Friday, June 18, 2021
7 aprila, 2021

Ločitev od partnerja ne sme biti tudi ločitev od otroka

By 0 153 Views

Kako povedati otroku

Sporočilo, da se bosta starša ločila, je za otroka zelo težko, zato mu ga je treba prenesti s primerno občutljivostjo, da bo zanj čimmanj boleče. Otroku povejmo za ločitev, ko smo zanjo trdno odločeni, in ne, ko o njej samo razmišljamo. Čeprav ni preprostega načina za to, strokovnjaki svetujejo, naj bosta pri tem navzoča oba starša, ki pa morata v pogovoru z otrokom opustiti vse medsebojne očitke, jezo in obtoževanje. Četudi mora biti sporočilo o ločitvi oblikovano otrokovi starosti primerno, mora otrok prejeti temeljno sporočilo, ki mu pove, da ločitev nima nobene zveze z njim in da zaradi ločitve ljubezen staršev do njega ne bo nič manjša. Na primer: “Mama in očka sta se imela rada in sta bila srečna, zdaj pa nista več, zato sta se odločila, da bosta srečnejša, če ne bosta več skupaj. To, kar se je zgodilo, se je zgodilo med nama. Vedno bova tvoja starša in vedno bova tukaj, da te bova imela rada in skrbela zate.” Pomembno je, da otrok razume, da ni kriv za razhod in da nesrečnost staršev ni nikakor povezana z njim. Otroci se namreč nagibajo k temu, da se krivijo za propad zakona svojih staršev, zato jih je treba pogosto opozoriti, da ni tako. Otrok se bo spraševal, ali je tudi ljubezen staršev do njega samo začasna, zato mora dobiti zagotovilo, da ga imata starša trajno in brezpogojno rada, četudi se ločujeta.


Ozdivi

 

Otroci se na novico o ločitvi odzivajo različno. Nekateri veliko sprašujejo, drugi jočejo, tretji se sprva sploh ne odzovejo … Če je vaš otrok razburjen, ko izve za novico o ločitvi, mu dajte vedeti, da spoštujete njegove občutke, in mu zagotovite, da je v redu, če joče. Lahko mu rečete: “Vem, da te je to razburilo, in razumem, zakaj.” Ali pa mu recite: “Oba te imava rada in zelo nama je žal, da ti najine težave povzročajo žalost.” Če se vaš otrok sprva ne odzove, mu povejte, da se boste o tem pogovorili pozneje.

Bodite iskreni

 

Ko začne otrok zastavljati vprašanja o ločitvi, mu ponudite dovolj informacij, da bo pripravljen na spremembe v svojem življenju, vendar ne toliko, da bi novi položaj v njem vzbujal strah. Pri tem poskušajte imeti nevtralna čustva ter odgovarjajte na vprašanja otrokovim letom primerno in iskreno, kot je le mogoče. Zavedajte se, da otrok ne potrebuje vseh podrobnosti, vendar mora vedeti dovolj, da lahko razume, da se kljub ločitvi od partnerja ne ločujete od njega. Večino otrok skrbi, kako bo ločitev vplivala nanje: s kom bodo živeli, ali se bo treba preseliti, kje bo živela mama/oče, bo treba v novo šolo, bodo še hodili na počitnice tja kot vedno … Bodite iskreni, ko se odzivate na otrokove skrbi. Zagotovite mu, da bo družina uspešno rešila vse težave, čeprav bo za to potrebno nekaj časa.

Starševstvo se ne konča z ločitvijo

Odločitev za konec partnerske zveze je zelo osebna in zanjo zagotovo obstajajo tehtni razlogi. Toda: medtem ko se zakoni lahko končajo, starševstvo traja vse življenje. Zase lahko izberemo ločitev, vendar otrokom nimamo pravice odrekati dostopa do očeta/matere, prav tako ne smemo ovirati dostopa nekdanjega partnerja do njegovih otrok, ne glede na to, kaj si mislimo o njem. Ne pozabite, da si boste, ne glede na to, kako dobra mati/oče ste, s takim obnašanjem prislužili zgolj sovraštvo otrok. Otroci namreč potrebujejo oba starša. Vaša naloga ljubečega starša je, da svojim otrokom zagotovite pozitivno podobo o njihovem očetu/materi, zato pred njimi ne govorite slabo o nekdanjem partnerju, četudi ste še vedno jezni nanj. To je ena najtežjih stvari, ki pa je izredno pomembna. Zato se potrudite in v otrokovi navzočnosti ne blatite nekdanjega partnerja ter ne ustvarjajte vtisa, da je za ločitev kriv vaš nekdanji partner. To namreč povzroči, da se otroci počutijo še bolj ujete na sredini med obema staršema. Otrokovo razmišljanje je preprosto: “Če je mama ali oče tako slab, potem sem, ker je del mene, slab tudi jaz.” Pri pogovoru z otrokom ne gre za to, da bi mu odkrivali resnico o nekdanjem partnerju. Na njegova vprašanja in skrbi glede drugega starša odgovarjajte splošno, otrokovi starosti primerno. Ko bo odrastel, bo razumel pomanjkljivosti svojega očeta/matere, ne da bi mu jih vi vcepljali v glavo.

Glede na dejanske razmere imate seveda lahko upravičene skrbi glede varnosti vaših otrok, še posebno v primeru alkoholizma ali celo nasilnosti nekdanjega partnerja. V takšnem primeru se posvetujte z odvetnikom in skupaj z njim določite pogoje ločitve, ki bodo ustrezali potrebi vaših otrok po trajni podpori in negi, določite pogoje obiskov in obliko nadzora teh obiskov.

