Sočutje je prirojeno
Raziskava ameriških znanstvenikov je pokazala, da otroci tujo nesrečo in bolečino doživljajo kot lastno.
Beri daljeZakaj brati otroku?
Zakaj brati že dojenčku? Brati dojenčku, ki sam tega še ne zna in ne zmore pomeni, da mu izkazujemo ljubezen in skrb. Ob branju vzamete otroka – dojenčka v naročje, ga ljubkujete in s tem krepite čustveno vez med vama. Branje skupaj z dojenčkom pomeni […]
Beri daljeOtrokov govor do drugega leta starosti
Zdrav otročiček je radoveden, komunikativen, prijetno odziven. Vse to pokaže, »pove« po svoje. Individualne razlike so zelo velike tudi pri intelektualno zdravih, povprečnih otrocih. Vendar pa obstajajo nekatere širše norme pri otrokovem govornem odzivanju.
Beri daljeVpliv igre na otrokov razvoj
V otrokovem življenju je veliko prelomnih trenutkov in eden izmed njih je prav gotovo začetek šolanja. Pri starših pogosto prevladuje zmotno mnenje, da mora učenec ob vstopu v šolo že brati in pisati. S prezgodnjim učenjem branja pa silimo prav v čas, ki je primeren za razvoj govora in jezika. Kasneje ti učenci niso v šoli prav nič bolj uspešni od tistih, ki so se branja naučili v prvem razredu. Res pa je, da nekateri otroci znajo brati in pisati že pred vstopom v šolo, ne da bi jih kdo posebej poučeval ali spodbujal. To pomeni, da so za opismenjevanje dozoreli prej kot večina povprečno razvitih otrok. To so lahko zelo bistri otroci , ali pa imajo izredno razvite sposobnosti, ki jih zahteva branje. Vendar pa je za uspešno delo v prvem razredu pomembno le, da imajo otroci razvite tiste duševne sposobnosti, ki bodo učencem omogočile, da bodo branje in pisanje osvojili brez večjih naporov. Pomemben pokazatelj duševnega razvoja pa je prav govor. Veliko možnosti za razvoj govora daje otrokom igra vlog, ki jo srečamo v svobodni igri, ko se otroci igrajo šolo, trgovino ipd. Otroci najpogosteje igrajo vloge ljudi in živali, ki jih v takem primeru poosebijo, zato so primerne za razvoj govora in socializacije. V igrah včasih tudi pišejo, berejo, računajo, pojejo, plešejo in slikajo. Igra nastaja kot notranja otrokova potreba po gibanju, dejavnosti in delovanju. Otroka ni potrebno ne učiti in ne spodbujati k igri, omogočiti pa mu moramo, da se v svoji starosti primerno igra. V igri razvija svoje funkcije, različne sposobnosti, hkrati pa si pridobiva izkustvo. Tudi posamezne dispozicije se ne morejo same po sebi razviti v sposobnosti. Potrebni so ustrezni vplivi okolja in otrokova lastna aktivnost. Poleg dispozicij in dejanskih možnosti za razvoj, ki jih nudi okolje, je otrokova aktivnost pomemben dejavnik, ki omogoča, da otrok svoje možnosti za duševni razvoj do kraja razvije. V tej zvezi dojamemo nenadomestljivo vlogo otroške igre za otrokov celostni osebnostni razvoj. Če se otrok ne želi igrati, je to navadno znak za težave v njegovem telesnem in duševnem razvoju. V duševnem razvoju so tako prikrajšani tisti otroci, ki jim starši ne dajejo prilike za igro. To se dogaja tudi v družinah, kjer so starši prezaposleni. Tudi šolski otrok mora imeti čas za igro. Izkušnje so pokazale, da so v kasnejšem življenju odpornejši in osebno uravnovešeni tisti, ki so se ustrezno razživeli v igri.
Beri daljeZ otroki o seksu predvsem iskreno
Če mislite, da vas bodo otroci sami vprašali o spolnosti, ko se bo pojavila potreba, se motite. In če se z njimi o vsem odkrito pogovarjate, o spolnosti pa ne, bodo otroci prepričani, da so vprašanja o seksu prepovedana.
