Mamin dnevnik: 03.03.2008

Dobila sem materinsko knjižico in prvič v življenju to ni knjižica s priznanji, ocenami ali pohvalami. Ni notes o kavicah in čvekih, ki sledijo, ni zapisnik o vprašanjih na izpitu iz antropologije, niso recepti…Čisto prava Materinska knjižica je. Še nosit je ne znam, kaj šele, da bi vedela, kaj vse bo pisalo notri. Jo pa imam s sabo. A, seveda, sedaj sem pomembna! Pozor, ljudje, bodoča mati sem. Mati z veliko M. Hm…O tem bi se še dalo kakšno napisati, ja.

Nekaj tednov je za mano, sedaj se mi pa res že pozna. V bistvu se mi ne, ampak mogoče se mi bo s pisanjem o tem začelo kaj prej.

Če se mi še ne pozna, pa vsaj vsi že vejo. Delamo se, da ne, ampak ok. Naj nam bo. Vsi srečni, veseli, zadovoljni, ponekod je čutiti strah-moja dva, seveda, ponekod neučakanost-tašča:), nekako vsak drugi pa me vpraša, če sem že diplomirala in kaj bo sedaj s faksom. In vsakemu drugemu povem, da s faksom nekaj bo, da bom diplomirala pred poletjem (in se hkrati bojujem s prekrižanimi prsti, ker sem vse izpite prestavila na poletje), ker želim imeti potem mir. V bistvu je vse splanirano in vse komaj čaka, da se mi postavi na pladenj. Tako nekako.

Sploh se ne prepoznam več. Ne znam več razmišljati o drugih stvareh kot o tem otročku. in vse, vsaka sleherna misel, se navezuje nanj in vsako sekundo se slišim, kako tkem prihodnost in kako me, v skrit del misli in otečenih možganov, bega strah pred tem, kako me požira vase bojazen, da bom izgubila svoj jaz in kako čustveno labilna sem.  Zgodi se, da me cukne v sreči, da me zbistri v sanjah in da mi polaga na srce, da ne bo vse tako lahko in da ni vse v oblekicah, vozičkih in sprehodih.

Najbrž me dajejo tudi hormoni. Jočem lahko kadarkoli, tudi pri čisti tišini, na primer. In neznansko mi paše meso. Kar me čudi, je to, da mi paše konkretno meso in niti najmanj perutnina. Jedla bi tatarske bifteke, steake, čevapčiče, vse meso, ki je rdeče in ki je čimmanj pečeno…Brrrrrrrrrrr…nimam pojma od kje, ampak že za zajtrk sem sposobna pojesti zadnji del vola, na primer. In precej jem, ampak na kilogramih se mi pozna nič manj in nič več. Najbrž naš rižek vse vsrkava vase in bo mamica suhcena in vsa manekenska, ko pride iz porodnišnice.  Najbrž, ja…

Skoraj bi pozabila povedati, da se moram naročiti na nuhalno svetlino. Takoj jutri pokličem, ker bo 11.teden slej ali prej tu in je treba imeti te stvari popredalčkane in naročene. Joj, upam, da se bo takrat že videl spol! Ima me, da bi že vse pokupila, trgovine so me polne po dolgem in počez:). Ampak se nekako brzdam. Komajda, ampak se.

Oh, kje je še 8 mesecev…