Tuesday, February 27, 2024
13 junija, 2012

Kako premagati občutke odtujenosti v odnosu?

By 0 1756 Views

Na stopnjo bližine v odnosu, ki nam prinaša varnost in zadovoljstvo, vpliva veliko dejavnikov. Naše vedenje do bližnjih in naše odločitve ustvarjajo bližino ali pa nas razdružujejo. Vse te odločitve sprejemamo sami, čeprav nanje močno vplivajo izkušnje in vzorci iz preteklosti, ki jih moramo na novo odkriti in spremeniti.


Prva odločitev glede odnosa je odločitev za določenega partnerja. Ta določa raven intimnosti v naših odnosih. Pogosto izberemo partnerja, ki nas spominja na pomembne ljudi iz našega otroštva, najpogosteje starše. Tako v odnosu znova ustvarjamo vzorce iz svojega otroštva.
 

Oglejmo si primer:


Taja je srečala Anžeta na zabavi. Takoj ji je bil všeč ta visoki in čedni mladenič z zamaknjenim pogledom. Anžetu je bilo zelo všeč, ko se mu je približala s svojim odprtim nasmehom in ponujeno roko. Bila je zelo lepa, obenem pa je opazil njeno toplino in pozornost. Takoj sta vzpostavila stik in se začela pogovarjati, kot da se poznata že od nekdaj. Oba sta se počutila zelo prijetno in lahkotno. Kmalu sta se zaljubila in čez eno leto sta bila poročena.

Na začetku je bilo vse čudovito. Med njima je kraljevala bližina, ki jo je Taja vedno iskala pri svojem očetu. Čeprav je vedela, da jo ima rad, pa ni nikoli čutila, da ima svojega očeta samo zase. Še ko je sedela v njegovem naročju, je gledal nekako zamaknjeno in odsotno. Pri Anžetu pa je bilo drugače. Z njo je bil stoodstotno.

Tudi intimno sta si bila blizu in sta si pripadala. Za Anžeta je bilo to čudovito. Ker namreč ni šlo za njemu zelo znano zadušljivo bližino, ki ga je od nekdaj strašila. Za vsiljivo in nadležno bližino, ki je je bil celo otroštvo vajen ob svoji materi. Mama je nenapovedana vstopala v njegovo sobo ter premikala in pospravljala njegove osebne stvari, ne da bi se ozirala na njegovo zasebnost. Toda Taja je bila drugačna. Nikakor ni bila vsiljiva in nadležna.

Občasno pa je Anže prišel iz službe utrujen in vznemirjen. Vse, kar si je želel, je bilo, da bi lahko sedel in si privoščil pijačo ter prebral časopis. Da se umiri in odpočije. Ko ga je Taja videla takega, jo je zaskrbelo zanj. »Kaj se dogaja?« ga je zaskrbljeno vprašala. »Nič,« ji je odgovarjal. Prepričana, da je nekaj zelo narobe in da je to gotovo povezano z njo ali z njunim zakonom, je Taja vztrajala, naj ji pove, kaj je narobe. Ob tem ga je spominjala na njegovo mamo in reagiral je podobno kot pri njej: potegnil se je vase in se odmaknil. Za Tajo pa so bili to podobni občutki, kot jih je doživljala ob svojem očetu. Odgovorila je enako kot nekdaj ob njem: začela je drezati v Anžeta. Razkorak med zakoncema se je poglabljal – Taja si je želela več bližine, Anže pa je potreboval vedno več prostora zase.
 

Ustvarjanje družine na novo


Podobno kot Taja in Anže ljudje izberemo partnerje, ki nam pomagajo na novo ustvarjati in prebujati bitke iz otroštva. Taja se je zaljubila v moškega z zamaknjenim pogledom in se je nato morala boriti za večjo bližino. Anže pa se je zaljubil v dekle, ki je bilo toplo in skrbno, nato pa je porabil veliko energije, da si je pridobil več prostora zase.

Tajina nerazrešena bližina se sklada z Anžetovo. Na primer: eden od partnerjev (največkrat ženska) se bo po navadi boril, da bi prebil blokade in obrambe in ustvaril več intimnosti s partnerjem. Drugi partner (po navadi moški) pa se bo umikal in si ustvarjal distanco ter prostor samo zase. Začne se »ples intimnosti«: če se ženska preveč približa, se moški umakne, če gre predaleč stran, ga ona išče itn.

