Hiperaktivni otroci – I. Del

Luka je bil že kot dojenček zelo zahteven, saj niti v otroškem vozičku ni hotel sedeti. Kot malček ni bil samo živahen. V pičlih nekaj sekundah je obrnil kozarec, stopil v lužo in še kaj. Poleg tega so starši z grozo opazovali njegove kaskaderske skoke, plezanje in nenehno tekanje. V vrtcu je bil zelo radoveden. Ko so drugi risali in barvali, je on raje tekal po sobi ali se igral s kockami. Skratka, vedno je delal po svoje. Tudi v šoli je bilo tako: drugi so sledili pouku in sedeli, on pa je zdržal pri miru največ pet minut. Učiteljice so govorile, da je zelo bister in da je škoda, ker se ne more umiriti in osredotočiti, da bi vsaj eno stvar naredil od začetka do konca. Težko je sledil navodilom, nagajal je sošolcem, razmetaval predmete, med poukom je pel in žvižgal … Igral je vlogo razrednega klovna – vsi so se mu smejali, ker je delal neumnosti in govoril smešne stvari. Imel je le malo prijateljev, saj jih je z nenavadnim vedenjem prej odbijal, kot pridobival.