Thursday, September 19, 2019
[Total: 0    Average: 0/5]

Kljub primernim tehnikam učenja, spodbudnemu okolju in povprečnim intelektualnim sposobnostim imajo otroci z dispraksijo težave pri gibanju in učenju. Po zadnjih raziskavah prizadene trikrat do štirikrat več dečkov kot deklic in ne mine s starostjo. Pri vsakem posamezniku se pokaže v drugačni obliki. V normalnih okoliščinah se tak otrok na prvi pogled ne razlikuje dosti od vrstnikov, vse dokler ne nastopi čas za osvajanje novih (predvsem gibalnih) veščin.
 

Vzroki

Razvojna dispraksija se pojavi ob rojstvu ali v zgodnjem razvoju otroka ter vpliva na njegov razvoj. Kljub številnim raziskavam je dispraksija še vedno velika neznanka.

Gre za napako pri razvoju nevronov v možganih. Zato možgani potrebujejo dalj časa za predelavo informacij, obstaja pa tudi več možnosti, da izgubijo že oblikovan odziv ali odgovor na določen dražljaj, zato se nanj ne odzovejo ustrezno ali se včasih sploh ne odzovejo. Dispraksija je definirana kot oškodovanost višjih kortikalnih procesov, ki vplivajo na načrtovanje in izvajanje naučenih, voljnih, namenskih gibov, ob normalno razvitih refleksih, moči, tonusu, koordinaciji in čutilih. Pogosto je povezana z motnjami zaznavanja, jezika in mišljenja. Nagnjenje k dispraksiji je lahko tudi podedovano.
 

Prepoznavni znaki

Znaki so opazni že zelo zgodaj v razvoju. Dojenčki so navadno takoj po rojstvu nemirnejši, razdražljivi in jokavi ter imajo opazne težave pri hranjenju. Z zamudo dosegajo razvojne mejnike (npr. pri osmih mesecih starosti še ne sedijo samostojno). Preden shodijo, se veliko plazijo po kolenih. Izogibajo se igram in dejavnostim, ki zahtevajo dobre enoročne spretnosti.

Prepoznavni znaki med 3. in 5. letom:
 

  • Visoka raven motorične aktivnosti; nihanje in topotanje z nogami med sedenjem, ropotanje po mizi in vrtenje na stolu – nezmožen sedeti pri miru.
  • Pogosto kričanje in cviljenje.
  • Pogosti napadi trme.
  • Zaletavanje v objekte in padanje čez njih (omare, stoli, čevlji …).
  • Ploskanje z rokami med tekom.
  • Težave pri učenju vožnje s kolesom.
  • Pomanjkanje občutka za nevarnost (npr. skakanje z visoke višine).
  • Težave pri uporabi jedilnega pribora; raje je z rokami, poliva pijačo.
  • Izogibanje igranju s kockami.
  • Slabo razvita fina motorika – težave pri držanju pisala in striženju. Risbice so lahko preotročje.
  • Pomanjkanje domišljijske in ustvarjalne igre.
  • Izoliranost med vrstniki.
  • Dominantnost roke se ne ustali (ves čas menja rabo leve in desne roke, tudi pri istih dejavnostih).
  • Občutljivost za dotike in nove zvoke.
  • Težave pri odzivanju in razumevanju.
  • Omejena pozornost; večina nalog ostane nedokončanih.
  • Odklanjanje obližev in obvez.
  • Odklanjanje česanja, striženja nohtov in las.


Prepoznavni znaki med 6. in 8. letom:

 

  • Težave pri prilagajanju pravilom v šoli.
  • Velike težave pri športni vzgoji.
  • Počasnost pri oblačenju in slačenju. Ne zna zavezati vezalk.
  • Težko berljiv rokopis.
  • Risbe so na nižji razvojni stopnji.
  • Omejena pozornost in slabe veščine poslušanja.
  • Raba jezika ni vedno slovnično ustrezna.
  • Nezmožnost, da bi si zapomnil več kot dve do tri navodila naenkrat.
  • Počasnost pri šolskem delu.
  • Nemirnost.
  • Mahanje z rokami ali ploskanje ob razburjenosti.
  • Hitra razdražljivost in čustvena občutljivost.
  • Težave pri sočasni uporabi vilice in noža.
  • Težave pri navezovanju stikov z vrstniki.
  • Težave s spanjem – nespečnost, nočne more.


Prepoznavni znaki po 8. letu: Nekatere od prej naštetih težav se v tem obdobju še vedno pojavljajo.
 