Da bi partnerja dosegla večjo medsebojno bližino, morata preseči tesnobo in strah, ki jima onemogočata, da bi v tem plesu zavzela pričakovani vlogi. V našem primeru mora Taja nadzorovati svoj strah in ne sme iskati in klicati Anžeta, ko se bo ta umaknil. Anže pa mora nadzorovati svoj strah in vznemirjenost, ko ga Taja kliče nazaj, in se ne sme umikati. Odpravljanje teh strahov je priložnost za razrešitev vsebin iz otroštva in lahko pomeni velikansko zdravilno izkušnjo za oba partnerja.
 

Varanje: Pot nazaj


Če par ne zmore premagati svojih strahov in doseči ravnovesja v odnosu, bosta strah in nezmožnost ustvarjanja bližine ostajala. To lahko vodi do nagnjenosti k varanju. Vsak od partnerjev se lahko počuti izčrpanega zaradi nenehnega truda po večji čustveni bližini v odnosu. Vsiljiva ženska, ki se sprašuje, ali jo bo partner kdaj slišal, se lahko umakne iz obupa. Njen partner bo morda celo pomislil, da se je njun odnos zdaj izboljšal, saj se je nehala pritoževati. Ona pa morda svojo neuslišano bližino v zakonu že kompenzira v odnosu zunaj zakona, kar lahko privede celo do ločitve.

Ko se pojavi ljubezenska afera, ta le še spodjeda intimnost. Bližina zahteva poštenost, odprtost in samorazkritje. Prevara, ki spremlja afero, to preprosto onemogoča. Če obenem partner v aferi postane zaupnik o zakonskih težavah, je to lahko resna grožnja za zakon, saj ta prijateljska zveza pomeni več kot le seksualno druženje.

Da bi se lahko povrnilo zaupanje in da bi se lahko na novo vzpostavila bližina, se morajo porušiti stene prevare, ki jih je zgradila afera. Partner se mora ponovno vključiti v zakon, zunajzakonski partner se mora odstraniti. Zakonec, ki se je zapletel v ljubezensko afero, mora takoj prekiniti vse osebne stike s svojim zunajzakonskim partnerjem, za vse morebitne stike, ki jih ima z njim, pa mora zakonski partner vedeti. Nezvesti partnerji si lahko na novo pridobijo zaupanje le tako, da so brezpogojno pošteni in odprti. Ljudje poročajo, da so si prej opomogli od dejstva, da je imel njihov partner razmerje, kot od dejstva, da so bili prevarani. Toda če sta oba zakonca popolnoma poštena in odkrita in če se izboljša komunikacija v zakonu, obstajajo dobre možnosti, da si tak zakon opomore in da se odnos utrdi.
 

Premagan strah pred intimnostjo

Naš strah pred intimnostjo je tisti, ki povzroča, da se ji izogibamo. Kako torej lahko premagamo ta strah? Začnemo lahko z rušenjem svojih obramb.

V odnose vsi vnašamo obrambe in žal prav te najpogosteje povzročajo težave. Obrambe in negativna prepričanja prinesemo iz svojega otroštva. Uporabljali smo jih, da bi se zavarovali pred čustveno bolečino.

Najmočnejša blokada, ki vodi do razpada partnerstva, je tako imenovana »domišljijska vez«. To je iluzija povezanosti z drugo osebo. Najprej se razvije z materjo, nato pa jo v življenju pogosto želimo ponovno ustvariti in doživeti.

Ljudje za ustvarjanje tega primarnega odnosa uporabljamo različne načine. Izberemo denimo partnerja, ki ustreza modelu, da se lahko z njim povežemo podobno, kot smo se s svojo materjo. Lahko izkrivljeno dojemamo partnerja, da je videti bolj podoben tisti osebi (materi), kot je v resnici. In če to še ni dovolj, v partnerju spodbujamo pričakovano vedenje. Vsi ti mehanizmi okrnijo zmožnost ustvarjanja odnosov in zmanjšujejo možnost, da bomo lahko ustvarili pravo intimnost in zadovoljstvo v odnosu.

Druga obramba, ki pomaga vzdrževati to domišljijsko vez, je tako imenovani notranji glas, način govora. V sebi vsi nosimo neko obliko notranjega govora, kot da bi nam govoril nekdo drug: nas opozarjal, svaril pred drugimi, razkrival negativne informacije o drugih ipd.

