Imunski sistem

Imunski sistem je zgrajen iz posebnih celice, beljakovin, tkiv in organov, ki tvorijo obrambni mehanizem in vsakega posameznika vsakodnevno ščitijo pred vdorom mikroorganizmov. V večini primerov skrbi za zdravje in ščiti pred okužbami. Včasih pa lahko težave, ki jih imunski sistem ne more preprečiti, povzročijo bolezni in infekcije.

Piše: Rainer Jure


Imunski sistem telo ščiti pred infektivnimi mikroorganizmi in drugimi patogeni. Boj proti njimi imenujemo imunski odziv, stanje, ko imunski sistem napade in poskuša telo obraniti pred zunanjimi napadalci, ki povzročajo številna obolenja.

Imunski sistem tvori mreža celic, tkiv in organov, ki v dobro organiziranem sožitju ščitijo telo. Vanj so vključene bele krvne celice oz. levkociti. Dve osnovni vrsti belih krvničk se borijo in uničujejo 'tuje' mikroorganizme ali substance.

Levkociti se tvorijo in skladiščijo v številnih delih telesa: v priželjcu, vranici in kostnemu mozgu. Prav iz tega razloga ta organska tkiva imenujemo tudi limfni organi. Limfne žleze oz. bezgavke, pa se drugače razpredajo po celotnem telesu. Limfne žleze so domovanje levkocitov.

Levkociti po telesu krožijo, ter se pretakajo med organi in vozlišči, s pomočjo krvnega in limfnega obtoka. Na ta usklajen način imunski sistem preverja substance v organih, ki bi lahko povzročile težave.

Osnovna tipa levkocitov sta:

  • Fagociti: pogoltnejo, prebavijo in uničijo tuje organizme v telesu
  • Limfociti: telesu omogočajo, da si zapomni in prepozna prejšnega napadalca, ter ga pomagajo uničiti

Med fagocite prištevamo številne celice. V prvi vrsti so to nevtrofili, ki se borijo proti bakterijami. V kolikor zdravnik sumi v bakterijsko okužbo, bo predlagal krvni test določanja števila nevtrofilov v krvi. Druge vrste fagocitov pripravljajo obrambni odgovor organizma na specifično vrsto napadalca.

Limfocite pa delimo na B limfocite in T limfocite. Limfociti se pričnejo tvoriti in/ali ostanejo B celice v kostnem mozgu, v priželjcu pa dozorijo v T celice. B limfociti in T limfociti delujejo deljeno: B limfociti so kot vojaška obveščevalna služba, išče tarče in pošilja 'vojake' da jo uničijo. T limfociti pa so vojaki, ki uničijo napadalca označenega s strani 'obveščevalne službe'.

Kako deluje?

Ko se opazi prisotnost antigenov (tujki, ki vdrejo v telo), se sproži delovanje več vrst celic, ki tujek prepoznajo in nanj tudi odgovorijo. Te celice sprožijo B limfocite, ki pričnejo proizvajati protitelesa oz. posebne proteine, ki blokirajo specifične antigene.

Ko so specifični proteini enkrat zgrajeni in v imunskem sistemu že prisotni, napadalca vedno uspešno odpravijo. Torej, če nekdo zboli za določeno boleznijo, kot so npr. vodene koze, za posledicami ponovne okužbe ne bo več zbolel.

Tudi določena cepljenja (predvsem v otroštvu) preprečujejo obolenja za nekaterimi nalezljivimi boleznimi. Imunizacija uvaja v telo antidot, ki telo oskrbi s proteini, ki ščitijo organizem pred morebitnimi bodočimi obolenji.

Čeprav vbrizgana protitelesa lahko prepoznajo antigen, pa ga brez pomoči niso sposobne uničiti. To nalogo prevzamejo T celice, del imunskega sistema, ki uničuje antigene ali celice, ki so bile okužene ali nekako spremenjene. Nekatere T celice se imenujejo – celice morilke. T celice so vpletene tudi v signaliziranje drugim celicam (fagociti), da opravijo svoje delo.

Protitelesa lahko nevtralizirajo toksine (strupene ali škodljive snovi), ki jih proizvajajo različni organizmi. Protitelesa lahko aktivirajo skupino komplementarnih ali dopolnilnih proteinov, ki so prav tako del imunskega sistema. Komplementarni proteini pomagajo pri uničevanju bakterij, virusov ali okuženih celic.

