Thursday, September 19, 2019
[Total: 0    Average: 0/5]

Prepoznajmo čustva

Starši, ki dobro poznajo svoje notranje doživljanje, laže prepoznajo otrokova čustva in ustrezneje reagirajo v preventivnem smislu in takrat, ko so posledice čustev že vidne. Preprosta ali osnovna čustva, ki se najprej razvijejo, so podlaga za razvoj sestavljenih ali kompleksnih čustev, npr. ljubezni, ljubosumja, sovraštva.

Čustva doživljamo z različno vrednostno komponento, veselje je npr. ugodno, prijetno čustvo, strah pa neugodno ali neprijetno čustvo. Čustva so po intenzivnosti doživljanja lahko močna ali šibka. To je odvisno od posameznika in situacije. Če otroku vzamemo njegovo najljubšo igračo, ga bomo razjezili. Kako močno? Če si sošolec brez vprašanja izposodi radirko, je otrok jezen in kriči. Če si od istega otroka v isti uri izposodi radirko učiteljica, reakcija ni tako burna. Kaj pa doživljanje? Kako naj vemo? Čustva se razlikujejo tudi po aktivnostni komponenti; ta označuje stopnjo vzburjenja oziroma pomirjanja določenega čustva. Jeza, strah, veselje so čustva, ki vzburjajo, pomirja pa žalost.

Če želimo izvedeti, kako posameznik določena čustva doživlja, ga moramo vprašati. Svoje notranje doživljanje lahko opisuje tudi otrok, če to spodbujamo. Včasih otroci laže govorijo o čustvih in doživljanju; mlajšega otroka denimo povprašamo po počutju tretjega, npr. kaj misliš, kako se je počutil Miha, ko se nisi želel igrati z njim? Ali je medvedek žalosten, če ga kar vržeš v kot? Otrok naj pripoveduje, kaj doživljajo junaki risank. Opisuje naj močne in šibke like, pozitivne in negativne. Postavljajte mu čim več vprašanj in ga soočajte z različnimi situacijami, saj ga hkrati učite tudi socialnih veščin in vrednot.

K čustvom sodijo tudi afekti, ki so kratkotrajna in močna čustva, sem sodi npr. bes. Izraz poznate tudi s strani črnih kronik: dejanje je bilo storjeno v afektu, kar šteje za olajševalno okoliščino v kazenskem pravu. Čustva zameglijo razum, zato se posameznik ne zaveda, kaj je naredil. Razpoloženja pa so dolgotrajna in šibka čustvena stanja, vendar močno vplivajo na vedenje (npr. tesnoba).
 

Opazujte otroka

Čeprav lahko čustva prepoznavamo in opisujemo le sami zase, pa lahko posredno sklepamo na vrsto čustev pri drugih ljudeh. Ljudje izražamo čustva z mimiko obraza. Opišite izraz na obrazu svojega veselega otroka. Kako pa prepoznate, da je žalosten? Preprosto. Čustva izražamo s celotnim telesom. Veseli ljudje imajo lahkotnejši korak, bolj vzravnano držo, opazne kretnje, drugačen glas. Pa vendar, solze niso le izraz žalosti, pač pa tudi veselja. Nasmeh je lahko izraz iskrenega veselja, odobravanja, vljudnosti ali pa zadrege.

Ob čustvenem vzburjenju prihaja v telesu do fizioloških sprememb. Poveča se izločanje adrenalina in noradrenalina, povečata se količina sladkorja in krvni pritisk, srce bije pospešeno, potimo se, hitreje dihamo, širijo se zenice. Ti znaki so seveda značilni za čustva, ki vzburjajo. Prav nasprotne spremembe pa zaznamo pri čustvih, ki pomirjajo.
 

Razvoj čustev

Večina strokovnih razlag poudarja pomen okolja in zorenja za razvoj čustev. Človek naj bi se rodil z zmožnostjo nediferenciranega vzburjenja. Iz reagiranja lahko sklepamo, ali gre za prijetno ali neprijetno doživetje.

Prvi odzivi ugodja se kažejo s smehljajem pri dveh, treh mesecih starosti. Otrok reagira na govor ali obraz. Otrok z ljubljeno osebo razvija tesnejši odnos, kar se kasneje kaže v strahu pred tujci.

Veselje, ki ga jasno prepoznamo pri desetih mesecih, se do drugega leta razvije v močna doživljanja sreče, ki jih otrok pokaže v določenih situacijah ali ob osebah, ki mu hkrati dajejo občutek varnosti.

Ljubezen se razvije malo kasneje kot veselje, vendar sta to močno povezani čustvi, zato ju je pri otroku težko ločevati. Ljubezni je več vrst. V tem času se razvija ljubezen otroka do staršev. Druge vrste ljubezni, na primer ljubezen do domovine, partnerska, materinska ljubezen, pa se razvijajo bistveno kasneje.

V drugem letu je zaznati tudi razvoj ponosa, ki ga otrok razvija ob pohvalah in dosežkih, ki so vzbudili pozornost v okolici.