V intimnih odnosih vsak od zakoncev posluša svoj notranji narek, navodila, notranji govor. To pa na žalost gradi nove in nove obrambe. Oba partnerja lahko uporabljata racionalizacije notranjega glasu, da bi odgnala ljubeče odzive s strani drugega in tako upravičila svoje odtujeno in odklonilno vedenje. Te ponotranjene negativne misli pa moramo ozavestiti. Odkriti je treba določene samokritike ter sodbe in sovražne misli o drugih. Oba partnerja lahko nato bolj odprto vstopita v odnos.
 

Oglejmo si primer:

 
Špela in Marko sta skupaj že štiri leta in začele so se težave.

Špela opisuje: Marko mi je bil vedno všeč, toda zadnje čase opažam, da mi gre na živce, če je tako prijazen do mene. Čutim, da je v meni neka zloba. Ves čas si govorim: »Ničesar mu ne pokaži, ne pokaži mu, da ti je všeč. Samo nikar mu ne pokaži, bedak si, slabič, če mu boš pokazala.« Ko je ranljiv, bi ga kar zdrobila. In to samo zato, ker je prijazen do mene. Ugotovila sem, da v svojem vedenju zelo pogosto vidim svojo mamo. Bila je zelo kritična oseba, predvsem do mojega očeta. In tudi zlobna je bila do njega. Včasih se tudi sama tako obnašam.

Upanje za Špelo leži v tem, da vztraja in premaga strah, da bi se odrekla tem obrambam in navidezni povezavi, ki jo ima s svojo materjo. Če se bo tega rešila, si v življenju lahko obeta veliko več. Vendar pa potrebuje veliko poguma, da se bo lotila tega procesa.
Rezultat bo vzpostavitev večje bližine z Markom. Lahko bo sprejela to, da poskrbi zanjo, pa tudi to, da sama na pravi način poskrbi zanj.

Ob raziskovanju, od kod izvirajo napadi na samega sebe, oba partnerja dobita vpogled v probleme drugega in sta posledično bolj sočutna drug do drugega in tudi do sebe. Spreminjanje starih vzorcev pogosto prinese strah in tako se je treba tudi naučiti, kako ga tolerirati in delati z njim. Tako lahko partnerja vzdržujeta vedenjske spremembe in kar najbolj povečata intimnost.
 

Domača naloga za vsakogar


Vsakdo od nas se lahko nauči spremeniti destruktivne vzorce, ki preprečujejo bližino v odnosih. Lahko se skušamo spomniti, kako napadamo sami sebe ali kako negativno razmišljamo o svojem partnerju. Svoje samokritične misli in sovražna vedenja lahko zapisujemo v dnevnik in nato te zapiske pokažemo svojim dobrim prijateljem ali partnerju. Ti bodo morda laže od nas ocenili, koliko so te misli sploh povezane z realnostjo (po navadi ne kaj dosti). Vsakdo si lahko postavi cilje, kaj si želi od odnosa, in nato preveri, koliko se njegovo vsakodnevno vedenje in dejanja skladajo z njimi.

Lahko se tudi začasno umaknemo iz ozke interakcije s partnerjem ter se preselimo v širši krog družine in prijateljev. To prinese boljši pogled ter vzpostavi podlago za razumevanje in razbijanje utečenih destruktivnih vzorcev v odnosu. Partnerji morajo sebi in drugim priznati, da so se oddaljili in da ta dejanja niso več ljubeča in spoštljiva. Treba je prebuditi ponovno zavedanje drug o drugem in se tako približati večji intimnosti.

Vedno imamo možnost izbire glede intimnosti – od partnerja, ki ga izberemo, do načina, kako se vsak dan obnašamo do njega. Prepoznavanje naših vzorcev, soočenje z lastnimi strahovi in prizadevanje za boljše odnose nam bodo pomagali, da bomo premagali strah pred bližino v odnosu. Naučimo se, kako lahko kar najbolje komuniciramo drug z drugim in kako lahko poskrbimo drug za drugega. To bo pripomoglo k ljubečemu, dolgotrajnemu in zadovoljujočemu odnosu.
 

  • Da bi partnerja dosegla večjo medsebojno bližino, morata preseči tesnobo in strah, ki izvirata iz nerazrešenih odnosov iz otroštva.
  • Nezvesti partnerji si lahko na novo pridobijo zaupanje le tako, da so brezpogojno pošteni in odprti.
  • Vsakdo si lahko postavi cilje, kaj si od odnosa resnično želi.
  • Naučimo se komunicirati drug z drugim!


Članek objavljen v Otrok in družina, april 2007

Kategorija:   Nasveti
Naslednji prispevek

Odnos pomeni skupno ustvarjanje

13 junija, 2012 0