Wednesday, October 21, 2020
[Total: 0    Average: 0/5]

Menim, da je zadnja rešitev najslabša, v praksi pa prevečkrat uporabljena. Starši imamo resnično pogosto premočno potrebo, da bi otroka zavarovali pred konfliktnimi situacijami. Kar nekajkrat so nehote tudi sami veliko prispevali, da se med vrstniki ni mogel vključiti v pravila igre. Delali so v izmenah – ali pa samo mama – in ker so bili že tako prikrajšani za stike z otrokom, so jih želeli nadomestiti tako, da so se v prostem času igrali z njim.


Vedeti pa je treba, da se otrok z odraslim v igri vede tako, kot da bi imel pred sabo svojega vrstnika, odrasli pa ne. V prepiru bomo gotovo popustili v njegov prid pa tudi v drugih okoliščinah naredili največkrat preveč namesto njega. Ob tem je treba še poudariti, da se tudi takrat, ko se razburi, poskušamo pomiriti, medtem ko med vrstniki takšna situacija pomeni merjenje moči.

Če želimo, da se bo znal vključevati v družbo vrstnikov, mu je najprej treba to omogočiti. Otrok si mora enostavno pridobivati izkušnje tudi v socializaciji. To se je lepo videlo, ko so prišli prvič v vrtec med svoje vrstnike pri petih letih starosti. Če so bili do tedaj večinoma v varstvu pri starih starših brez družbe, so potrebovali veliko več časa za vključevanje v skupino, sploh pa za prilagajanje v igri, kot tisti otroci, ki so že bivali v vrtcu. Ker niso imeli izkušenj v druženju, so pač pričakovali, da bodo njihovi soigralci tako strpni, kot so bili starši. Kadar je šlo še za občutljivejše otroke, je to lahko povzročalo kup kriz, ki so jih starši narobe razumeli. Ker se je otrok težko vživljal v skupino, so mu želeli to prihraniti tako, da so ga občasno imeli v varstvu doma. Vsak nov prihod je zanj pomenil novo stresno situacijo. Ustvarjali so začarani krog, ki ga je mogoče pretrgati samo tako, da si otrok z vztrajnostjo izbojuje svoj prostor.
Pa še nekaj je treba poudariti. Kadar malčki začutijo, da je novinec negotov, da se ne zna zavzeti za položaj v skupini, lahko postanejo do njega celo kruti. Tedaj se začne izogibati družbi, ker se enostavno boji, da bo tarča močnejših ali celo agresivnejših.
Zanj je torej najkoristneje, da je že zelo zgodaj vključen med vrstnike, najbolje je, da so to kakšno leto mlajši in starejši otroci, ker si lahko vsak najde svoj prostor. Starši se igramo z njimi res izjemoma, ker večinoma ne zmoremo biti njihovi partnerji v igri. Šele pri malo starejših, že sposobnih iger z žogo, ki zahtevajo določena pravila, in teh se moramo seveda držati, lahko postanemo njihovi soigralci.

Velikokrat sem starše vprašala, kako ravnajo, kadar se igrajo z otrokom denimo človek ne jezi se. Mnogo jih je odgovorilo, da on zmaga približno tolikokrat kot oni, saj tako ni preveč prizadet. Kadar še ne zmore prenesti poraza, to pomeni, da potrebuje še precej izkušenj ali pa za to obliko igre še ni zrel. Če ima igra pravila, se jih je treba držati, ker samo tako omogočimo otroku, da spoznava svoje možnosti, spozna omejitve in se nauči tudi prenašati poraze.

Težava s starši je torej ravno v tem, da vidijo samo trenutno otrokovo stisko, kadar je prizadet pri vključevanju v različne dejavnosti z vrstniki, zato mu poskušajo takoj pomagati. Pred sabo pa bi morali videti otroka, ki se bo dobro počutil le takrat, kadar bo lahko našel svoj prostor v kateri koli skupini, in ki bo znal sam reševati svoje težave.


Članek objavljen v reviji Ona

Komentarji
Kategorija:   Novice, Obnašanje
Naslednji prispevek

Ob vročinskem valu ne brez vode!

junij 13, 2012 0