Thursday, April 18, 2024

Po 9 mesecih zelo lepe in mirne nosečnosti sem 7. maja zvečer prvič začutila tiste metuljčkaste popadke, ki naznanjajo začetek nečesa novega. Mož me je peljal v porodnišnico in po dveh urah pregledov so ga poslali domov. Sredi noči 8. maja 2002 mi je na poti na stranišče počil mehur, kljub temu da so popadki popolnoma ponehali. Ker je bila plodovnica zelenkasta, so mi dali umetne popadke, poklicala sem svojo ljubezen in začelo se je! Moj dragi me je bodril celih 6 ur, mi pomagal na posteljo in z nje (rada sem spreminjala  položaje v postelji, menim pa, da je boljše, če stojiš, ker otrok pritiska navzdol in gre hitreje), mi močil ustnice, me masiral, poljubljal …skratka bil je moj protibolečinski patron, saj so bili popadki zelo močni. No, kasneje so mi popadki pojenjali, pa sem dobila  povečano dozo umetnih, in so spet bili tu …Med porodom sen neprestano bruhala, tako da so mi komaj uspeli menjavati ledvičko. Po 6 urah res intenzivnega spopadanja s prijatelji popadki je moji sončici oslabel pulz in postalo je nujno, da se rodi, zato so jo potisnili ven. Takrat se je ustavil svet. Ko je po dolgem mučnem čakanju detece vendarle zajokalo, sva jo z možem samo poljubljala, božala in zalivala s solzami sreče. Za ta trenutek je vredno živeti.


Po dobrih 6 letih pa se je ponovno začela nova zgodbica. Nova nosečnost je prišla h koncu in tako sva se z možem  24. junija 2008 zvečer odpravila v porodnišnico. Naslednji dan me je že zjutraj začelo "zbadati" na  vsakih10 min, vendar mi CTG cel dan ni ničesar pokazal. Ob pol petih popoldan me je zdravnik pregledal, bila sem že 5 cm odprta. Rekel je, naj grem v porodno, da mi bodo predrli mehur in začeli porod. Ravno takrat sta bila na obisku moj mož in hčerkica. Jaz sem šla v porodno, mož pa je na pol poti do doma peljal hčerkico, potem pa je prišla po njo babi (rodila sem v Trbovljah, doma sem v Velenju). Jaz sem med tem po poti do porodne dobila popadke že kar na 5 min in v porodni sobi, ko sem dobila klistir, že kar na tri. In potem je šlo vse še hitreje. Po klistirju sem šla seveda na WC, kjer sem bruhala, kakala in dihala kar vse v enem. Ko sem prišla nazaj do postelje, sem dva popadka še predihala stoje, potem pa sem se raje ulegla, ker so mi noge klecale in sem se bala, da bom padla. Takrat mi je počil mehur in že sem imela željo po pritiskanju. Po nekaj minutah sem že pritiskala in iztisnila ven še eno veliko sončece. Sploh ni bilo časa, da bi mi popadki postali prijatelji in da bi bodrila svojo psiho, saj je takrat, ko je prišel mož nazaj (po 45 min) dobil v naročje že umito hčerkico. Mu je bilo kar malo žal, ker ni mogel biti priča tistemu trenutku, ko lahko objameš svoje, še s popkovino privezano detece. Joj, kako sem spet uživala v tistem prekrasnem občutku.

No, tako sta potekali moji dve porodni izkušnji, o katerih bi se dalo še marsikaj napisat, pa ni tukaj toliko prostora. Vsaka zase sta bili neponovljivi in polni čustev.

Kategorija:   Nosečnost, Porodne zgodbe
Naslednji prispevek

Porodnišnice v Sloveniji

13 junija, 2012 0