ABC Stročnic

Zgodovina stročnic

 
Inki so fižol pridelovali že pred 7000 leti, v Sloveniji pa ga poznamo šele od 17. stoletja naprej. Najdaljšo zgodovino gojenja stročnic v Evropi imajo bob, grah in leča.

Nekoč so stročnice pomenile glavni vir energije, danes pa jih najpogosteje pripravljamo le kot dodatek k jedem.

Fižol

Domovina fižola je Južna Amerika. Že Indijanci so ga sadili skupaj s koruzo, bučami in konopljo. Uživali so zelenega, posušenega, uporabili pa so tudi fižolove liste.

V Evropi se prvič omenja leta 1542. V srednjem veku je fižol veljal za ‘meso ubogih’.

Danes pa je fižol nenadomestljiv. Z rednim uživanjem le tega, telo bogatimo s fosforjem, magnezijem, kalcijem, železom in kalijem. Prav tako fižol deluje tudi diuretično ( v 19. stoletju so posušen in zmlet fižol uporabljali za krepitev delovanja ledvic) ter vsebuje vitamine iz B skupine, karotin in vitamin C.

Fižol sadimo, ko ni več nevarnosti pozebe. Saj njegovi poganjki zelo hitro pomrznejo. Zemlja ne sme biti preveč gnojena. Uporabljamo svežega, v strokih in tudi sušenega. Fižol lahko zamrznemo, vložimo ali posušimo in tako uporabljamo čez vse leto.

Grah

Arheologi menijo, da je bil grah poznan že pred več kot 2000 leti v prehrani ljudi, njegova domovina pa je Azija. Obstajajo razne vrste graha, pri nas pa je najbolj razširjen veliki rumeni grah. Je druga najpomembnejša stročnica, ki se uporablja v prehrani. Uporabljamo svežega ali kuhanega. Od fižola se razlikuje po barvi in obliki zrna.

Grah uporabljamo lahko v zelenjavnih juhah, solatah, v omakah, kot dodatek k glavni jedi…

Pri shranjevanju graha moramo biti pozorni na njegovega škodljivca, grahovega žužka, ki lahko naredi veliko škode.

Bob

Je znana stročnica, pa vendar jo na domačih njivah opazimo le redko. Izhaja iz Afrike in Azije. V Egiptu in Evropi je bob znan še tisočletja. V starem Egiptu so menili, da v plodovih boba živijo duše umrlih, zato ga niso marali. V Italiji pa je prinašal srečo, zato so imeli zrno boba vedno pri sebi.

Bob, ki ga gojimo danes je bujna, visoka in zelo razvejana rastlina. Mesnati stroki so dolgi tudi do 20 cm. Sejemo ga na prosto od februarja do marca. Plodove pa pobiramo že konec junija. Bob spada med zahtevnejše rastline, saj potrebuje dovolj nege. Jemo lahko sveže mlade stroke ali pa ga posušimo in shranimo.

Leča

Leča je dobila ime po svoji lečasti obliki zrna. Obstaja veliko vrst leče, od rumene, zelene, rjave temno sive, do črne leče. Po sestavi se med seboj ne razlikuje bistveno, se pa razlikuje po okusu in videzu. Dobra leča mora imeti zrna debeline 3 do 5 mm.

Leče ne namakamo, kuhamo jo v vodi 20 do 40 minut, različno od vrste.

Leča je zelo priporočljiva za vegetarijance, ljudi s prebavnimi težavami, če imate previsok holesterol ali če vam primanjkuje železa. Prav tako je leča nasitna jed, ob enem pa nima veliko kalorij. Je zelo bogata z vlakninami, vsebuje veliko železa, kalija in ugodno vpliva na visok krvni tlak. Njen zdravilni učinek je velik, zato se uživanje leče zelo priporoča.

Čičerika

V Indiji in jugovzhodni Aziji je čičerika tradicionalna osnovna hrana. Pri nas pa je nekoliko razširjena zgolj na primorskem. Čičeriko moramo pred kuhanjem namočiti v mrzli vodi vsaj dan pred kuhanjem. Paziti moramo, da se ne razkuha, da obdrži prvotno obliko. Najbolje je tudi, da jo solimo šele proti koncu kuhanja.

Moka iz čičerike je pogosta sestavina pri brezgluteinski dieti. Indijanci in Pakistanci jo uporabljajo pri pripravi začimbe curry. Čičerikina moka je tudi odličen ‘zgoščevalec’ jedi.

Soja

Domovina soje je Kitajska, 5000 let stari zapisi pa jo označujejo kot najstarejšo rastlinsko kulturo na svetu. V Evropi so jo začeli pridelovati šele v 18. stoletju na manjših površinah. Najprej samo kot živinsko krmo, kar je še danes njena glavna funkcija. Iz soje izdelujejo lepilo, gnojila, barve, glicerin, mila, sveče, uporablja se tudi kot nadomestek materinega mleka.

Soja je zelo bogata z beljakovinami, povsem upravičeno jo imenujejo tudi ‘meso brez kosti’.
Recepti:

SOLATA IZ STROČNIC Z GOVEJIM MESOM

Potrebujemo:

• 20 dag kuhane mlade govedine (lahko iz juhe)
• 10 dag kuhanega fižola v zrnju
• 5 dag kuhane čičerike
• 5dag boba
• 1 manjša čebula
• česen, sol, kis, olivno olje

Goveje meso narežemo na manjše koščke, dodamo fižol, čičeriko, bob. Čebulo narežemo na tanjše kolobarje, dodamo jedi. Po okusu dodamo česen, sol, kis in olivno olje. Zmešamo, pustimo nekaj minut, da se okusi med sabo pomešajo. Zraven tako pripravljene solate postrežemo kruh.

FIŽOLOV GOLAŽ

Potrebujemo:

• 30-40 dag nizkega stročjega fižola
• 2-3 čebuli
• paradižnikovo mezgo
• sladko papriko v prahu, sol, poper, lovorov list, česen

Fižol očistimo, narežemo na dolžino 2 cm. Sesekljamo čebulo in jo pražimo na olju, da malo zarumeni, nato stresemo nanjo očiščen in narezan fižol. Dodamo še strok ali dva strtega česna. Dušimo na zmernem ognju ½ ure. Dodamo paradižnikovo mezgo po okusu, lovorov list, solimo, dodamo sladko papriko, popramo po okusu. Če želimo bolj gosti golaž, dodamo tudi žlico moke. Zalijemo in pustimo na zmernem ognju še 20 minut.

Zraven lahko ponudimo široke rezance ali krompir.

Članek objavljen v reviji Super mami