Thursday, December 12, 2019
[Total: 0    Average: 0/5]

Ena od največjih zablod o ljubezni je prepričanje, da je zaljubljenost že ljubezen ali vsaj ena od oblik ljubezni. Vzrok za to prepričanje je dejstvo, da zaljubljenost občutimo kot ljubezen. Ko se človek zaljubi, meni, da "ljubi" partnerja. Pri tem se takoj pojavita očitni težavi. Prva je v tem, da je izkušnja zaljubljenosti seksualno-erotična izkušnja. V svoje otroke se ne zaljubimo, čeprav jih globoko ljubimo, prav tako se ne zaljubimo v istospolne prijatelje (razen če smo homoseksualno usmerjeni), pa čeprav jih imamo zelo radi. Zaljubimo se samo takrat, ko smo zavestno ali podzavestno seksualno motivirani. Druga težave je v tem, da je izkušnja zaljubljenosti vedno zgolj začasna. Ne glede na to, v koga se zaljubimo in kako dolgo traja zaljubljenost, se prej ali slej "odljubimo". To ne pomeni, da nujno prenehamo ljubiti osebo, v katero smo se zaljubili. Pomeni pa, da občutek ekstatične ljubezni, ki je značilen za zaljubljenost, mine. Medeni tedni se končajo.

Ples intimnosti

Ljudje potrebujemo bližino drugih ljudi tako, kot potrebujemo hrano in vodo. Dober obrok zlahka najdemo, toda za večino od nas ni niti najmanj enostavno vzpostaviti in ohraniti intimnost z drugimi ljudmi, zlasti s partnerjem. Na kakovost in raven intimnosti v odnosih vplivajo številni dejavniki. Ustvarjanje bližine/razdalje je stvar zavestnih ali podzavestnih odločitev ter obnašanja. Na naše odločitve vplivajo stari vzorci, ki se jih moramo naučiti prerasti. Prva odločitev glede odnosa je izbira partnerja. To, v kakšnega človeka se zaljubimo, določa raven intimnosti v naših odnosih. Pogosto izberemo partnerje, ki nas spominjajo na pomembne ljudi iz otroštva, marsikdaj na starše. S tako izbiro ponavljamo vzorce iz otroštva tudi v odnosih s partnerjem. Strokovnjaki so prepričani, da ljudje tako rekoč namerno (resda podzavestno) izbirajo partnerje, ki jim pomagajo ponavljati bitke iz otroštva. Primer: Tara se je zaljubila v moškega z "odsotnim pogledom", ki jo je v marsičem spominjal na očeta – in vnovič se je morala boriti za večjo intimnost. Alan se je zaljubil v "toplo in skrbno" žensko, zato je zapravil veliko energije v prizadevanju za več svobode, za več prostora. Bitka se je sčasoma zaostrila: Tara je zahtevala večjo intimnost, Alan več svobode. Tarini nerešeni problemi z intimnostjo so se skladali z Alanovim bojem za prostor. Primer ni osamljen. Zelo pogosto se en partner, navadno ženska, bori za to, da bi zlomil obrambo drugega in v odnosu ustvaril več intimnosti, drugi, navadno moški, pa se bo umakne in oblikuje razdaljo. Tako nastane nekakšen "ples intimnosti", v katerim se moški, če ženska pride preblizu, umakne, ona pa, če se on preveč oddalji, še bolj pritiska nanj. In tako naprej v nedogled, do neogibnega konca zveze. Če naj partnerja ustvarita večjo intimnost, morata premagati strah, ki ju sili, da prevzemata take vloge. Tara mora nadzirati svoj strah pred zavrnitvijo in zapuščenostjo ter ne sme pritiskati na Alana, ko se bo umaknil, on pa mora nadzirati svoj strah pred izgubo identitete.

Dnevi superherojev

Da bi razumeli naravo zaljubljenosti in neogibnosti njenega konca, moramo razumeti naravo tega, kar psihiatri imenujejo "meje jaza". V otroštvu ne moremo razločiti okolice od nas samih, identiteta, kdo smo in kaj nismo, kaj je moje, in kaj ne, še ne obstaja. Sčasoma sprejmemo svojo velikost, fizične meje, meje svoje moči. Védenje o teh omejitvah se imenuje "meja jaza". Ko odrastemo v mlade odrasle osebe, odkrijemo, da smo ločeni posamezniki, izolirani od drugih, omejeni s fizičnimi mejami, razmeroma majhen in šibak del družbe. Naše meje jaza se okrepijo, svet postane hladnejši, bolj sovražen. Biti znotraj lastnih meja je zelo samotno in včasih boleče, zato skušamo uiti zidu omejitev lastnega jaza, da bi se počutili bolj združeni s svetom zunaj nas. Izkušnja zaljubljenosti nam dovoljuje tak pobeg, a le začasno. Bistvo zaljubljenosti je nenaden zlom posameznikovih meja jaza, ki mu omogoči, da združi svojo identiteto z identiteto druge osebe.

Nenadna osvoboditev od samega sebe, eksplozivno zlitje z ljubljeno osebo in dramatično premagovanje osamljenosti, ki spremlja zlom meja jaza, večina ljudi občuti kot ekstatično doživetje. Mi in naša ljubljena oseba smo eno! Nič več osamljenosti! Ta izkušnja zlitja z drugo osebo odraža občutek, ki smo ga doživljali v otroštvu, ko smo bili eno s svojo materjo. Biti združen z ljubljeno osebo poraja v nas občutek, da se svet spet vrti okoli nas. Spet nam je dana moč, ki smo se ji morali odreči, ko smo bili otroci – zdaj smo močni, prihodnost je svetla in nič ni nemogoče. Dnevi superherojev so se vrnili! Nerealnost teh občutkov, ki nas prevevajo, ko smo zaljubljeni, je enaka nerealnosti dvoletnika, ki sebe občuti kot kralja družine in sveta z neomejeno močjo. Toda stvarnost je kruta. V odgovor na probleme vsakodnevnega življenja se bo posameznik prej ali slej spet osamosvojil. On hoče seksati, ona ne. Ona hoče v kino, on ne … in tako naprej. Človek spozna, da ni več "eno" z ljubljeno osebo ter da ima drugi lastne želje in potrebe. Na koncu se meje jaza spet vzpostavijo, postopoma ali nenadno se "odljubimo". Spet smo posamezniki. Na tej točki se par bodisi razide bodisi se začne truditi za "pravo ljubezen".

