Disleksija
Luka je ves preznojen sedel v šolski klopi. Ura na steni je tiho tiktakala … še sedem minut do zvonjenja. Zagotovo ga bo poklicala, da bo moral glasno brati, zagotovo … Zdaj zdaj ga bo poklicala. Spet bo kot zadnjič, ko se je pri glasnem branju polulal v hlače in so ga sošolci zmerjali, da je zaostal in neumen, ker v petem razredu še vedno ne pozna vseh črk in ne zna brati … “Dojenček, butec!” Ura na steni je še vedno počasi tiktakala, kot da se je zarotila proti njemu. Učiteljica je dvignila glavo, da bi določila novega bralca. Pogledala je po razredu … Luku je zašumelo v glavi, zdaj je konec z njim, pogledala je proti njemu … Lu…cija, prosim, če nadaljuješ.” Lucija je prebrala nekaj besed in zadonel je šolski zvonec, zvonec Lukove odrešitve. “Danes sem imel srečo!”
Beri dalje