Vse te unikatne celice so del imunskega sistema, ki telo ščiti pred številnimi boleznimi. To zaščito imenujemo imunost.

Imunost

Človeški organizem pozna tri vrste imunosti: prirojeno, prilagojeno in pasivno.

Prirojena imunost

Vsak se rodi z določeno prirojeno ali naravno imunostjo, ki jo štejemo med splošno zaščito. Številne mikrobiološke kulture vplivajo na druge in nas na ta način ščitijo. Virusi, ki lahko pri mačkah povzročijo levkemijo, ali npr. virus, ki povzroča pasjo kugo, ne vplivajo na ljudi. Prirojena imunost deluje v obe smeri. Nekateri virusi, ki pri ljudeh povzročajo bolezen (HIV/AIDS), ne vplivajo na zdravje mačk ali psov.

Prirojena imunost vključuje tudi zunanje organske sklope telesa, kot so koža in sluznice (nosna, ustna, gastrointestinalna…), ki so pravzaprav prva obrambna linija celotnega telesa. V primeru, da je ta obrambni zid poškodovan, se npr. poškodovana koža prične hitro celiti, imunske celice pa na poškodovanem delu poskrbijo za obrambo proti morebitnim zunanjim napadalcem.

Prilagajanje – prilagojena imunost

Prilagojena imunost se razvija skupaj z našim staranjem. Vključuje limfocite, ki se razvijajo pri ljudeh izpostavljenim boleznim ali preventivnim cepljenjem.

Pasivna imunost

Pasivna imunost je 'sposojena' imunost s poreklom drugega vira, ter traja zgolj kratek čas. Npr. dojenje ščiti otroka in mu nudi začasno imunost pred boleznimi, katerim jim je bila izpostavljena njegova mati. Dojenje otroka pred infekcijami zaščiti v prvih nekaj letih življenja.

Imunski sistem vsakega posameznika pa je različen. Nekateri zbolijo pogosteje, spet drugi bolj poredko. Starejši kot smo, pogosteje se srečujemo z različnimi mikroorganizmi. Prav zato se starejši redkeje prehladimo. Otroško telo se mora naučiti prepoznati, ter nato napasti viruse, ki povzročajo prehlad.

Težave imunskega sistema

Anomalije imunskega sistema lahko umestimo v štiri glavne kategorije:

  • Imunodeficienca (primarna in sekundarna)
  • Avtoimuna obolenja (celice imunskega sistema napadejo lastno telo)
  • Alergije (imunski sistem pretirava z odzivom na antigen)
  • Karcinom

Imunska obolenja

Ko imunski sistem ne deluje pravilno, govorimo o imunodeficienci oz. o pomanjkanju imunskega odziva. Simptomi prirojene (primarne) imunodeficience se lahko pojavijo takoj po rojstvu, ali pa šele kasneje v življenju.

Sekundarno imunodeficienco lahko povzročijo okužbe ali nekatera zdravila.

Imunodeficienca lahko vpliva na B limfocite, T limfocite ali fagocite. Primeri primarne imunodeficience pri otrocih in najstnikih so:

  • IgA deficienca je najpogostejša napaka v delovanju imunskega sistema. IgA je imunoglobulin, ki ga najdemo predvsem v slini in sluznicah, ki ščitijo telo. IgA deficienca je stanje, pri katerem telo ne proizvaja dovolj IgA protiteles. Povzroča višjo dovzetnost za alergije in prehlade, stanje pa ponavadi hudo.
  • Huda kombinirana imunska pomanjkljivost (SCID – severe combined immunodeficiency) ali 'bubble boy disease' – ime je dobilo po dečku iz Teksasa, ki je živel v plastičnem mehurčku. SCID je resna okvara imunskega sistema, katerem manjkajo tako B kot T limfociti. Pri SCID je boj proti infekcijam praktično nemogoč.
  • DiGerogeov sindrom (displazija priželjca) – je prirojena napaka za katero je značilno, da se otroci rodijo brez priželjca. Je primer primarne T-limfocitne bolezni. Priželjc je žleza v kateri T limfociti normalno dozorijo.
  • Chediak-Higashi sindrom in kronična granulomatozna bolezen: obe vplivata na nezmožnost delovanje nevtrofilov.

