Kdo nasprotuje otrokom iz epruvete?

Pravica ženske, da razpolaga s svojim telesom, vključuje tudi odločitev, ali in kdaj bo imela otroke. In če se ji pri tem s stališča zdravja zalomi, ima pravico do medicinske pomoči. Tudi take, ki vključuje oploditev zunaj njenega telesa ali uporabo darovanih spolnih celic. Tako piše v naših zakonih. Javnost je otročkom iz epruvete naklonjena, Cerkev taki obliki spočetja odločno nasprotuje. Soočili smo stališča medicine in katoliške Cerkve. V imenu stroke, ki se ukvarja z zdravljenjem neplodnosti, govori prof. dr. Tomaž Tomaževič iz Ginekološke klinike v Ljubljani, cerkvena stališča zastopa dr. Tadej Strehovec, moralni teolog.

Cerkev: zunajtelesna oploditev ni dopustna

„Katoliška Cerkev dopušča zdravljenje neplodnosti z izvajanjem umetne oploditve v telesu matere, če se pri tem uporabijo spolne celice biološke matere in očeta. V teh primerih temeljna otrokova pravica, da je spočet na naraven način iz spolnih celic bioloških staršev, ni kršena. Drugače pa je pri postopkih umetne oploditve zunaj telesa matere ali postopkih oploditve z darovano spolno celico. Tu je pravica otroka, da je spočet v telesu matere, kršena, zato tako ravnanje za Cerkev ni dopustno,“ temeljna stališča Cerkve razloži dr. Tadej Strehovec. Glavni očitki Cerkve se nanašajo na odvečne zarodke, očitek, da tehnologija prevzema vlogo narave in moralno sporno odločanje o tem, komu bo namenjeno živeti in komu ne. Poglejmo jih.

Problem odvečnih zarodkov

Dr. Tadej Strehovec: "Postopki zunajtelesne oploditve vedno vključujejo moralno in etično sporno ustvarjanje in uničevanje velikega števila otrok. V Republiki Sloveniji so v ustanovah za zdravljenje neplodnosti med leti 1984 in 2002 ustvarili 39.697 človeških zarodkov, od katerih se je rodilo 2.324 otrok (prim. I. Virant-Klun idr.: Od nastanka gamet do rojstva, Didakta, Radovljica 2002, 200–201). Izračun kaže, da je bilo za rojstvo enega otroka potrebno ustvariti in uničiti v povprečju 16 zarodkov. Nesporno dejstvo je, da se pri postopkih umetne oploditve ustvarjajo in uničujejo t. i. odvečni zarodki, kar pa predstavlja grob napad na načelo svetosti življenja slehernega človeškega bitja."

Prof. dr. Tomaž Tomaževič: "Pri zunajtelesni oploditvi z nekim procesom nadomestimo tisto, kar se zaradi bolezni ne zgodi v jajcevodu in to je etično popolnoma neproblematično. Problema odvečnih zarodkov zdaj, ko imamo možnosti zamrzovanja, pri nas več ne poznamo . V Italiji, kjer ima cerkev zelo močan vpliv, so problem odvečnih zarodkov rešili tako, da se ne sme oploditi več kot tri jajčne celice in se odvečnih zarodkov sploh ne sme zamrzovati, Pri nas smo ga rešili drugače: mi oplodimo lahko tudi veliko število jajčnih celic, v maternico pa prenesemo le dva zarodka, ostale pa shranimo za prenos v naslednjih ciklusih. Zamrzovanje zarodkov pride v poštev v slabi polovici vseh postopkov. Pri nas smo ravno zaradi možnosti oploditve večjega števila jajčnih celic in zamrzovanja zarodkov, močno povečali uspešnost zdravljenja moške in ženske neplodnosti. Zato se je bistveno zmanjšala tudi potreba po moškem donorsvu. Nekoliko manj kot ena tretjina vseh porodov po postopkih OBMP na ljubljanski kliniki je bilo v letih 2004 in 2005 iz postopkov OBMP s prenosom z zamrzovanjem shranjenih zarodkov. Pari ne morejo v nove postopke s svežimi zarodki, dokler ne porabijo vseh z zamrzovanjem shranjenih zarodkov. "

Ločevanje reprodukcije od spolnosti in zakonske zveze

Dr. Tadej Strehovec: "Postopki umetne oploditve ločujejo reprodukcijo od spolnosti in zakonske zveze. S tem se v družbi ustvarja nova mentaliteta, ki starše želi nadomestiti s tehnologijo, daje prednost umetnemu posredovanju življenja ter s tem odpira vrata večjemu tehnološkemu in ideološkemu nadzoru nad »kakovostjo« otrok."

Prof dr. Tomaž Tomaževič: "Etika, ki jo upoštevamo pri postopkih, ki jih izvajamo znotraj reproduktivne medicine, se je izkazala za pravno, medicinsko in družbeno sprejemljivo. Slovenska družba, katere konsenz smo vedno iskali, je ob referendumu dokazala, da se zaveda pomena pravilne umestitve postopkov zunajtelesne oploditve. Medicinska stroka vztraja na etičnem stališču, da so postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo skrajna oblika zdravstvene pomoči neplodnim parom."

Kdo odloča o tem, kateri zarodek bo živel?

Dr. Tadej Strehovec: "Zdravniki in biologi pri postopkih umetne oploditve razpolagajo z etično spornim »pooblastilom«, saj odločajo, kateri človeški zarodek je dovolj dober, kateri bo živel in kateri bo uničen. Katoliška Cerkev vsakemu človeku zelo jasno odreka pristojnost, da bi mogel odločati o življenju in smrti slehernega človeškega bitja, tudi zarodka."

Prof. dr. Tomaž Tomaževič: "Biomedicina ne odloči o tem, kateri človeški zarodek je dovolj dober, pač pa o tem odloči narava sama. Pri nas v telo ženske prenesemo ali shranimo zarodke, ki se do petega dne po oploditvi uspešno razvijajo. Žal pa je zares zelo veliko takih zarodkov, pri katerih se razvoj pred petim dnem zaustavi sam. "
Kaj reči za konec? Da se tistih petsto otrok ne leto ne bi smelo roditi, ker se je narava poigrala z njihovimi starši? Zanikati, da je zunajtelesna oploditev povezana z določenimi moralnimi dilemami? Ali preprosto izreči dobrodošlico vsakemu zaželenemu otroku, ne gleda na „tehniko“, ki ga je pomagala spraviti na svet.

Vir: Dnevnik