Beri daljeHiperaktivni otroci – 2. del
Lukova mama je maja prišla k meni in mi potožila: “Enostavno ne zdržim več! Vsako jutro kričim in ga opominjam, naj se končno spravi iz hiše. Pisanje domačih nalog poteka ure in ure. Če ne sedim zraven njega, ne dokonča nobene naloge. Ko mu želim pomagati, se začne jeziti name in vedno se konča s prepirom. Ker velikokrat ne dokonča nalog, učitelji mislijo, da mu je za šolo vseeno. Ne glede na vsakodnevne pogovore in prošnje, še vedno zganja svoje neumnosti. Nikoli vnaprej ne predvidi posledic svojih dejanj in vzbuja občutek, kot da mu je vseeno, če me z njimi prizadene. Je zelo neprilagodljiv, včasih eksplodira zaradi najmanjše malenkosti. To me tako razjezi, da kričim še jaz, to pa položaj še dodatno poslabša. Zdaj, ko je v dobi odraščanja, veliko več laže in se izmika. Vem, da ima težave z vzdrževanjem pozornosti, ampak zakaj še vse druge neumnosti?”
Beri daljeAvtizem
Avtizem je nevrološko – biološka razvojna motnja, pri kateri je prizadet predel za komunikacijo in socialne odnose. Obsega širok spekter motenj, ki imajo razpon od lažjih do težkih oblik. Avtisti se opisujejo kot osebe, ki živijo v “svojem svetu”. Veliko avtistov, ki bolje “funkcionirajo”, opisujejo dva svetova: “svoj svet” in “zunanji svet”. Mnogi opisujejo svoje izkušnje kot “razmišljanje v slikah”. Avtizem spremljajo resne motnje v občutenju. Nekateri razlagajo, da so te motnje vzrok avtizma in da jih je potrebno razumeti, da bi se lahko razumela ta razvojna motnja, ki ji pravimo avtizem.
Beri daljeKdaj je pravi čas za …
Čas je denar. Tudi ko gre za pomembne mejnike v otrokovem življenju, je dragoceno zadeti pravi trenutek. Če boste prepozni, bosta otrokova samozavest ali pa njegovo zdravje ravno tako načeta, kot če ga boste k rečem preveč priganjali. Da ne bi ugibali, kako in kdaj, vam ponujamo nekaj konkretnih nasvetov strokovnjakov.
Beri daljeHiperaktivni otroci – I. Del
Luka je bil že kot dojenček zelo zahteven, saj niti v otroškem vozičku ni hotel sedeti. Kot malček ni bil samo živahen. V pičlih nekaj sekundah je obrnil kozarec, stopil v lužo in še kaj. Poleg tega so starši z grozo opazovali njegove kaskaderske skoke, plezanje in nenehno tekanje. V vrtcu je bil zelo radoveden. Ko so drugi risali in barvali, je on raje tekal po sobi ali se igral s kockami. Skratka, vedno je delal po svoje. Tudi v šoli je bilo tako: drugi so sledili pouku in sedeli, on pa je zdržal pri miru največ pet minut. Učiteljice so govorile, da je zelo bister in da je škoda, ker se ne more umiriti in osredotočiti, da bi vsaj eno stvar naredil od začetka do konca. Težko je sledil navodilom, nagajal je sošolcem, razmetaval predmete, med poukom je pel in žvižgal … Igral je vlogo razrednega klovna – vsi so se mu smejali, ker je delal neumnosti in govoril smešne stvari. Imel je le malo prijateljev, saj jih je z nenavadnim vedenjem prej odbijal, kot pridobival.
Beri daljeČustveni razvoj
V strokovnih knjigah ni enoznačne razlage o razvoju čustev. Znanstveniki si niso enotni niti o izvoru čustev. Nekateri trdijo, da se rodimo z zmožnostjo čutenja ljubezni, jeze in strahu, drugi pravijo, da so vsa preprosta čustva prirojena, tako na primer veselje, jeza, strah, žalost, tretji pa menijo, da se čustva razvijajo pod vplivom okolja.
Beri dalje