Monday, April 22, 2024

112. člen
(stanovanjsko varstvo ob razvezi)


        (1) Ob razvezi zakonske zveze lahko vsak od zakoncev zahteva, da mu drugi zakonec prepusti v uporabo stanovanje, v katerem skupaj živita ali sta živela, ali del tega stanovanja.

        (2) Sodišče odloči o prepustitvi stanovanja v uporabo zakoncu, če tako zahtevajo koristi otrok, upoštevajo pa se tudi stanovanjske potrebe zakoncev in njuni upravičeni interesi.

        (3) Če je ob razvezi le eden od zakoncev lastnik ali imetnik stavbne pravice ali pravice do užitka ali rabe na zemljišču, na katerem je stanovanje, ali je le eden od zakoncev etažni lastnik stanovanja ali upravičenec služnosti stanovanja ali navedene pravice pripadajo enemu izmed zakoncev skupaj s tretjo osebo, sodišče stanovanje v celoti ali delno dodeli v uporabo drugemu zakoncu samo, če ta nima drugega primernega stanovanja in bi zaradi zavrnitve njegovega zahtevka nastal izjemno težak življenjski položaj zanj in za otroke.

        (4) Sodišče dodeli stanovanje v uporabo le za določen čas, ki je potreben, da se zakonec in otroci vživijo v nov položaj in si uredijo življenjske razmere.

        (5) Sodišče dodeli stanovanje zakoncu v uporabo za največ šest mesecev. Na predlog zakonca, ki zahteva prepustitev stanovanja v uporabo, sodišče dodelitev stanovanja podaljša še za največ šest mesecev.

        (6) Če sodišče dodeli zakoncu v uporabo stanovanje, na zahtevo drugega zakonca določi tudi znesek uporabnine, ki ga mora ta zakonec plačati kot nadomestilo za uporabo stanovanja, razen če zakonec nima dovolj sredstev za življenje.

        (7) Zakonec, ki je drugemu zakoncu zavezan prepustiti stanovanje v uporabo, mora opustiti vse, kar bi temu zakoncu oteževalo ali preprečilo uporabo stanovanja ali njegovega dela.

        (8) Če ob razvezi zakonske zveze zakonec, nad katerim drugi zakonec izvaja nasilje ali če izvaja nasilje nad njegovimi otroki, zahteva, da mu drugi zakonec prepusti v izključno uporabo stanovanje, v katerem skupaj živita ali sta živela, se smiselno uporabi zakon, ki ureja preprečevanje nasilja v družini.

113. člen
(vračanje daril)

        (1) Običajnih daril, ki sta si jih zakonca dala pred sklenitvijo zakonske zveze ali med trajanjem zakonske zveze, ni treba vračati, če so v sorazmerju s premoženjskimi razmerami darovalca.

        (2) Druga darila, zlasti taka, ki niso v sorazmerju s premoženjskimi razmerami darovalca, se morajo vrniti, razen če se zakonca dogovorita drugače v obliki notarskega zapisa.

        (3) Darila se vrnejo v stanju, v kakršnem so bila ob vložitvi tožbe ali sporazumnega predloga za razvezo zakonske zveze.

        (4) Za odsvojena darila se vrne njihova vrednost v denarju ali stvar, prejeta zanje.

114. člen
(nadaljevanje razveznega postopka po pravnih naslednikih)

        (1) Pravica do tožbe za razvezo zakonske zveze ne preide na dediče, tožnikovi dediči pa smejo nadaljevati že začeti postopek, da bi dokazali utemeljenost tožbenega zahtevka.

        (2) Darila, ki jih je preživeli zakonec dobil od svojega zakonca, pa tudi darila, ki jih je slednjemu dal, se vračajo po pravilih, ki veljajo za darila po razvezi zakonske zveze.

12. Uporaba določb o zakonski zvezi

115. člen
(uporaba določb o zakonski zvezi za partnersko skupnost)

        (1) Določbe tega dela zakonika, ki urejajo temelj zakonske zveze, pogoje za obstoj in veljavnost zakonske zveze, postopek pred sklenitvijo zakonske zveze in sklenitev zakonske zveze se uporabljajo za partnersko skupnost.

        (2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka je za obstoj partnerske skupnosti potrebno, da sta osebi, ki sklepata partnersko skupnosti, istega spola.

Tretji del: RAZMERJA MED STARŠI IN OTROKI

1. Ugotavljanje očetovstva in materinstva

116. člen
(otrokova mati)

        Za otrokovo mater velja ženska, ki ga je rodila.

117. člen
(oče otroka, rojenega v zakonski zvezi)

        (1) Za očeta otroka, rojenega v zakonski zvezi, velja mož otrokove matere.

        (2) Če preneha zakonska zveza s smrtjo moža otrokove matere, otrok pa se rodi v 300 dneh po prenehanju zakonske zveze, velja za otrokovega očeta umrli materin mož.

        (3) Za otrokovega očeta, rojenega v zakonski zvezi, ki jo je mati sklenila v 300 dneh po prenehanju prejšnje zakonske zveze, velja materin mož iz nove zakonske zveze, ne glede na razlog prenehanja prejšnje zakonske zveze.

118. člen
(oče otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi)

        Za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi ali v času 300 dni po prenehanju zakonske zveze s smrtjo moža otrokove matere, velja moški, ki prizna očetovstvo, ali katerega očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo.

119. člen
(priznanje očetovstva)

        Moški lahko prizna očetovstvo pri centru za socialno delo, pred matičarjem, v javni listini ali v oporoki.

120. člen
(pogoja za priznanje očetovstva)

        Očetovstvo lahko prizna moški, ki je sposoben razumeti pomen in posledice priznanja.

121. člen
(soglasje za vpis priznanja očetovstva)

        (1) Priznanje očetovstva velja in se vpiše v matični register, če se z njim strinjata otrokova mati in oseba, katere očetovstvo se priznava, če je dopolnila 15 let in je sposobna razumeti pomen in posledice soglasja k priznanju.

        (2) Mati lahko poda soglasje k priznanju očetovstva, če je sposobna razumeti pomen in posledice soglasja k priznanju.

122. člen
(soglasje v posebnih primerih)

        (1) Kadar mati ni več živa ali njeno prebivališče ni znano, otrok pa v skladu s prvim odstavkom 121. člena tega zakonika sam ni sposoben dati soglasja k priznanju očetovstva, lahko poda soglasje otrokov skrbnik z dovoljenjem centra za socialno delo.