Sprva je neugodje izraženo z jokom. Jezo povzroči ovira na poti do cilja (frustracijska situacija). Razvije se pri približno petih mesecih.

Strah se razvije v drugi polovici prvega leta starosti. Sprožijo ga nenadni in nepričakovani dražljaji. Otrok se vse bolj navezuje na osebo, ki zanj skrbi, zato se razvija tudi strah pred ločitvijo (separacijski strah).

Žalost, potrtost je zaslediti pri otrocih, ki odraščajo v drugačnih okoliščinah, če je na primer mama zbolela in zanje skrbi nekdo drug, če so sami v bolnišnici, imajo zelo omejene stike s starši … Klinični psihologi poudarjajo, da se pri otroku že pri petnajstih mesecih razvije depresivnost, če ne odrašča v čustveno in socialno ugodnih razmerah.

Pri štirinajstih mesecih se razvije ljubosumje. Otroci ga zelo odkrito kažejo do treh let in pol. Ljubosumje je kompleksno čustvo, ki vsebuje elemente jeze, strahu in ljubezni, zato je težko predvidevati, kako bo posameznik reagiral v določeni situaciji.

Sram se razvije pri dveh letih in je pogosto povezan z občutki krivde. Pri dveh letih je otrok lahko že brez plenic (ni pa nujno). Če mu nepričakovano uide v hlačke, ga je sram.

Čustva se razvijajo z zorenjem in učenjem. Za razvoj čustev sta pomembni dve vrsti učenja: učenje s posnemanjem (modelno učenje) in učenje s pogojevanjem. Otroci posnemajo starše, vrstnike, ki jim pomenijo vzor, junake iz risank, knjig. Otrok opazuje, kako starši ravnajo z domačo živaljo, kako se odzivajo na določene naravne pojave, kakšen odnos imajo do obiskov pri zdravniku. Če starši reagirajo s strahom, jezo itd. v situacijah, kjer je prisoten tudi otrok, da jih lahko opazuje, lahko tako vedenje sprejme za svojega. V podobnih situacijah bo tudi sam doživljal podobna čustva.
 

Čustvenih odzivov se tudi učimo

Pri učenju s pogojevanjem pa je potreben dodaten dražljaj, ki sproži čustveni odziv, ki ga pred učenjem ni bilo. Ameriški psiholog Watson je eksperimentalno dokazal, da se čustvenih odzivov lahko naučimo. Enajstmesečni Albert se ni bal belih miši. S strahom pa je reagiral na pok. Pri eksperimentu so mu pokazali belo miš, takoj zatem pa sprožili močan zvok. Po nekajkratnem ponavljanju se je otrok bal bele miši, čeprav ni bilo zvoka.

Otroci imajo prve izkušnje z zdravniki, ko so cepljeni. Če povežete bolečino in zdravnike v belih haljah, potem se ni čuditi, da jih je strah. Ker se strah generalizira, se otroci bojijo belih halj. Tudi odrasli podlegajo učinku belih halj.
 

Pomen čustev

Le kakšno bi bilo življenje brez čustev! Čeprav so nekatera čustva neprijetna, so kljub vsemu koristna za preživetje, za razvoj, skupaj s prijetnimi bogatijo naše življenje. Pod vplivom čustev doživljamo svet v vsej paleti pisanih barv.

Zaradi prijetnih čustev zahajamo v družbo, nekatere osebe nas privlačijo bolj kot druge, v nekaterih prostorih se počutimo bolje kot v drugih. Čustva usmerjajo naše potrebe k prijetnim ciljem. To so lahko ljudje, stvari, situacije. Ker imamo radi učiteljico, se bomo z veseljem učili matematiko. Ker nas ima otrok rad, nam želi ugajati. Mlajši otroci naredijo vrsto stvari, da jih bomo imeli radi, da jih bomo pohvalili, da bomo ponosni nanje. V prvih letih šolanja to mesto zasede učiteljica. Kasneje so zelo privlačni prijatelji in marsikaj storimo zato, da si pridobimo njihovo naklonjenost.

Čustva nam pomagajo, da se prilagajamo situaciji. Otrok, ki se na poti v šolo srečuje z renčečim psom, si bo izbral drugo pot. Čeprav otroka razžalijo sošolci, ne bo jokal, ker se bodo potem norčevali iz njega. Otroci imajo relativno stopnjo prilagajanja. V tujem okolju prenesejo veliko napadov nase in ne pokažejo vseh čustev, predvsem pa ne reagirajo s čustvenimi izbruhi. Doma pa je precej drugače. Otrok joče, kriči ali pa sedi v kotu in pritajeno joče, ker se boji, da bo razjezil starše. V največjih težavah so otroci, ki nikomur ne morejo pokazati svojih čustev ali pa se o njih pogovoriti.