V otrokovi navzočnosti se ne prepirajte

Ločitev je zelo velika sprememba v otrokovem življenju, zato naj bo prilagajanje na novo življenjsko ureditev postopno. Obstaja več oblik skrbništva, o katerih je treba razmisliti: skrbništvo ima lahko eden od staršev, skrbništvo je lahko skupno (oba starša si delita pravno odločanje o otroku, vendar otrok živi primarno z enim staršem in obiskuje drugega), obstaja pa tudi deljeno skupno skrbništvo (odločitve so deljene). Starši, ki živijo blizu eden drugega, se pogosto odločijo za skupno skrbništvo nad otrokom. Kakršenkoli je ta dogovor, vedno morajo biti na prvem mestu otrokove potrebe. Ko se odločate, kako organizirati počitnice, rojstne dneve in praznike, imejte v mislih predvsem to, kaj je najbolje za otroka. Najslabše, kar lahko doživi vaš otrok, je dvobojevanje med vami in vašim nekdanjim partnerjem v njegovi navzočnosti. Čeprav občasen prepir med starši v zdravi družini ni nič posebnega, lahko življenje na bojnem polju nenehne sovražnosti in nerešenih konfliktov ustvari veliko psihološko breme za otroka. Travmatični dogodki, kot so prepiranje, kričanje, pretepanje in druge oblike nasilje, otroka prestrašijo in ga trajno zaznamujejo. Ker otrok ni zmožen predelati teh strahov, postane čustveno razrvan, prestrašen ali odmaknjen. Sovražno obračunavanje staršev je za otroka tudi neprimeren vedenjski model, saj ga uči povsem napačnega upravljanja z lastnimi impulzi. Tak model bo takšne vzorce ponavljal pozneje, v odraslem življenju.

Strokovnjaki opozarjajo, da je trajanje otrokovega prilagajanja na ločitev zelo odvisno od obnašanja staršev v času ločitve. Otroci, ki so priča odkriti sovražnosti med staršema, se bodo na ločitev prilagajali veliko dlje. Poleg tega bodo imeli otroci, katerih starši ohranjajo jezo in medsebojno sovražnost, večje čustvene in vedenjske težave. Zato je v fazi ločitve priporočljivo, da se starši, ki niso zmožni mirno premagati nasprotij, posvetujejo z družinskim terapevtom oziroma ločitvenim svetovalcem, ki jim bo pomagal premagati njihova nasprotja na način, ki ne bo škodoval otrokom. Četudi je to težavno, bo skupno delovanje obeh staršev prihranilo otroku škodo, ki jo povzročata nenehna jeza in grenkoba.

Ločitev je za otroka hud stres

Tudi najbolj prijateljska ločitev je za otroka težka izkušnja, saj se spremeni njegov najbolj temeljni varnostni sistem – družina. Ločitev prinaša s seboj veliko sprememb in občutek izgube. Otroci obžalujejo izgubo družine in zlasti izgubo enega od staršev. To je vzrok, da nekateri otroci, tudi potem, ko jim je bila dokončnost ločitve razložena, še vedno upajo, da bodo njihovi starši nekega dne spet skupaj. Žalovanje za izgubo družine je normalno in prilagoditev otroka na ločitev staršev zahteva kar nekaj časa. Nekateri čustveni in vedenjski odzivi na stres, ki ga povzroči ločitev, lahko trajajo mesece ali celo leta, drugi pa so začasni in trajajo samo toliko časa, dokler se situacija ne stabilizira in vzpostavi otrokova vsakodnevna rutina. Vsekakor je treba paziti na znake, ki jih otrok oddaja glede svojih čustev, kajti samo tako mu lahko pomagamo, da se bo z njimi spopadel in jih tudi premagal. Znakov, da je otrok pod hudim stresom, ni vedno lahko prepoznati. Kratkotrajne vedenjske spremembe, kot so nihanje razpoloženja, spremembe v spalnih navadah in močenje postelje, so lahko znaki stresa. Nekateri otroci imajo tudi fizične težave, kot so bolečina v trebuhu, glavobol, motnje koncentracije in učne težave, drugi pa se odmaknejo iz družbe in veliko časa preživijo sami. Mlajši otroci kažejo znake stresa s prevzemanjem novih navad, kot je sesanje prsta ali vrtanje po nosu, starejši pa utegnejo začeti z laganjem ali upiranjem avtoriteti. Okrepi se tudi naravna značajska nagnjenost: plahi otroci lahko postanejo še bolj plašni, agresivni pa še agresivnejši.

Večinoma so otrokove čustvene skrbi in težave, ki sledijo ločitvi, začasne in ni nujno, da napovedujejo trajne težave, toda le, če se z njimi ukvarjamo z vso potrebno občutljivostjo. Pomembno je, da prepoznamo opozorilne znake stresa, značilne za otrokovo starostno skupino, in se posvetujemo z otroškim zdravnikom ali terapevtom, ki bo dal navodila, kako se spopasti z otrokovimi težavami. Številni dejavniki, ki pomagajo otrokom, da so emocionalno zdravi v nedotaknjeni družini, veljajo tudi za otroke v ločeni družini. Z dobro podporo se lahko otroci zelo dobro prilagodijo ločitvi staršev.
 

Vir: Viva

Komentarji
Kategorija:   Starševstvo