        (2) Kadar mati ni več živa ali njeno prebivališče ni znano, moški pa je otroka, ki je zapustil potomce, priznal po otrokovi smrti, lahko podajo soglasje k priznanju očetovstva otrokovi otroci, če teh ni, pa otrokovi potomci naslednjega kolena.

123. člen
(priznanje v posebnih primerih)

        (1) Prizna se lahko tudi spočet, a še ne rojen otrok, če s tem soglaša njegova mati.

        (2) Priznanje očetovstva še ne rojenega otroka ima pravni učinek samo, če se otrok rodi živ.

        (3) Otroka se lahko prizna tudi po njegovi smrti, vendar samo, če je zapustil potomce.

        (4) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se lahko prizna mrtvorojenega otroka ali otroka, ki umre takoj po rojstvu.

124. člen
(postopek priznanja očetovstva ob rojstvu otroka,
ki ni rojen v zakonski zvezi)

        (1) Ko matičar prejme obvestilo o rojstvu otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi ali v času 300 dni po prenehanju zakonske zveze s smrtjo moža otrokove matere, o tem obvesti pristojni center za socialno delo, ki pozove otrokovo mater, da poda izjavo, koga šteje za otrokovega očeta. Otrokova mati lahko poda tako izjavo tudi brez poziva.

        (2) Če mati poda izjavo iz prejšnjega odstavka, pristojni center za socialno delo pozove osebo, ki jo je otrokova mati navedla kot otrokovega očeta, da prizna očetovstvo.

        (3) Če oseba, ki jo je otrokova mati navedla kot otrokovega očeta, prizna očetovstvo, matičar o tem obvesti osebe iz prvega odstavka 121. člena tega zakonika in jih pouči o pravici, da podajo soglasje k priznanju očetovstva.

        (4) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka matičar o priznanju očetovstva obvesti center za socialno delo, če oseba, katere očetovstvo se priznava, ni popolno poslovno sposobna. V tem primeru lahko oseba, katere očetovstvo se priznava, svoje soglasje k priznanju očetovstva poda le pred centrom za socialno delo.

125. člen
(tožba matere za ugotovitev očetovstva)

        Če v primeru iz 124. člena tega zakonika oseba, ki jo je otrokova mati navedla kot otrokovega očeta, ne prizna očetovstva, lahko mati vloži tožbo za ugotovitev očetovstva.

126. člen
(tožba otroka za ugotovitev očetovstva)

        (1) Otrok, ki ni rojen v zakonski zvezi ali v 300 dneh po prenehanju zakonske zveze, če je ta prenehala s smrtjo moža otrokove matere, lahko vloži tožbo za ugotovitev očetovstva najpozneje v petih letih od dneva, ko je izvedel za okoliščine, ki so odločilne za vložitev tožbe.

        (2) Tožbo lahko vloži v otrokovem imenu mati, dokler izvaja starševsko skrb ali otrokov skrbnik z dovoljenjem centra za socialno delo ali otrok sam, če lahko po zakonu, ki ureja pravdni postopek, samostojno opravlja procesna dejanja.

        (3) Petletni rok za tožbo, ki jo vloži otrok, ne sme začeti teči preden otrok po zakonu, ki ureja pravdni postopek, ne more samostojno opravljati procesnih dejanj.

127. člen
(tožba za ugotovitev očetovstva po smrti očeta)

        Po smrti moškega, katerega očetovstvo naj bi se ugotovilo, lahko osebe iz 125. in 126. člena tega zakonika vložijo tožbo proti njegovim pravnim naslednikom.

128. člen
(tožba za ugotovitev očetovstva, če ni materinega soglasja)

        Če se mati ne strinja s priznanjem očetovstva ali ne poda izjave v enem mesecu po prejemu obvestila matičarja o danem priznanju očetovstva, lahko tisti, ki je priznal otroka za svojega, vloži tožbo za ugotovitev, da je on otrokov oče.

129. člen
(rok za vložitev tožbe za ugotovitev očetovstva)

        Tožbo za ugotovitev očetovstva lahko vloži moški, ki se ima za otrokovega očeta, in otrokova mati do otrokovega petega leta.

130. člen
(prispevek očeta k stroškom zaradi nosečnosti in poroda)

        Otrokov oče mora po svojih možnostih prispevati k stroškom, ki jih ima otrokova mati v zvezi z nosečnostjo in porodom.

131. člen
(ugotavljanje materinstva)

        Določbe tega zakonika o ugotavljanju očetovstva se smiselno uporabljajo tudi pri ugotavljanju materinstva.

2. Izpodbijanje očetovstva in materinstva

132. člen
(tožba moža otrokove matere)

        (1) Mož lahko izpodbija očetovstvo otroka, ki ga je rodila njegova žena v zakonski zvezi, če dvomi, da je otrok njegov.

        (2) Tožbo mora vložiti v enem letu od tedaj, ko je izvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom, da je otrok njegov, vendar najpozneje pet let po otrokovem rojstvu.

133. člen
(tožba otrokove matere)

        (1) Mati lahko izpodbija očetovstvo tistega, ki velja za očeta njenega otroka po tem zakoniku.

        (2) Tožbo mora vložiti v enem letu po otrokovem rojstvu.

134. člen
(tožba otroka)

        (1) Otrok lahko s tožbo izpodbija očetovstvo tistega, ki velja za njegovega očeta po tem zakoniku, v petih letih od dneva, ko je izvedel za okoliščine, ki zbujajo dvom v očetovstvo.

        (2) Petletni rok za tožbo, ki jo vloži otrok, ne sme začeti teči, preden otrok po zakonu, ki ureja pravdni postopek, ne more samostojno opravljati procesnih dejanj.

135. člen
(tožba druge osebe)

        (1) Kdor misli, da je otrokov oče, lahko izpodbija očetovstvo tistega, ki velja za otrokovega očeta po tem zakoniku, če hkrati zahteva, da se ugotovi njegovo očetovstvo.

        (2) Tožbo mora vložiti v šestih mesecih od takrat, ko je izvedel za okoliščine, iz katerih domneva, da je otrokov oče, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je bilo očetovstvo vpisano v matični register.

136. člen
(izpodbijanje materinstva)

        Določbe tega zakonika o izpodbijanju očetovstva se smiselno uporabljajo tudi pri izpodbijanju materinstva.

3. Očetovstvo in materinstvo pri otrocih, spočetih z biomedicinsko pomočjo

137. člen
(materinstvo pri otrocih, spočetih z biomedicinsko pomočjo)

        (1) Mati otroka, ki je bil spočet z biomedicinsko pomočjo, je ženska, ki ga je rodila.

        (2) Če je mati v postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo privolila po predpisih, ki urejajo postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo, njenega materinstva ni dovoljeno izpodbijati.

