Otrok, ki škili, ne more usmeriti vidnih osi obeh očes v eno točko. Eno ali obe očesi »bežita«. V prvih treh mesecih življenja je to popolnoma normalno. Kasneje ostane »rahlo škiljenje« pri približno štirih odstotkih otrok – velikokrat zaradi neuravnoteženih očesnih mišic ali zaradi daljnovidnosti. Otroci, ki škilijo, uporabljajo samo eno oko, izgublja pa se sposobnost gledanja z drugim očesom, če škiljenje ni zdravljeno. Otrok, ki škili, ne more razviti prostorskega gledanja – za kar je potrebno usklajeno delovanje obeh očes z možgani. Zaradi tega je nujno potrebno škiljenje kolikor mogoče zgodaj prepoznati in zdraviti: pri šestmesečnem dojenčku je za ponovno vzpostavitev normalnega vida dovolj pogosto pokrivanje nasprotnega očesa, pri šestletnem otroku pa ta ukrep ne pomaga več.
Beri dalje