Sekundarna imunodeficineca se ponavadi razvije po primarni bolezni, prav tako jo lahko povzročijo podhranjenosti, opeklin in drugih zdravstvenih težav. Težave z delovanjem imunskega sistema pa lahko povzročijo tudi nekatera zdravila.

Sekundarna imunodeficienca:

  • HIV (humani imunodeficentni virus) infekcija/AIDS (akvirirani imunsko deficitni sindrom) je bolezen, ki počasi a zanesljivo uničuje imunski sistem. Povzroča jo virus HIV, ki uničuje določene tipe limfocitov imenovanih T-help – celice. Brez teh celic imunski sistem ni sposoben organizirati obrambnega mehanizma pred povsem običajnimi in nenevarnimi okužbami, vendar so te okužbe pri bolnikih z AIDS-om usodne. Novorojenčki se s HIV-om lahko okužijo v maternici, med porodom ali celo med dojenjem.
  • Imunodeficienca povzročena z zdravili: nekatera zdravila zavirajo delovanje imunskega sistema. Prav zagotovo mednje spadajo biološka zdravila za zdravljenje raka, ki ne napadajo zgolj maligne celice, ampak tudi zdrave, vključno z levkociti v kostnem mozgu. Pacienti z avtoimunskimi obolenji ali po presaditvi organov potrebujejo imunosupresivna zdravila, ki zmanjšajo učinkovitost imunskega odgovora na potencialne sekundarne okužbe

Avtoimunske bolezni

O avtoimunskih obolenjih govorimo takrat, ko celice imunskega sistema pomotoma napadejo zdrave organe in tkiva lastnega telesa.

  • Lupus je kronično obolenje za katero so značilne bolečine v sklepih in mišicah, ter vnetja (nenormalen imunski odziv lahko napade ledvica ali druge organe)
  • Juvenilni revmatoidni artritis je bolezen, pri kateri imunski sistem kot tujek označi različne dele telesa (sklepi, kolena, roke, noge…), ter jih napade.
  • Sklerodermija je kronična avtoimunska bolezen, ki vodi v vnetje in poškodbe kože, sklepov in notranjih organov.
  • Ankilozirajoči spondilitis povzroča vnetje hrbtenice in sklepov, ki se zrcali v togosti in bolečini.
  • Juvenilni dermatomiozitis je motnja za katero so značilna vnetja in poškodbe kože in mišic.

Alergije

Alergije povzročijo antigeni iz okolja, ki sprožijo premočan odziv imunskega sistema. Snovi, ki vzpodbudijo alergijske reakcije imenujemo alergeni. Imunski odgovor lahko sproži simptome kot so otekanje, solzenje, kihanje… ter celo smrtno nevarno reakcijo, ki se imenuje anafilaksija. Simptome lajšamo z zdravili iz skupine antihistaminikov.

  • Astma je dihalna motnja, ki lahko povzroči težave z dihanjem, pogosto se navezuje na alergijski odgovor pljuč. V kolikor so pljuča preobčutljiva na nekatere alergene (cvetni prah, plesen, živalski prhljaj ali pršice) lahko zožijo dihalne poti s čimer se zmanjša pretok zraka, ter povzroči obstrukcijo dihalnih poti.
  • Ekcem je srbeč izpuščaj, ki ga imenujemo tudi atopijski dermatitis. Atopijski dermatitis pa ni nujno alergičnega porekla, pogosteje prizadene otroke in najstnike, ki so alergični, imajo astmo ali družinsko anamnezo bolezni.
  • Alergije: okoljske kot so pršice, sezonske – cvetni prah, zdravila – reakcija na specifična zdravila, hrana – oreščki, arašidi, mleko…, strupi – čebelji pik, so najpogostejši sprožilci stanja, ki ga imenujemo alergija.

Karcinom

Rak se pojavi, ko se degenerirane celice nenadzorovano širijo. Enako se lahko zgodi tudi s celicami imunskega sistema. Levkemija, v katero je vključeno nenadzorovano razmnoževanje levkocitov, je najpogostejši rak v otroštvu, med pogostejše karcinome v otroštvu pa štejemo tudi limfom. Sodobna medicina in farmakološka sredstva so v današnjem času sposobna ozdraviti skoraj vse primere omenjene bolezni.

Sorodni tagi
Sorodni članki
Komentarji