        (3) Če je bil otrok spočet z biomedicinsko pomočjo z jajčno celico darovalke, njenega materinstva ni dovoljeno ugotavljati.

138. člen
(očetovstvo pri otrocih, spočetih z biomedicinsko pomočjo)

        (1) Za očeta otroka, ki je bil spočet z biomedicinsko pomočjo, velja materin mož ali njen zunajzakonski partner, ob pogoju, da sta v postopek privolila po predpisih, ki urejajo postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo.

        (2) Očetovstva tistega, ki po prejšnjem odstavku velja za otrokovega očeta, ni dovoljeno izpodbijati, razen ob zatrjevanju, da otrok ni bil spočet po postopku oploditve z biomedicinsko pomočjo.

        (3) Če je bil otrok spočet z biomedicinsko pomočjo s semensko celico darovalca, njegovega očetovstva ni dovoljeno ugotavljati.

4. Obveznosti in pravice staršev in otrok

139. člen
(načelo prvenstva in enake odgovornosti staršev do otrok)

        Starši imajo glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter njegov razvoj. Koristi otroka so njihova poglavitna skrb. Država jim nudi pomoč pri izvajanju njihove odgovornosti.

140. člen
(vsebina starševske skrbi)

        (1) Starševska skrb so obveznosti in pravice staršev, ki se nanašajo na skrb za otrokovo življenje in zdravje, njegovo vzgojo, varstvo in nego, nadzor nad otrokom in skrb za njegovo izobraževanje, ter obveznosti in pravice staršev, ki se nanašajo na zastopanje in preživljanje otroka ter na upravljanje njegovega premoženja.

        (2) Pristojni organ lahko omeji ali odvzame starševsko skrb enemu ali obema od staršev pod pogoji, ki jih določa ta zakonik.

141. člen
(obveznosti staršev)

        (1) Starši morajo skrbeti za življenje in zdravje svojih otrok, jih varovati, negovati in vzgajati ter nadzorovati.

        (2) Starši morajo svojim otrokom omogočiti zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo.

        (3) Starši morajo preživljati svoje otroke v skladu z določbami tega zakonika.

        (4) Starši morajo po svojih močeh skrbeti za šolanje in strokovno izobrazbo svojih otrok glede na njihove sposobnosti, nagnjenja in želje.

142. člen
(varstvo in vzgoja otrok)

        (1) Če starši ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, se morajo sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Sporazumejo se lahko, da imajo ali obdržijo varstvo in vzgojo otrok skupaj, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Če se sami o tem ne sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njihovo željo pa tudi družinski mediatorji.

        (2) Če se starši sporazumejo o varstvu in vzgoji otrok, lahko predlagajo sklenitev sodne poravnave. Če sodišče ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otrok, predlog zavrne.

        (3) Če se starši ne sporazumejo o varstvu in vzgoji otrok, sodišče odloči, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Sodišče lahko po uradni dolžnosti v skladu z določbami tega zakonika odloči tudi o vseh ukrepih za varstvo koristi otrok. V postopku odločanja o varstvu in vzgoji sodišče vselej odloči tudi o preživljanju skupnih otrok in o stikih s starši v skladu s tem zakonikom.

        (4) Sodišče izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka.

143. člen
(skupno varstvo in vzgoja otroka)

        (1) Skupno varstvo in vzgojo otroka pri sodišču skupno predlagata oba od staršev.

        (2) Predlog za sklenitev sodne poravnave o skupnem varstvu in vzgoji otroka mora vsebovati sporazum o stalnem prebivališču otroka, o tem, kateremu od staršev se vročajo pošiljke za otroka in o preživljanju otroka.

        (3) Če sodišče ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otroka, predlog iz prejšnjega odstavka zavrne.

144. člen
(preživljanje otrok)

        (1) Starši, ki ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, pa tudi starši, ki živijo skupaj, se sporazumejo o preživljanju skupnih otrok. Če se sami o tem ne sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njihovo željo pa tudi družinski mediatorji.

        (2) Če se starši ne sporazumejo o preživljanju skupnih otrok, odloči o tem sodišče.

145. člen
(stiki s starši)

        (1) Otrok ima pravico do stikov z obema od staršev in oba od staršev imata pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo predvsem koristi otroka.

        (2) Tisti od staršev, kateremu je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo, ali druga oseba, h kateri je bil otrok nameščen, mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike. Prizadevati si mora za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev oziroma s starši. Tisti od staršev, ki izvaja stike, mora opustiti vse, kar otežuje varstvo in vzgojo otroka.

        (3) Starši, ki ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, se sporazumejo o stikih. Če se sami o tem ne sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njihovo željo pa tudi družinski mediatorji.

        (4) Če se starši sporazumejo o stikih, lahko predlagajo sklenitev sodne poravnave. Če sodišče ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otroka, predlog zavrne.

        (5) Če se starši ne sporazumejo o stikih, odloči o tem sodišče.

        (6) Sodišče lahko pravico do stikov odvzame ali omeji v skladu s 177. členom tega zakonika.

        (7) Če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev ter stikov ni mogoče izvajati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, lahko sodišče na predlog drugega od staršev odloči, da se tistemu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati korist otroka.

        (8) Sodišče izda novo odločbo o stikih s starši, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka.

146. člen
(stiki z drugimi osebami)

        (1) Otrok ima pravico do stikov z drugimi osebami, s katerimi je družinsko povezan in nanje osebno navezan, razen če je to v nasprotju s koristjo otroka. Šteje se, da so take osebe predvsem njegovi stari starši, bratje in sestre, polbratje in polsestre, nekdanja rejnica ali rejnik (v nadaljnjem besedilu: rejnik), prejšnji ali sedanji zakonec, zunajzakonska partnerica ali zunajzakonski partner (v nadaljnjem besedilu: zunajzakonski partner) enega ali drugega od njegovih staršev.

        (2) O stikih se sporazumejo otrokovi starši, otrok, če je sposoben razumeti pomen sporazuma, in osebe iz prejšnjega odstavka. Če se sami o tem ne sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njihovo željo pa tudi družinski mediatorji. Obseg in način izvajanja stikov morata biti v korist otroka.

        (3) Če se otrokovi starši, otrok in osebe iz prvega odstavka tega člena sporazumejo o stikih, lahko predlagajo sklenitev sodne poravnave. Če sodišče ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otrok, predlog zavrne.

        (4) Če se otrokovi starši, otrok in osebe iz prvega odstavka tega člena ne sporazumejo, odloči o stikih sodišče.

