Tuesday, November 19, 2019
[Total: 0    Average: 0/5]

Otroci so vesela, igriva in komunikativna bitja ne glede na to kdo in kakšni so, ter s kakšno telesno hibo so se rodili. Takšne kot so moramo sprejeti. Žalostno in nerazumljivo je gledati vse več zmedenih in nesramnih staršev, ki svoje otroke vlečejo stran od otroka na invalidskem vozičku ali duševno hendikepiranega otroka. Ali ti, tako imenovani starši, sploh vedo kako se ubogi otrok v tistem trenutku počuti? Sam ni nič kriv, če se je takšen rodil! Že na samem začetku življenja ga poskušajo izločiti in izolirati iz družbe, ki naj bi bila za vse enaka, ampak kot da to ni dovolj, svojo nesramno intelektualno mizernost prenašajo na svoje otroke. Kakšen vzor so ti starši svojim otrokom, ki namesto običajne razlage, otroka raje odtrgajo od sovrstnika?

Priznati moramo, da pogled na te otroke v čustvih večine ljudi zbudi usmiljenje, vendar sem na taborih spoznal, da ti otroci usmiljenja ne potrebujejo, potrebujejo samo to, da jih ljudje medse sprejmemo kot enakovrednega člana družbe v kateri živimo. Ne rečem, da smo na taborih delali čudeže, vendar je bil napredek otrok v tednu dni dodobra opazen, spremljali smo njihovo igro in njihov sproščeni smeh.

Vsi smo že slišali za terapijo z živalmi, ki je posebna oblika terapije, pri kateri terapevti s pomočjo živali pomagajo pri ljudeh odpravljati ali vsaj zmanjšati motnje na področju fizičnega, psihičnega ali socialnega dobrega počutja. Ciljne skupine tovrstnih terapevtov so še posebej duševno hendikepiraniki otroci, saj si jih tudi s pomočjo živali prizadevajo vključiti v njihovo okolje. Skrivnost terapije je le v tem, da kuža ne pozna otrokove hibe, ter ga sprejme v svojo sredino kot enakovrednega člana »krdela«, zadosti njegove potrebe po pozornosti, telesnem stiku in ljubkovanju, saj jih pri tem ne ločuje po duševnih sposobnostih, videzu ali starosti, temveč jih sprejme takšne, kot so. Kuža noče vedeti, da je sosedov otrok lepši in pametnejši, za njega je njegov mali gospodar vse in nekaj najlepšega na svetu.

Ali smo lahko vsaj za trenutek podobni kužku, ko srečamo otroka z zmanjšanim zaznavnim sposobnostmi, ali ga bomo spet poskušali izriniti iz naše družbe na družbeno dno, ki ga otrok ne razume in ga ne zasluži?

Želim si, da bi se s skupnimi močmi potrudili in vsem malim nadebudnežem svet prikazali brez predsodkov do drugačnih. Lepo bi bilo, če bi se lahko otroci s posebnimi potrebami sproščeno smejali skupaj z vrstniki, ko se jim le-ti približajo in poskušajo navezati stike, ne pa da bodo z razočaranim obrazom žalostno gledali za njimi, ki jih nesramni in pomilovanja vredni starši vlečejo stran od njih.

Smo že dovolj zrela družba, da medse brez predsodkov sprejmemo otroke s posebnimi potrebami?

Komentarji
Kategorija:   Novice, Zdravje
Naslednji prispevek

Depilacija

junij 13, 2012 0