Čustva imajo tudi obrambno funkcijo. Strah nas varuje, da ne poberemo s tal vsake strupenjače, da se ustavimo pred nevarno cesto, da se naučimo snov, saj nas je strah negativne ocene. Otroka je strah tudi reakcij staršev. Zato se do tistega od staršev, ki se ga boji, največkrat vede z zaželenim vedenjem. Otroka tako vedenje varuje pred izbruhi jeze staršev.

Iz zgoraj zapisanega lahko razberemo, da so čustva pomembna za urejanje medosebnih odnosov. Prepoznavanje čustev pri sebi in poznavanje lastnega doživljanja čustev nam omogoča poznavanje čustev pri drugih. Kadar otroka postavljamo v situacijo druge osebe in se pogovarjamo o doživljanju drugih, spodbujamo razvijanje empatije.
 

Spodbujajmo čustveno zrelost

Samo v toplem, varnem, čustveno bogatem okolju se otrok lahko normalno razvija. Otroci, ki so jim čustva odtegnjena, ki ne ločijo med ugodjem in neugodjem, ki so pretežno sami, imajo slabo popotnico za ugoden čustveni razvoj. Čustvena deprivacija (odtegnitev ali pomanjkanje čustvenih stikov) lahko pripelje do motenj ali obolenj. Čustva vplivajo na delovanje celotnega organizma, zato težave nemalokrat povzročijo psihosomatska obolenja.

Od odraslih pričakujemo, da se bodo vedli kot zrele osebnosti, kar vključuje tudi čustveno zrelost, vendar ni vedno tako. Odrasli imajo prav tako težave na čustvenem področju, ne glede na to, da so pri intelektualnem delu uspešni.

Za čustveno zrele ljudi je značilno, da se ustrezno čustveno odzivajo glede na situacijo. Ob rojstvu otroka je denimo ustrezen odziv, da se veselimo, ne pa da smo razočarani, ker je deklica. Od čustveno zrelih ljudi pričakujemo, da bodo znali čustvene izraze primerno kontrolirati.

Značilnost čustveno zrelih ljudi je tudi pestrost in kompleksnost čustev. Otrok naj odrašča v čustveno pestrem okolju. Če se v družini negujeta slaba volja in nezadovoljstvo, je otrok prikrajšan za ugodna čustva.

Zadnji desetletji se vse bolj poudarja pomen čustvene inteligence. Čeprav šolski sistem spodbuja in nagrajuje otroke, ki imajo zelo dobro razvito kognitivno (spoznavno) področje, se določeni premiki v prid priznavanja pomena čustvene inteligence kažejo tudi pri nas.

Učitelji in svetovalni delavci poudarjajo pomen usvajanja socialnih veščin. Socialno-emocialnemu razvoju otroka se bolj prisluhne v osnovni kot v srednji šoli, čeprav zakonitosti razvoja mladostnika terjajo od srednješolskih učiteljev manj indiferentnosti.
 

Popuščanje negativnim čustvom škodi

Mnogi mladi starši se želijo poučiti o reševanju konfliktnih situacij brez poraženca, o reakcijah na čustvene izbruhe svojih otrok, sodelovalnem učenju in veščinah komunikacije. Šole za starše so dobro obiskane. Priporočam jih predvsem zato, ker v skupini starši rešujejo realne in tipične težave pri vzgajanju. Starši, ki se učijo vzgojnih prijemov iz knjig, včasih pretiravajo v popuščanju, predvsem pa prepogosto napak razumejo ljubezen. Popuščanje otroku, ki v solzah kriči, da mu samo zato ne kupite žoge, ker ste hudobni ali pa ker ga ne marate, škodi obema: otroku in roditelju. Otroka naučimo, da določeni nakupi niso smiselni. Solze se bodo hitro posušile, jeza bo izpuhtela, sporočilo pa se bo ohranilo.

Strokovnjaki staršem otrok, ki imajo težave z vrstniki, svetujejo, naj se z njimi vsak dan vsaj pol ure igrajo. Priporočajo jim igre, kjer so vsi igralci zmagovalci, igre, kjer so potrebni povečana pozornost, potrpežljivost, pogovarjanje. Če želimo, da bodo otroci govorili o svojih doživetjih in počutju, jih je treba primerno vprašati in spodbujati pogovore, ki ubesedijo čustveno doživljanje. Otroci pripovedujejo o stiskah, ki jih doživljajo. Včasih bi bil dovolj miren, ljubeč pogovor pred spanjem.

Čeprav je za čustveno zrele osebe značilna kontrola čustvenih odzivov, pa nikar ne jemljimo tega preveč dobesedno. V našem kulturnem prostoru obstaja nevarnost, da bomo čustva kontrolirali še bolj, kot je za normalne odnose potrebno. Otroke učimo, da se veselijo uspeha svojih prijateljev, da znajo sočustvovati z nesrečo ljudi. Otrok se bo čustvenih odzivov naučil v okolju, kjer odrašča.

 

 Članek objavljen v reviji Otrok in družina

Komentarji
Kategorija:   Novice, Razvoj otroka
Naslednji prispevek

Sladkor kot dezinfekcijsko sredstvo

junij 13, 2012 0