147. člen
(otrokovo mnenje in mnenje centra za socialno delo)

        (1) Sodišče pri odločitvi o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka, o stikih in izvajanju starševske skrbi upošteva tudi otrokovo mnenje, ki ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.

        (2) Sodišče pri odločitvi o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka, o stikih in izvajanju starševske skrbi glede koristi otroka upošteva mnenje centra za socialno delo, kadar ga pridobi v skladu z določbami zakona, ki ureja nepravdni postopek.

148. člen
(zastopanje otrok)

        (1) Otroke zastopajo starši.

        (2) Če je treba otroku kaj vročiti ali sporočiti, se to lahko veljavno vroči ali sporoči enemu ali drugemu od staršev, če starši ne živijo skupaj, pa tistemu, pri katerem otrok živi, ali tistemu, ki je naveden v sodni poravnavi iz 143. člena tega zakonika.

        (3) Če se starši o otrokovem stalnem prebivališču ne sporazumejo, se uporablja 154. člen tega zakonika, razen če je sodišče odločilo, da je otrok v varstvu in vzgoji pri enem od staršev.

149. člen
(sklepanje pravnih poslov)

        (1) Otrok, ki dopolni 15 let, lahko sam sklepa pravne posle, če zakon ne določa drugače.

        (2) Za sklepanje poslov, ki bistveno vplivajo na otrokovo življenje pred polnoletnostjo ali po njej, je potrebno dovoljenje staršev.

        (3) Veljavnost pravnega posla, ki ga je otrok sklenil brez dovoljenja staršev, se presoja po pravilih obligacijskega prava.

150. člen
(upravljanje otrokovega premoženja)

        Otrokovo premoženje upravljajo v njegovo korist njegovi starši.

151. člen
(dohodki iz premoženja otroka)

        Dohodke iz premoženja otroka smejo starši uporabljati predvsem za njegovo preživljanje, vzgojo in izobraževanje, če sami nimajo zadosti sredstev pa tudi za nujne potrebe družinske skupnosti.

152. člen
(odsvojitev in obremenitev stvari iz otrokovega premoženja)

        (1) Starši smejo odsvojiti ali obremeniti stvari iz premoženja svojega otroka samo zaradi njegovega preživljanja, vzgoje in izobrazbe ali če to zahteva kakšna druga njegova korist.

        (2) Če obstaja nevarnost, da bodo starši z odsvojitvijo ali obremenitvijo stvari iz premoženja svojega otroka ogrozili njegove premoženjske koristi, mora sodišče izreči ukrepe, ki jih za varstvo premoženjskih koristi otroka določa ta zakonik.

153. člen
(razpolaganje s plačo)

        Otrok, ki je dopolnil 15 let in je zaposlen, lahko razpolaga s svojo plačo. Pri tem mora prispevati za svoje preživljanje in izobraževanje.

5. Izvajanje starševske skrbi

154. člen
(izvajanje starševske skrbi)

        (1) Starševsko skrb izvajata oba od staršev sporazumno v skladu s koristjo otroka. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njuno željo pa tudi družinski mediatorji.

        (2) Kadar starši ne živijo skupaj in otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo obema od staršev, odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na njegov razvoj, sporazumno in v skladu s koristjo otroka. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njuno željo pa tudi družinski mediatorji. O vprašanjih otrokovega dnevnega življenja odloča tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo.

        (3) Če se starši v primerih iz prejšnjih odstavkov ne sporazumejo o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odloči o tem sodišče.

        (4) Kadar je eden od staršev zadržan izvajati starševsko skrb, jo izvaja drugi od staršev sam.

        (5) Če eden od staršev ni več živ ali ni znan ali če mu je odvzeta starševska skrb, pripada starševska skrb drugemu od staršev.

6. Prenehanje starševske skrbi

155. člen
(prenehanje starševske skrbi)

        (1) Starševska skrb preneha s polnoletnostjo otroka, to je, ko dopolni 18 let, ali če otrok pridobi popolno poslovno sposobnost pred polnoletnostjo.

        (2) Otrok pridobi popolno poslovno sposobnost s sklenitvijo zakonske zveze.

        (3) Sodišče lahko prizna popolno poslovno sposobnost otroku, ki je postal roditelj in je dosegel tako telesno in duševno zrelost, da je sposoben za samostojno življenje.

7. Ukrepi za varstvo koristi otroka

7.1. Splošne določbe

156. člen
(splošno pooblastilo)

        Sodišče in center za socialno delo morata izvesti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi.

157. člen
(obveznost države pri varovanju koristi otroka)

        (1) Starši imajo pred vsemi drugimi pravico in obveznost varovati pravice in koristi svojega otroka, zato država izvede ukrepe za varstvo pravic in koristi otroka (v nadaljnjem besedilu: ukrep za varstvo koristi otroka) le takrat, ko starši te svoje pravice in obveznosti ne izvajajo ali je ne izvajajo v korist otroka.

        (2) Ukrepi za varstvo koristi otroka se lahko izvajajo, dokler otrok ne postane popolnoma poslovno sposoben, če ta zakonik ne določa drugače.

158. člen
(pristojnost za izrekanje ukrepov za varstvo koristi otroka)

        Ukrepe za varstvo koristi otroka izrekata center za socialno delo in sodišče.

159. člen
(načelo najmilejšega ukrepa)

        Pri izbiri ukrepa za varstvo koristi otroka je treba upoštevati dve omejitvi:
–    izreče naj se ukrep, s katerim bodo starši čim manj omejeni pri izvajanju starševske skrbi, če je z njim mogoče dovolj zavarovati koristi otroka;
–    predvsem naj se izreče ukrep, s katerim se otrok staršem ne odvzame, če je s tem ukrepom mogoče dovolj zavarovati koristi otroka.

160. člen
(pogoj za izrekanje ukrepov za varstvo koristi otroka)

        (1) Pristojni organ izreče ukrep za varstvo koristi otroka, če ugotovi, da je otrok ogrožen.

        (2) Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju.

        (3) Škoda iz prejšnjega odstavka obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju.

161. člen
(otrokovo mnenje)

        (1) Center za socialno delo in sodišče pri odločanju o ukrepu za varstvo koristi otroka upošteva otrokovo mnenje, ki ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.

        (2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko center za socialno delo odloči o nujnem odvzemu otroka v skladu s 163. členu tega zakonika brez predhodno pridobljenega otrokovega mnenja.

        (3) Sodišče lahko izda začasno odredbo brez predhodno pridobljenega otrokovega mnenja pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja nepravdni postopek.