  • Nerodnost, gibalna okornost.
  • Težave pri izbiri dominantne roke.
  • Težave pri lovljenju in metanju žoge.
  • Težave pri skakanju, preskakovanju, stanju na eni nogi.
  • Slabši kratkoročen spomin – pozabijo zahteve in naloge prejšnjega dne.
  • Slaba orientacija na lastnem telesu. Slabša prostorska orientacija.
  • Težave pri branju in pisanju – težko čitljiv rokopis, počasen pri pisanju.
  • Težave pri odgovarjanju na preprosta vprašanja, kljub poznavanju odgovora.
  • Težave pri izražanju – težave pri priklicu besed, slabše komunikacijske veščine.
  • Fobije in obsesivna vedenja.
  • Nepotrpežljivost.
  • Motenje pouka.
  • Težave pri prepisovanju besedila s table ali iz knjige.
  • Težave pri organizaciji in načrtovanju.
  • Težave pri sledenju in upoštevanju navodil.
  • Čustvena nedozorelost, težave pri vključevanju v družbeno okolje.


Dispraksija se pri vsakem posamezniku kaže drugače in pri otrocih in mladostnikih z dipraksijo se ne pojavijo nujno vsi elementi dispraksije, ampak le nekateri. Govorimo o otrocih, pri katerih nikakor ne gre za zaostanek pri vseh šolskih predmetih, ampak le pri tistih, ki so povezani z določenimi motoričnimi zahtevami; na primer pri telesni vzgoji, tehničnem pouku, geometriji, likovni vzgoji, pisanju, verbalni komunikaciji. Otrokom in mladostnikom določene gibalne dejavnosti povzročajo težave. Čeprav se v mejah normalnega razvoja naučijo hoditi, teči, govoriti itd., pa časovno zaostajajo za vrstniki in slabša je tudi kakovost izvedbe teh dejavnosti.
 

Kaj lahko storijo starši

Starši se morajo zavedati, da lahko marsikaj naredijo ob koncu tedna, da učitelju, svetovalnemu delavcu povedo o težavah, da pri tem izrazijo tudi svojo skrb, da učitelje, svetovalne delavce in vrstnike prosijo za pomoč. Pri tem se ne smejo vdati obupu, saj je specifične učne težave mogoče premagati ali omiliti – in pri tem niso sami! Zato je najbolje poiskati pomoč učiteljev in svetovalne delavce.
 

Kaj lahko stori učitelj?


Pri zmerni in težji dispraksiji je pomembno, da jo odkrijemo čim prej, že v predšolskem obdobju, in otroku priskrbimo ustrezno pomoč. Ustrezna obravnava teh otrok je silno pomembna, sicer imajo veliko težav tako v šoli kot v zasebnem življenju, zato razvijejo slabo samopodobo in imajo pogosto težave tudi v družabnem življenju.

Ker pri nas ni predvidena sistematična priprava predšolskih otrok na formalno učenje v šoli, morajo strokovni delavci v predšolskih institucijah, svetovalnih centrih in drugih ustanovah posvetiti otrokom z dispraksijo še večjo pozornost in zanje dovolj zgodaj organizirati ustrezne kompenzacijske programe.

K specifičnim oblikam pomoči štejemo vaje za razvoj govora in grobe motorike, ki jih otrokom omogočajo fizioterapevti, motopedagogi in logopedi, k nespecifičnim pa sodi pomoč staršev in učiteljev po nasvetu strokovnjakov.

Prilagoditve v procesu poučevanja, ki so odvisne od otrokovih posebnih potreb, so med drugim naslednje: več časa za pisanje, prilagojene domače naloge, poudarek na kakovosti, in ne na količini nalog, več ustnega preverjanja znanja, raba tehničnih pripomočkov (na primer računalnikov za pisanje, kasetofonov za snemanje razlag ipd.), pomoč pri naravoslovnih laboratorijskih vajah (organizirano delo v paru, da bo mladostnik z dispraksijo načrtoval delo z aparaturami, spretnejši sošolec pa delo izvajal), fotokopiranje zapiskov, prilagoditev pri telesni in tehnični vzgoji, prijazno opozarjanje namesto graj, pomoč pri vključevanju v razredni kolektiv, učenje socialnih veščin, občutljivost za otrokove posebne potrebe in način prilagajanja, ki ne prizadene, žali, ponižuje itd. otroka ali mladostnika (na primer: Ker ne znaš pisati, boš pa …).

Komentarji
Kategorija:   Novice, Zdravje
Naslednji prispevek

Na počitnice z otrokom

junij 13, 2012 0