Friday, January 27, 2023
Nekategorizirano
13 junija, 2012

Basen: Vrtec na vasi

By 0 771 Views
Click to rate this post!
[Total: 0 Average: 0]

Moderni časi so se sintetizirali tudi v našem kokošnjaku. Putka cel dan nese jajčka, sam ponoči nabiram gliste, zjutraj kikirikam in podnevi spim. Preostalo nama ni drugega, kot da sva svoja mala piščka, tudi zaradi njune socializacije, vpisala v Mini kokošnjak, ki pa se ga drži poseben sloves. Ene kokoši so zadovoljne z vzrejo svojih piščančkov, spet druge kokodajsajo kot, da bi vsakih pet minut znesle jajčko. Z mojo Putko spadava v skupino, ki Mini kokošnjaku in njegovim putkam namenja sama zlata zrna. Pridne putke (beri vzgojiteljice) najinima piščkoma niso nudile zgolj toplega perja, ampak so veliko pripomogle k njunemu kognitivnemu, mentalnemu in čustvenemu razvoju, ter občutno pripomogle pri soustvarjanju njune pozitivne osebnosti.


Pred vstopom v novo šolsko obdobje pa se jim je zgodil povsem nepotreben spodrsljaj, za katerega ne morem okriviti njih, pokljuva pa kar nekaj zlatega zrnja. Ob podobnem primeru bi zakikirikal vsak petelin in zakokodajsala vsaka kokoš, vendar v nasprotju s kurjo logiko, vsi ostali ponosni petelini in kokodajske obračajo glave in v privoščljiv nasmešek vihajo svoje nabrite kljunčke, saj njihova kurja pamet ne dojame, da se lahko krivica že naslednje leto zgodi njihovim piščančkom.  

Preden spraskam naj poudarim nekaj. Nikakor se ne mislim spuščati v strokovnost putk, ki skrbijo za dobro naših piščkov. Osebno mi je vseeno katera putka je to, »p’r mojem klun« sta to lahko tudi raca, ali goska. Na rožo mi gre to, da je naš Pišček pozabljen in odtujen od piščančkov, ki so mu v Mini kokošnjaku pomenili največ.

Že v preteklosti je veliko kokošk tarnalo in neslo rumena jajca nad strokovnim oblikovanjem skupin v katere so vključevali njihove piščančke. A si naglas zakokodakati niso upale, čeprav je šlo za njihove piščančke se jim ni zdelo vredno obvestiti Goloba, ki na kmetiji skrbi za pošto, ali Vrane, ki s svojim krakanjem oslarije razbobna po vsej vasi. Letos smo nekaj podobnega začutili na lastnem perju, še rajši sem bolj natančen, na lastnem perju ga bo začutil naš Pišček, ki so ga pozabili v nižji skupini, nekaj mlajše perjadi pa je »napredovalo« v »njegovo« skupino. Njegove žalostne oči me sprašujejo, zakaj? Ker nisem kurji terapevt, še manj piščančji, mu kaj drugega kot dodatno žlico pšenice ne morem dati, tako vsaj za nekaj minut preneha čivkati. Tudi odgovora: »Sorry, v tvojem jajcu je bilo premalo beljaka;« ne bi razumel, zato nanj pozabim.

Moč kikirikanja mi ponovno požene kri in iz kurje lojtre spusti Veliko Kokljo, ki v Mini kokošnjaku bdi na putkami naših piščančkov in vsako leto sestavlja skupine. Njeno kokodajsanje je strogo in razpoznavno. Razberem: V našem kokošnjaku se vsako leto izvali nekaj posebnih piščančkov. Ti piščančki so potomci »pametnih« Poljskih Čopk za katere je značilno, da se jim pri treh letih dvakrat poveča volumen možganov, zaradi česar jim prične rasti druga glava. Po njenih besedah pa so ti piščančki tudi izvrstni atleti.

V moje petelinje možgane se zasadita dvom in skepsa, saj smo v Koko-laboratoriju z namenskim testiranjem kromosomov ugotovili, da se zaradi volumna, barve in vsebine jajc, ti dve značilnosti izključujeta. Po naših testiranjih za prave atlete veljajo zgolj potomci Severnoafriških Golovratk in nikakor ne Poljske Čopke. A se v kurniku igramo s hibridizacijo in ustvarjamo novo kokošjo vrsto?

Z mislimi se zagledam v te posebneže lastne vrste. Kljub vsemu slišanemu so njihove glave še vedno številko manjše od Piščekove, leteti pa tudi še ne znajo in kot predstavniki te vrste perjadi, biološko tega ne bodo sposobne nikoli. V mislih letijo le njihovi starši, ki se ne zavedajo, da stara kurja modrost pravi, visoki leti povzročajo globoke padce, pri katerih pa se še posebej močno pokadi perje.

Umirjen, čeprav mi znoj zaliva kljun, kokodajsam ukanje stare prijateljice Sove, vodilne strokovnjakinje na področju vzreje piščančkov ne samo v kokošnjakih, ampak se njeno modrost ceni tudi na velikih kokošjih farmah. Pravi, da se lahko takšno pozabljanje zrcali v otrokovem čustvenem razvoju, ki se pogosto razvije v manjvrednostni kompleks, kar pa bi Velika Koklja, kot strokovnjakinja za delo z majhno perjadjo morala vedeti. Kljub občasnemu frfotanju s perutmi, moje kikirikanje ne ustvarja naelektrenega vzdušja, Velika Koklja pa se vseeno pokokodaka na Sovino mnenje.

Vsak poskuša svojemu piščančku omogočiti čimbolj optimalne pogoje za njegovo osebnostno rast in čustveni razvoj. Vem, da se v Mini kokošnjaku letos spremembe ne zgodijo več, niti jih ne pričakujem, malo mi je mar tudi za puljenje perja. Želim samo opozoriti, da se v vaških kokošnjakih dela marsikaj, kar je skregano s kurjo etiko in kurjo fiziko. Skupine malih kokošnjakov se sestavljajo po tem, komu je budnico zapel ta petelin in koliko jajc je znesla ta kokoš. Zakikirikajmo še enkrat: vem in verjamem, da se bosta novi putki nadvse potrudili in se bo Pišček hitro integriral v okolje z novimi kljunčki, opozarjam le, da se podoben, več kot očitno »naš« kriterij, ne bo ponavljal pri piščančkih, ki še prihajajo.

Tako je pač, mali kokošnjaki smo obsojeni na pristransko individualizacijo favoriziranja določenih kokošjih družin, na večjih farmah pa je tako: tri leta stari piščančki so stari tri leta, pet let stari piščančki pa so stari pet let in nič drugače! Generacijski preskoki, če le niso nujni, se na večjih farmah ne dogajajo.

Iz kokošjega dvorišča  Vaš Petelin

Podobnost z resnično perjadjo je zgolj naključna.

Komentarji