162. člen
(vrste ukrepov)

        Ukrepi za varstvo koristi otroka so nujni ukrep, začasne odredbe in ukrepi trajnejšega značaja.

7.2. Ukrepi za varstvo koristi otroka, ki jih izreka center za socialno delo

7.2.1. Nujni ukrep

163. člen
(nujni odvzem otroka)

        (1) Če je z verjetnostjo izkazana tako huda ogroženost otroka, da je njegove koristi mogoče zavarovati le s takojšnjim odvzemom otroka staršem, center za socialno delo odloči in izvede ukrep nujnega odvzema otroka ter ga namesti k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod. V tem primeru center za socialno delo drugo osebo, rejnika ali zavod tudi imenuje. Otroka se ne sme namestiti k osebi, ki ne more biti skrbnik. Glede obveznosti druge osebe, h kateri je otrok nameščen, in nadzora nad namestitvijo, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti.

        (2) Center za socialno delo začne postopek za odločitev o nujnem ukrepu po uradni dolžnosti, na predlog otroka, ki je dopolnil 15 let, ali enega od staršev, če mu ni odvzeta starševska skrb.

        (3) Center za socialno delo odloči o ukrepu po skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek.

        (4) Centru za socialno delo lahko pri dejanju takojšnjega odvzema otroka staršem nudi pomoč policija v skladu s predpisi, ki urejajo delovanje policije.

        (5) Če center za socialno delo o nujnem ukrepu odloči ustno, mora stranki izdati pisno odločbo v 48 urah od izreka ustne odločbe.

        (6) Zoper odločbo o nujnem ukrepu pritožba ni dovoljena, če center za socialno delo v 48 urah po izvedenem ukrepu sodišču predlaga izdajo začasne odredbe.

164. člen
(trajanje nujnega ukrepa)

        (1) Nujni ukrep iz 163. člena tega zakonika traja največ šest dni. Center za socialno delo mora v 48 urah po izvedenem ukrepu predlagati sodišču izdajo začasne odredbe o odvzemu otroka. O predlogu za izdajo začasne odredbe mora sodišče odločiti v treh dneh.

        (2) Nujni ukrep preneha veljati, če center za socialno delo v 48 urah po izvedenem ukrepu sodišču ne predlaga izdaje začasne odredbe, če je začasna odredba izdana ali je predlog za izdajo začasne odredbe zavržen ali zavrnjen.

7.2.2. Ukrep trajnejšega značaja

165. člen
(nadzor izvajanja starševske skrbi)

        (1) Center za socialno delo nadzira izvajanje starševske skrbi, če je otrok ogrožen in bo korist otroka ob upoštevanju okoliščin primera dovolj zavarovana s tem ukrepom.

        (2) Center za socialno delo začne postopek za odločitev o ukrepu nadzora starševske skrbi po uradni dolžnosti, na predlog otroka, ki je dopolnil 15 let, ali enega od staršev, če mu ni odvzeta starševska skrb.

        (3) Center za socialno delo od staršev zahteva, da predložijo poročilo o upravljanju otrokovega premoženja, če oceni, da je to premoženje ogroženo.

        (4) Center za socialno delo ob upoštevanju okoliščin primera določi, kolikokrat in kako se izvaja nadzor.

        (5) Ukrep traja največ eno leto in ga ni mogoče podaljšati.

7.3. Ukrepi za varstvo koristi otroka, ki jih izreka sodišče

166. člen
(odločanje o ukrepih in spremljanje izvajanja ukrepov)

        (1) Sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog izreče ukrepe za varstvo koristi otroka, odloči o prenehanju ukrepa, če so prenehali razlogi zanj, izreče drug ukrep za varstvo koristi otroka, če se med izvajanjem ukrepa izkaže, da slabo vpliva na otrokovo zdravje, razvoj ali premoženje, odloči o podaljšanju izrečenega ukrepa ali ukrep ponovno izreče.

        (2) Pravnomočno sodno odločbo o ukrepu za varstvo koristi otroka sodišče pošlje pristojnemu centru za socialno delo, ki spremlja izvajanje ukrepa.

        (3) Ukrepi za varstvo koristi otroka trajajo največ toliko časa, kot to določa ta zakonik za posamezne ukrepe, razen če sodišče podaljša izrečen ukrep.

        (4) Minister, pristojen za družino, podrobneje uredi spremljanje izvajanja ukrepov za varstvo koristi otroka.

7.3.1. Začasne odredbe

167. člen
(pogoj za izdajo začasne odredbe)

        Sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen.

168. člen
(vrste začasnih odredb)

        (1) Sodišče sme za varstvo koristi otroka izdati začasno odredbo, s katero je mogoče doseči začasno varstvo koristi otroka, zlasti pa:
–    odredbo, s katero otroka odvzame staršem in ga namesti k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod;
–    odredbo o vstopu v stanovanje ali druge prostore, v katerih se otrok nahaja, proti volji staršev;
–    odredbo o prepovedi ali omejitvi stikov;
–    odredbo o načinu izvajanja stikov;
–    odredbo o vzgoji in varstvu otroka;
–    odredbo o preživljanju otroka;
–    odredbo o prepovedi prehoda državne meje z otrokom;
–    odredbo o izselitvi nasilnega člana iz skupnega stanovanja;
–    odredbo o prepovedi približevanja otroku osebam, ki ga ogrožajo;
–    odredbo o zavarovanju na premoženju staršev ali otroka;
–    odredbo o zdravniškem pregledu ali zdravljenju.

        (2) Kadar sodišče izda odredbo iz prve alineje prejšnjega odstavka, drugo osebo, rejnika ali zavod tudi imenuje. Otroka se ne sme namestiti k osebi, ki ne more biti skrbnik. Glede obveznosti druge osebe, h kateri je otrok nameščen, in nadzora nad namestitvijo, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti.

169. člen
(začasna odredba o stikih pod nadzorom)

        (1) Sodišče lahko z začasno odredbo odloči, da se stiki izvajajo ob navzočnosti strokovne osebe centra za socialno delo ali zavoda, v katerega je bil otrok nameščen. Sodišče določi kraj in čas stikov po predhodnem dogovoru s centrom za socialno delo ali z zavodom, v katerega je bil otrok nameščen.

        (2) Začasna odredba o stikih pod nadzorom lahko traja največ šest mesecev po dve uri na teden in je, ne glede na določbo prvega in tretjega odstavka 166. člena tega zakonika, ni mogoče ponovno izdati ali podaljšati.

        (3) Strokovna oseba spremlja potek stikov in enkrat mesečno pripravi poročilo o poteku stikov, ki ga pošlje sodišču.

