Disleksija (dyslexia) je stanje, pri katerem se kljub povprečnim intelektualnim sposobnostim pojavljajo težave pri branju, pisanju in črkovanju. Težave so nevrološko pogojene ter se pokažejo pri pridobivanju in zavedanju maternega jezika. Disleksija ni posledica znižane motivacije, senzornih okvar, nespodbudnega domačega okolja ali česa podobnega, lahko pa se pojavlja skupaj z naštetimi dejavniki. Čeprav je to težava, ki traja vse življenje, se posamezniki uspešno spopadajo z njo, če jo le dovolj zgodaj odkrijemo in obravnavamo.
Dosedanje raziskave so pokazale, da ima veliko otrok z disleksijo starše, ki so imeli ali imajo še vedno podobne težave. Odkrili so, da imajo osebe z disleksijo večjo desno hemisfero možganov kot osebe, ki disleksije nimajo. To bi utegnil biti eden od razlogov, da so pri osebah z disleksijo močno razvita področja, ki jih nadzira desna polovica možganov: umetniške, športne in mehanske sposobnosti, posluh, ustvarjalno reševanje problemov in dobra intuicija.Znanstveniki poudarjajo, da imajo osebe z disleksijo nenavadne povezave med nevroni, saj so jih našli na neobičajnih mestih v možganih; poleg tega so ugotovili, da niso urejeni enako kot pri možganih oseb brez disleksije.
Študije so pokazale, da osebe z disleksijo pri branju ne uporabljajo istega dela možganov kot drugi bralci. Bralci brez disleksije pri branju vedno uporabljajo natanko določen, vedno enak del možganov, bralci z disleksijo pa ne. Zato sklepajo, da osebe z disleksijo pri branju ne uporabljajo najbolj pomembnega in učinkovitega dela možganov; to funkcijo prevzame neki drugi del možganov.
Če so disleksija ali motnje pozornosti v družini, moramo biti pozorni, če pri otroku opažamo znake, ki smo jih navedli spodaj. Pomembno je, da otroka s to težavo čimprej odkrijemo in da je otrok čimprej deležen strokovne pomoči.
Znaki:
Osebe z disleksijo pri branju delajo značilne napake, ki se odražajo tudi pri črkovanju. Najbolj tipične napake pri branju so:
Pri črkovanju se pojavljajo zelo podobne napake kot pri branju. Napake nastopajo tudi, če otrok prepisuje iz knjige ali s table. Črkovanje je kljub ponavljanju in vajam velikokrat uporabljenih besed še vedno napačno. Pisni izdelki kažejo na negotovost pri črkovanju, kar se kaže v številnih pisnih napakah.
Osebe z disleksijo imajo zaradi slabe vizualno-motorične integracije pogoste težave z grafomotoriko (natančno risanje, vlečenje črt, rokopis). Pojavi se disgrafija (dysgraphia), katere znaki so naslednji:
Pisni izdelki oseb z disleksijo so neprimerljivi z njihovimi intelektualnimi in drugimi sposobnostmi. Njihova močna področja prepoznamo iz pogovora, vendar se to ne odraža v pisnih izdelkih. Značilnosti pisnih nalog oseb z disleksijo so:
Disleksija najbolj “slovi” po težavah pri branju in pisanju, vendar jo spremljajo še nekatere težave, ki bi jih potrdila večina mam in učiteljic otrok z disleksijo. Težave se pojavljajo na naslednjih področjih:
Težave, s katerimi se srečujejo osebe z disleksijo, še ne pomenijo, da te osebe ne morejo imeti uspešne kariere. Veliko jih šolanje nadaljuje na fakultetah. Poklicna področja, kjer najdemo največ oseb z disleksijo, so arhitektura, psihologija, notranje in zunanje oblikovanje, oblikovanje različnih materialov, športne dejavnosti, glasba, računalništvo, elektronika in mehanika, grafika, fotografiranje, kulinarika in gledališka umetnost.
Starše otrok z disleksijo čaka v času otrokovega šolanja veliko ovir in zapletov. Šolski program je treba čimbolj prilagoditi otroku, ne pa otroka prilagajati šolskemu programu. Ker otrok piše težje in počasneje, mu lahko fotokopiramo zapiske. Učitelj naj upošteva težave pri branju in naj ga ne sili h glasnemu branju. Preverjanje znanja naj poteka v ustni obliki. Če se otrok nauči pisati na računalnik, mu dovolimo, da vse domače naloge piše na računalnik. Če finančne možnosti to dopuščajo, naj zapiske pri pouku piše na računalnik. Učitelj (sploh v nižjih razredih) naj snov prikaže prek slik in pogovorov. Če je možno, bi morala biti takemu otroku v šoli na voljo individualna pomoč strokovnjaka.Starši se morajo zavedati, da branje dolgih romanov in pisanje obširnih spisov otroku ne bo pomagalo. Pomembno je, da čimbolj spoznajo otrokove težave in mu na najboljši možen način skušajo pomagati. Novo snov naj se učijo z njim ob pomoči miselnih vzorcev s skicami in slikami ter uporabo različnih barv. Ugotoviti je treba otrokov stil učenja in spodbujati njegova močna področja. Bolje je, da se uči v krajših in manjših enotah kot neprekinjeno tri ure.
Če je otrok z disleksijo deležen ustrezne pomoči ter razumevanja staršev in učiteljev, se bodo napredki zagotovo pokazali. In to je najpomembnejše.
Starši otrok in odrasle osebe z disleksijo se pogosto srečujejo z mnenji in izjavami, ki nimajo resničnega temelja. Nekaj neutemeljenih in neresničnih mitov o disleksiji:
Vir: www.viva.si