Prava ljubezen

Zaljubljenost ni razširitev posameznikovih meja ali omejitev, marveč njihov delen in začasen zlom. Razširitev posameznikovih meja zahteva napor, zaljubljenost pa se pojavi brez napora. Leni posamezniki se zaljubijo enako kot energični in vitalni. Ko dragoceni trenutek zaljubljenosti mine in se meje znova vrnejo na svoje mesto, je posameznik sicer razočaran, vendar navadno zaradi te izkušnje ni večji. Ko pa se meje razširijo, take tudi ostanejo. Prava ljubezen je trajna izkušnja samoširjenja jaza, zaljubljenost pa to ne velja. Po mnenju strokovnjakov naj bi bila prava ljubezen predvsem duhovna izkušnja, povezana s posameznikovim prizadevanjem za duhovni razvoj. Zaljubljenost nima veliko opraviti z namernim prizadevanjem za posameznikov duhovni razvoj. Če takrat, ko se zaljubimo, sploh imamo kak namen, je to predvsem končati osamljenost in morda zavarovati ta rezultat s poroko, ne razmišljamo pa o duhovnem razvoju. Ko smo zaljubljeni čutimo, kot da smo dosegli vrhunec, kot da ni ne potrebe ne možnosti, da bi segli še višje. Ne čutimo potrebe po razvoju, povsem zadovoljni smo, da smo, kar smo. Naš duh je pomirjen. Tudi ljubljene osebe ne dojemamo kot bitja, ki potrebuje kakršenkoli duhovni razvoj. Nasprotno, dojemamo jo kot popolno. Če že opazimo kakšne pomanjkljivosti, se nam ne zdijo pomembne, nanje gledamo zgolj kot na ljubke posebnosti, ki ljubljeni osebi podelijo še poseben šarm.

Ljubezen zahteva napor

Kaj je torej prava ljubezen, če je zaljubljenost zgolj začasen in delen zlom meja jaza? Izkušnja prave ljubezni se nanaša na meje jaza, saj vključuje njihovo širitev. Posameznikove meje so meje njegovega jaza. Ko razširimo svoje meje z ljubeznijo, to delamo tako, da se širimo proti ljubljeni osebi, katere rast želimo spodbujati. Rezultat dolgih let ljubezni in širjenja osebnih meja je napredujoče dejanja širjenja lastnega jaza. Bolj ko se širimo proti drugi osebi, bolj ko ljubimo, nejasnejše je razločevanje med nami in drugo osebo. Z njo postajamo eno. Proces širjenja jaza je razvojni proces, v katerem rastemo kot človeška bitja. Ko oseba presega samo sebe, ko se je pripravljena predati drugemu, je kot človek večja. Toda to ne pomeni podrejanja ali izničenja lastne osebnosti. Posameznik ne more ljubiti druge osebe, če se najprej ne nauči ljubiti sebe. Ne moremo biti vir moči, če ne vzpostavimo lastne moči. Ljubezen do sebe in do drugih sta potemtakem povezani, in ne ločeni. Dejanje širitve, ki pomeni iti onkraj lastnih meja, zahteva napor. Ko nekoga ljubimo, je naša ljubezen vidna ali resnična samo v akciji, v dejstvu, da za nekoga ali zase naredimo dodaten korak. Ljubezen ni brez napora. Nasprotno. Ljubezen je naporna. Ljubezen je posvečanje drugi osebi.

Prava ljubezen naj bi izvirala iz hotenja zavezanosti ljubezni, in ne iz hipnih čustev zaljubljenosti. Resnična ljubezen naj bi bila hoteno, premišljeno dejanje, zavezujoča odločitev, in ne kratkotrajen občutek, ki nas preplavi v stiku z določeno osebo. Predvsem pa se ljubezen kaže po dejanjih. Ljubezen zahteva premagovanje sebe, je dejanje, povezano z naporom ali pogumom. Če dejanje ni povezano z naporom ali pogumom, ni ljubezen, meni dr. M. Scott Peck, največji strokovnjak na tem področju in avtor uspešnice Ljubezen in duhovna rast.

Umiritev duha

Upamo, da boste s tem opisom laže prepoznali pravo ljubezen. Ljubiti ni lahko, zlomiti meje lastnega jaza je verjetno najtežje dejanje v življenju. Najprej moramo najti sebe in svojo identiteto, šele tedaj jo lahko presežemo. Ko se zaljubimo, v spolnem aktu ali z uporabo psihoaktivnih drog sicer lahko najdemo začasen pobeg pred mejami jaza, toda to je le majhen odsev notranje umiritve, in ne prava umiritev duha. Izkusiti pravo ljubezen zahteva predanost in napor. Samo tako bomo nekega dne odkrili, da nismo več ločena bitja, osamljena v svetu, ampak da je ločenost, predvsem od ljubljene osebe, zgolj iluzija.

Vir: www.viva.si

Komentarji
Kategorija:   Novice, Seksi novičke
Naslednji prispevek

Gibalni razvoj otrok

junij 13, 2012 0