        (4) Ministrstvo, pristojno za družino, zagotovi prostorske in kadrovske pogoje za zagotavljanje stikov pod nadzorom.

170. člen
(vloga strokovne osebe pri stikih pod nadzorom)

        (1) Strokovna oseba centra za socialno delo ali zavoda, v katerega je bil otrok nameščen, otroka in starše pripravi na stik.

        (2) Strokovna oseba spremlja, ali stik za otroka predstavlja tako psihično obremenitev, da je ogrožen njegov telesni ali duševni razvoj. V tem primeru sodišču v poročilu predlaga ustrezno spremembo izrečenega ukrepa.

        (3) Če je začasna odredba izdana zaradi dolgotrajne prekinitve stikov, mora strokovna oseba s svetovalnim delom otroku in staršem pomagati pri ponovni vzpostavitvi stikov.

171. člen
(začasna odredba o zdravniškem pregledu ali zdravljenju)

        Ko je otrok v skladu z zakonom, ki ureja pacientove pravice, sposoben privoliti v medicinski poseg ali v zdravstveno oskrbo, se začasna odredba o zdravniškem pregledu ali zdravljenju lahko izda le z njegovim soglasjem.

172. člen
(izdaja sodne odločbe po izdani začasni odredbi)

        (1) Če je bila začasna odredba izdana pred uvedbo postopka za izdajo sodne odločbe o vzgoji, varstvu in preživljanju otroka, o stikih, o izvajanju starševske skrbi ali o ukrepu za varstvo koristi otroka trajnejšega značaja, mora biti ta postopek uveden v sedmih dneh od izdaje začasne odredbe.

        (2) Če postopek iz prejšnjega odstavka ni uveden v sedmih dneh, sodišče ustavi postopek in če je treba, razveljavi opravljena dejanja.

7.3.2. Ukrepi trajnejšega značaja

173. člen
(mnenje centra za socialno delo glede ukrepa trajnejšega značaja)

        Pri odločitvi o ukrepu za varstvo koristi otroka trajnejšega značaja sodišče upošteva mnenje centra za socialno delo.

174. člen
(načrt pomoči družini in otroku)

        (1) Center za socialno delo pred odločitvijo sodišča o ukrepu trajnejšega značaja izdela načrt pomoči družini in otroku. Poročilo o izvajanju načrta pomoči se posreduje sodišču enkrat letno.

        (2) Načrt pomoči vsebuje opis stanja, potrebe otrok, možnosti družine, način spremljanja, oblike pomoči in opis realizacije ukrepa.

        (3) Center za socialno delo lahko v načrt pomoči družini in otroku vključi program družinske terapije, psihiatrično zdravljenje, zdravljenje odvisnosti od alkohola ali nedovoljenih drog ter druge zdravstvene, izobraževalne in psihosocialne programe, če kaže, da bodo starši po terapiji ali zdravljenju lahko ponovno prevzeli otrokovo vzgojo in varstvo, ali v drugih primerih, ko je to v korist otroka.

175. člen
(omejitev starševske skrbi)

        (1) Sodišče enemu ali obema od staršev prepove izvajanje posameznih upravičenj iz starševske skrbi, če je otrok ogrožen, in bo korist otroka ob upoštevanju okoliščin primera dovolj zavarovana s tem ukrepom.

        (2) Za zavarovanje premoženjskih koristi otroka lahko sodišče odloči, da imajo starši glede upravljanja otrokovega premoženja položaj skrbnika. Sodišče lahko staršem prepove upravljanje z otrokovo preživnino, drugim premoženjem ali prepove le odsvojitev ali obremenitev otrokovega premoženja.

        (3) Ob izreku ukrepa lahko sodišče, glede na okoliščine primera, odloči, da center za socialno delo opravlja nadzor nad izvajanjem starševske skrbi in določi tudi način tega nadzora.

        (4) Ob izreku ukrepa sodišče otroka postavi pod skrbništvo za zastopanje v obsegu, v katerem staršem omeji upravičenja iz starševske skrbi in imenuje skrbnika.

        (5) Ukrep omejitve starševske skrbi traja največ eno leto. Če sodišče odloči o ukrepu omejitve starševske skrbi skupaj z ukrepom odvzema otroka staršem ali ukrepom namestitve otroka v zavod, traja ukrep omejitve starševske skrbi največ tri leta.

176. člen
(odločitev o zdravniškem pregledu ali zdravljenju)

        Sodišče lahko odloči o zdravniškem pregledu ali zdravljenju otroka brez soglasja staršev ali v nasprotju z njihovo odločitvijo, kadar je to nujno potrebno, ker je ogroženo njegovo življenje ali je huje ogroženo njegovo zdravje. Ko je otrok v skladu z zakonom, ki ureja pacientove pravice, sposoben privoliti v medicinski poseg ali v zdravstveno oskrbo, se ta ukrep lahko izvaja le z njegovim soglasjem.

177. člen
(omejitev ali odvzem pravice do stikov)

        (1) Sodišče enemu ali obema od staršev, pa tudi osebi, ki je s sodno odločbo ali sodno poravnavo pridobila pravico do stikov z otrokom, omeji ali odvzame pravico do stikov, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi. Sodišče lahko tudi odloči, da se stiki ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak drugače, če je le tako mogoče varovati korist otroka.

        (2) Odločitev o izvajanju stikov z otrokom pod nadzorom je dopustna le z začasno odredbo po 169. členu tega zakonika.

        (3) Ukrep omejitve ali odvzema pravice do stikov traja največ eno leto.

178. člen
(odvzem otroka staršem)

        (1) Sodišče staršem odvzame otroka in ga namesti k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod, če je otrok ogrožen in je mogoče le z odvzemom v zadostni meri zavarovati njegove koristi in če okoliščine primera kažejo, da bodo starši po določenem času ponovno lahko prevzeli skrb za njegovo vzgojo in varstvo. V tem primeru sodišče drugo osebo, rejnika ali zavod tudi imenuje. Otroka se ne sme namestiti k osebi, ki ne more biti skrbnik. Glede obveznosti druge osebe, h kateri je otrok nameščen, in nadzora nad namestitvijo, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti.

        (2) S tem odvzemom ne prenehajo druge obveznosti in pravice staršev do otroka, razen če sodišče ob tem ukrepu omeji starševsko skrb v skladu s 175. členom tega zakonika.

        (3) Sodišče lahko ob odvzemu otroka staršem enemu ali obema od staršev tudi omeji ali odvzame pravico do stikov z otrokom v skladu s 177. členom tega zakonika.

        (4) Ukrep odvzema otroka staršem traja največ tri leta.

