Thursday, July 18, 2019

IMELA BI OTROKA, PA SE NE ŽELIM ODPOVEDATI VSEMU, KAR IMAM RADA – JE TO SPLOH MOGOČE?

By februar 13, 2019 0 226 Views
[Total: 0    Average: 0/5]

Ko sva se z možem začela pogovarjati o tem, da bi imela otroke, so se seveda najprej pojavili dvomi. Želja je bila velika, ljubezen do otrok tudi, pa vendar …
Tu tako torej ne govorim o dvomih o tem, da ne bi bila dobra starša, temveč o dvomih in strahu, kako bo potem izgledalo moje, najino življenje. V tistem trenutku sem bila na vrhuncu svoje fizične pripravljenosti, delno še vedno v tekmovalnem obdobju … kako bom trenirala, ko bom noseča, kaj bom počela, nočem se zrediti, jaz sem si takšna. kot sem sedaj, všeč (čeprav si vse punce lahko priznamo, da vedno lahko najdemo nekaj, kar na svojem telesu lahko izboljšamo) … ja, želim si otrok, ampak se ne želim odpovedati gibanju, ne želim si, da bi se mi telo spremenilo, ne želim si, da se spremenim …

Joj, vem, preden začnete z očitki, morate vedeti, da je gibanje res velik del mojega življenja in da si le-tega res ne predstavljam brez gibanja. Vem, da me morda ljudje, ki se ne gibate, ne razumete, pa vseeno. Ne predstavljam si neaktivnega dopusta, kjer ne bi preizkušala novih športov, kajtala, surfala, deskala na snegu, rolala, se vozila s kolesom, hodila v hribe … kar koli.

Mislila sem, da se bom vsemu temu morala odpovedati. Strah me je bilo, kaj se bo z mojim telesom zgodilo po devetih mesecih nosečnosti in potem po porodu. Kaj bom lahko počela potem? Tudi po porodu spet ne bom smela telovaditi, mar ne? To potem pomeni vsaj leto in pol brez aktivnosti … pa saj se po tem obdobju niti ne bom mogla dvignit na noge. Kakšne skrbi.

No, potem pa se je zgodilo. Prvič. Spontan splav. Lahko da so bili v tistem trenutku treningi prezahtevni, lahko, da je narava poskrbela za naravno selekcijo in, da preživijo le “najmočnejši”. Po pogovoru z ginekologinjo sem izvedela, da je spontan splav v prvi nosečnosti nekje do 17. tedna zelo pogost (kar 40%) in da tiste, ki ga niso imele, tako rekoč sodijo v skupino srečnic. Dejstvo je, kar dokazujejo tudi raziskave, da primerna aktivnost (ne preveč intenzivna) med nosečnostjo ne povečuje možnosti spontanega splava – v primeru, da gre za genetsko napako pri nastajanju ploda. No, seveda sem morala to po prvem pripetljaju raziskati, da sem se s tem pomirila.

In ja, zgodilo se je drugič. Slabost, slabo počutje, padec energije … kje je ta nosečniški sij, o katerem vsi govorijo?
Treninge sem veliko bolj prilagodila in se v vadbo za nosečke še bolj poglobila. Nisem želela, da se zgodi enako, kot se je prvič, po drugi strani pa se nisem hotela egoistično, vem – odpovedati aktivnemu življenju.

Poleg treningov, ki sem jih izvajala, je bilo tu zelo veliko sprehodov, kjer sva se s partnerjem pogovarjala o dvomih, strahovih in jih preobrnila v nekaj pozitivnega, lepega. Verjetno ste že slišale, da tudi energija mamice vpliva na sam razvoj otročka. Naj bo torej ta pozitivna.

Verjamem, da mi je vadba pomagala prebroditi začetne nosečniške nevšečnosti, preprečiti gestacijski diabetes in preeklempsijo. Ko je prišlo do bolečin v križu (mimogrede, kar 3/4 nosečnic naj bi trpelo za bolečinami v križu), sem jih z vadbo omilila, ni bilo zatekanja, urin je bil na vsakem pregledu bp. Skratka, nosečnost je potekala brez zapletov, za kar sem zelo hvaležna. To je pomenilo, da sem se lahko gibala in da se v sami nosečnosti nisem pretirano zredila, da sem imela po prvem trimesečju spet dovolj energije, da sem lažje preživljala vsak dan nosečnosti samozavestno, kljub vedno večjemu trebuščku.

Moram pa priznati, da sem kljub temu, da sem bila vseskozi aktivna, zelo pazila na prehrano. V prvih nekaj mesecih sem se namreč kar zredila in pridobila večino “nosečniških” kilogramov. Ko pa sem začela hrano malce nadzorovati, se je nabiranje nepotrebnih kilogramov ustavilo.
Takšne zadnjice, kot sem jo imela takrat, nisem imela še nikoli, vsaj zdelo se mi je tako. Toliko celulita … kaj bo šele po porodu – se ga bom lahko znebila? Verjetno se s tem obremenjuje vsaj vsaka druga mamica, ni pa nujno. A verjamem, da te spremembe telesa, če z njimi nisi seznanjena, lahko spravijo tudi v slabo voljo.

Ker sem bila med nosečnostjo “pridna” (če gledamo gibanje in prehrano) in skrbela za svoje in posledično tudi za zdravje mojega še nerojenega otročka, se je moje telo dokaj hitro vrnilo v neko normalno stanje.
Seveda sem se prvi mesec komaj premikala, bolel me je križ, nova situacija (prihod otročka) je zame predstavljala pravi stres. Nisem bila pripravljena, priznam. Verjela sem, da je nosečnost glavnina tega, da imaš otroka. In da je po porodu spet vse ok. Da je tvoj trebušček, ko prideš iz porodnišnice, tak, kot je bil pred zanositvijo. Da vsa povečana količina tekočine v telesu izgine v prvem tednu po porodu in da je pač vse tako kot je bilo … no, s to razliko, da imaš ob sebi najlepšega otročka.

 

S tem se moja zgodba ni končala, tukaj si lahko prebereš nadaljevanje.

#gibajzibaj

Nuša

Komentarji
Kategorija:   mama, Rekreacija, Telo in koža