        (5) Kadar sodišče odloči o ukrepu iz prvega odstavka tega člena, odloči tudi o preživninski obveznosti vsakega od staršev v skladu s 188. členom in drugimi določbami tega zakonika o obveznosti preživljanja med starši in otroki.

179. člen
(namestitev otroka v zavod)

        (1) Sodišče odloči o namestitvi otroka v zavod zaradi njegovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju, če je ogrožen on sam ali drugi otroci v družini in je le z njegovo namestitvijo v zavod mogoče v zadostni meri zavarovati njegove koristi ali koristi drugih otrok v družini. V tem primeru sodišče zavod tudi imenuje. Za to namestitev otrokovo soglasje ni potrebno.

        (2) Z ukrepom iz prejšnjega odstavka ne prenehajo druge obveznosti in pravice staršev do otroka, razen če sodišče ob tem ukrepu omeji starševsko skrb v skladu s 175. členom tega zakonika. Sodišče lahko ob odločitvi o namestitvi otroka v zavod enemu ali obema od staršev tudi omeji ali odvzame pravico do stikov z otrokom v skladu s 177. členom tega zakonika.

        (3) Ukrep iz tega člena traja največ tri leta.

        (4) Otrok, ki je pridobil popolno poslovno sposobnost, sme ostati v zavodu le, če v to pisno privoli.

        (5) Kadar sodišče odloči o ukrepu iz prvega odstavka tega člena, odloči tudi o preživninski obveznosti vsakega od staršev v skladu s 188. členom in drugimi določbami tega zakonika o obveznosti preživljanja med starši in otroki.

180. člen
(odvzem starševske skrbi)

        (1) Sodišče enemu ali obema od staršev odvzame starševsko skrb, če je otrok ogrožen in iz okoliščin primera izhaja, da ne kaže, da bi lahko ali bosta ponovno prevzela skrb za njegovo vzgojo in varstvo, zlasti če sta hudo kršila obveznosti ali zlorabila pravice, ki izhajajo iz starševske skrbi, ali sta otroka zapustila ali s svojim ravnanjem očitno pokazala, da ne bosta skrbela zanj.

        (2) Starševska skrb se vrne z odločbo sodišča, če preneha razlog, zaradi katerega je bila odvzeta, razen če je bil otrok med tem časom posvojen.

        (3) Sodišče lahko ob odvzemu starševske skrbi enemu ali obema od staršev tudi omeji ali odvzame pravico do stikov z otrokom v skladu s 177. členom tega zakonika.

        (4) Kadar sodišče odloči o ukrepu iz prvega odstavka tega člena, odloči tudi o namestitvi otroka k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod in o postavitvi pod skrbništvo, če o tem še ni bilo odločeno. V tem primeru drugo osebo, rejnika ali zavod in skrbnika tudi imenuje. Otroka se ne sme namestiti k osebi, ki ne more biti skrbnik. Glede obveznosti druge osebe, h kateri je otrok nameščen, in nadzora nad namestitvijo, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti.

        (5) Ob odvzemu starševske skrbi sodišče odloči tudi o preživninski obveznosti vsakega od staršev v skladu s 188. členom in drugimi določbami tega zakonika o obveznosti preživljanja med starši in otroki.

7.4. Skupne določbe

181. člen
(omejitev pravic staršev v postopkih pred centri za socialno delo)

        (1) Center za socialno delo lahko v postopkih v zvezi z otrokom razgovor z otrokom opravi brez soglasja staršev, če oceni, da je to v korist otroka.

        (2) Zaradi varstva koristi otroka lahko Center za socialno delo staršem zavrne vpogled v zapisnik o razgovoru z otrokom.

182. člen
(omejitev vpogleda v odločbo o namestitvi)

        Zaradi varstva koristi otroka lahko center za socialno delo ali sodišče odloči, da se enega ali oba od staršev ne seznani s tem, kam bo otrok nameščen. V tem primeru se izvirnik odločbe z navedbo osebe, h kateri bo otrok nameščen, in z imenovanjem rejnika ali zavoda zapečati, vroča pa se prepis odločbe brez navedbe, kam je otrok nameščen.

183. člen
(imenovanje druge osebe pri namestitvi otroka)

        (1) Center za socialno delo iz razlogov, določenih v zakonu, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti, razreši rejnika, ki je imenovan v izvršilnem naslovu in imenuje novega rejnika.

        (2) Center za socialno delo iz razlogov, določenih v tem zakoniku, razreši skrbnika, ki je imenovan v izvršilnem naslovu, in imenuje drugega skrbnika.

        (3) Center za socialno delo o spremembah iz prvega in drugega odstavka tega člena pisno obvesti sodišče ali center za socialno delo, ki je izdal izvršilni naslov.

        (4) Odločba o imenovanju drugega rejnika ali odločba o imenovanju drugega skrbnika je skupaj s pravnomočno odločbo o odvzemu in namestitvi otroka ali o odvzemu starševske skrbi in namestitvi otroka izvršilni naslov.

184. člen
(dolžnost obveščanja)

        Državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti, nosilci javnih pooblastil, izvajalci javnih služb in nevladne organizacije, ki pri svojem delu izvedo za okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati na ogroženost otroka, so dolžni o tem takoj obvestiti pristojni center za socialno delo ali sodišče.

185. člen
(uporaba določb tega poglavja, če je otrok nameščen k drugi osebi)

        Če je otrok nameščen k drugi osebi, v rejništvo ali zavod, se smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o ukrepih za varstvo koristi otroka.

186. člen
(pravica otroka do zagovornika)

        (1) Zagovornik varuje koristi otroka v postopkih in dejavnostih, ki ga zadevajo, če varstva njegovih koristi ni mogoče zagotoviti na drug primernejši način.

        (2) Zagovorništvo otroka se uredi s posebnim zakonom.

8. Obveznost preživljanja med starši in otroki

187. člen
(obveznost preživljanja otrok)

        (1) Starši morajo preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj.

        (2) Starši morajo preživljati svojega otroka tudi po polnoletnosti, če ima status dijaka in ni zaposlen ter ni vpisan v evidenco brezposelnih oseb, in sicer le do prvega zaključka srednješolskega izobraževanja. Dolžnost preživljanja traja najdlje do otrokovega dopolnjenega 26. leta starosti.

        (3) Otroka, ki je vpisan v višješolski strokovni študij, morajo starši preživljati, če ima status študenta in ni zaposlen ter ni vpisan v evidenco brezposelnih oseb, in sicer le do prvega zaključka višješolskega strokovnega študija v skladu z določbami zakona, ki ureja višješolsko strokovno izobraževanje. Otroka, ki je vpisan v visokošolski študij, morajo starši preživljati, če ima status študenta in ni zaposlen ter ni vpisan v evidenco brezposelnih oseb, in sicer le do prvega zaključka dodiplomskega študija ali do prvega zaključka magistrskega študijskega programa ali enovitega magistrskega študijskega programa v skladu z določbami zakona, ki ureja visoko šolstvo. Če študijski program, v katerem se otrok šola, traja več kakor štiri leta, se obveznost preživljanja podaljša za toliko, kolikor je daljši študijski program. Obveznost preživljanja traja najdlje do otrokovega dopolnjenega 26. leta starosti.

        (4) Zavezanec za plačilo preživnine lahko pri centru za socialno delo po otrokovi polnoletnosti preveri, ali ima ta status dijaka ali študenta. Če upravičenec nima statusa dijaka ali študenta, zavezancu ni treba plačevati preživnine ne glede na obvestilo o uskladitvi preživnine, izdano pred izgubo statusa dijaka ali študenta.

        (5) Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov morajo otroka, ki je sklenil zakonsko zvezo ali živi v zunajzakonski skupnosti, starši preživljati le, če ga ne more preživljati zakonec ali zunajzakonski partner.

        (6) Kadar starši ne preživljajo otroka v svojem gospodinjstvu, morajo k njegovemu preživljanju prispevati preživnino v mesečnem znesku.

188. člen
(obveznost preživljanja otroka v primeru izrečenega ukrepa)

        (1) Tisti od staršev, ki mu je odvzeta ali omejena starševska skrb, ni oproščen obveznosti preživljanja otroka. Prav tako niso oproščeni te obveznosti starši, katerih otrok je nameščen k drugi osebi, v rejništvo ali zavod, ter starši, katerih otrok je postavljen pod skrbništvo.

        (2) Če je otrok ob izreku ukrepa trajnejšega značaja nameščen k drugi osebi, sodišče odloči, da morajo starši plačevati mesečno preživnino na poseben otrokov račun, ki ga v ta namen odpre otrokov skrbnik.

        (3) Če je otrok ob izreku ukrepa trajnejšega značaja nameščen v rejništvo, sodišče odloči, da se preživnina, ki je enaka ali nižja od materialnih stroškov, določenih z zakonom, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti, nakazuje v proračun Republike Slovenije. Če je preživnina višja od teh stroškov, sodišče odloči, da se razlika nakazuje na poseben otrokov račun, ki ga v ta namen odpre otrokov skrbnik.

        (4) Če je otrok ob izreku ukrepa trajnejšega značaja nameščen v zavod, sodišče odloči, da se preživnina do višine stroškov oskrbe v zavodu nakazuje v proračun Republike Slovenije. Če je preživnina enaka ali manjša od stroškov oskrbe v zavodu, sodišče odloči, da se na otrokov posebni račun, ki ga v ta namen odpre otrokov skrbnik, nakazuje preživnina v višini 25 odstotkov višine nadomestila preživnine, določene z zakonom, ki ureja nadomestila preživnine. Če je preživnina višja od stroškov oskrbe v zavodu, sodišče odloči, da se razlika, ki ne sme biti manjša od navedenih 25 odstotkov višine nadomestila preživnine, nakazuje na poseben otrokov račun, ki ga v ta namen odpre otrokov skrbnik.

189. člen
(obveznost preživljanja staršev)

        (1) Polnoletni otrok mora po svojih zmožnostih preživljati starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti.

        (2) Polnoletnemu otroku ni treba preživljati tistega od staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega.

190. člen
(solidarna obveznost preživljanja)

        Če mora več oseb skupaj koga preživljati, se ta obveznost razdeli mednje po njihovih zmožnostih in tudi glede na to, koliko skrbi in pomoči je bil kdo deležen.

191. člen
(obveznost preživljanja otrok zakonca ali zunajzakonskega partnerja)

        (1) Zakonec ali zunajzakonski partner mora preživljati otroka svojega zakonca ali zunajzakonskega partnerja, ki živi z njima, razen če je otroka sposoben preživljati ta ali drugi od staršev.

        (2) Obveznost zakonca ali zunajzakonskega partnerja iz prejšnjega odstavka preneha s prenehanjem njegove zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti z otrokovo materjo ali očetom, razen če je zakonska zveza ali zunajzakonska skupnost prenehala zaradi smrti otrokove matere ali očeta. V tem primeru mora preživeli zakonec ali zunajzakonski partner preživljati otroka svojega umrlega zakonca ali zunajzakonskega partnerja samo, če sta živela z otrokom ob prenehanju zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti.

192. člen
(odpoved pravici do preživnine)

        Odpoved pravici do preživnine nima pravnega učinka.

193. člen
(določitev višine preživnine)

        Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca.

194. člen
(odmera preživnine)

        (1) Pri odmeri preživnine za otroka mora sodišče upoštevati korist otroka, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja.

        (2) Pri odmeri preživnine sodišče lahko upošteva morebitna otrokova lastna sredstva in prihodke.

        (3) Preživnina mora zajemati stroške otrokovih življenjskih potreb, zlasti stroške prebivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb.

195. člen
(sporazum o otrokovi preživnini)

        Če se starši sporazumejo o otrokovi preživnini, lahko predlagajo sklenitev sodne poravnave. Če sodišče ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otroka, predlog zavrne.

196. člen
(sporazum o preživnini, ki jo morajo starši plačevati polnoletnemu otroku)

        O preživnini, ki jo morajo starši plačevati polnoletnemu otroku, lahko upravičenec in zavezanec skleneta sporazum v obliki izvršljivega notarskega zapisa.

197. člen
(sporazum o preživnini, ki jo mora polnoletni otrok plačevati staršem)

        O preživnini, ki jo mora polnoletni otrok plačevati staršem, lahko upravičenec in zavezanec skleneta sporazum v obliki izvršljivega notarskega zapisa.

198. člen
(način preživljanja otrok)

        Starši preživljajo otroke v svojem gospodinjstvu, razen če je to v nasprotju s koristjo otroka.

199. člen
(prednost pri odločanju o preživnini)

        Preživljanje otrok, ki jih mora zavezanec preživljati po 187. in 191. členu tega zakonika, in zakonca, ki ga mora zavezanec preživljati po tem zakoniku, ima prednost pred preživljanjem staršev zavezanca.

Prvi del zakonika

Naslednji del zakonika

Kategorija:   Novice, Starševstvo
Naslednji prispevek

Izguba spomina se prične po 45-tem letu

13 junija, 2012 0