Mamin dnevnik: 11.2. – VZNEMIRLJIVE SPREMEMBICE

Za mano so dnevi, polni najrazličnejših vprašanj, trenutki neskončnega objemanja, smejanja, spogledovanja in noči, čustveno nabite s sanjami, katerih del so (baje) usta, ukrivljena v nasmešek.

Dogaja se. Nekaj čutim. Mogoče je to od vseh teh forumov, mnenj ali pa samo vedenja, da zdaj pa sem noseča in da, seveda, se nekaj mora dogajati. V trebuhu čutim stiske, podobne krčem in vem, da so v povezavi z nosečnostjo, saj tega prej nisem nikoli imela. Zadnjič sem preverjala, če si že moram kupiti druge hlače, trapasta kot sem, in ugotovila, da se čuti izboklina. Jernej se mi smeje, baje sem presegla vse moje viške faz norosti.  Pojavlja se mi slabost, na trenutke se čuti kot neizmerna lakota in če ne jem pravi čas, se mi začne še vrteti.

In…utrujena sem. Na smrt. Neprestano bi lahko spala. Ta poleg vsega še delam v službi,ampak imam še obveznosti na faksu in izkoriščam čas, ko gre Jernej v službo. Medtem, ko se normalni ljudje po jutranjem bujenju prilagodijo dnevu in so na višku energije, meni le ta pojenja in me, kot magnet, vleče k postelji. Spim lahko tudi tri ure skupaj. Takoj po zajtrku. In po kosilu. Brrrrrrrrrrrrrrr…Se to potem ustali? Normalizira?

Mislim, da sem tudi bolj občutljiva. Vsak nasmešek in režanje na trenutke zmoti kakšna tečna stranka, nekdo, ki misli, da lahko reče vse, mi bomo pa požirali. Najraje bi jim rekla, da sem, halo, noseča in naj to upoštevajo, ampak bi se me potem res smatralo za zblaznelo.

Danes sem brala, na forumu, seveda (ne, nisem odvisna), da je, kar se tiče denarja, bolje diplomirati pred rosjtvom, saj na ta način dobiš nekaj več kot osnovni delež. Ne vem veliko o tem, mi je pa kristalno jasno, da bo treba diplomirati pred rojstvom že zaradi mene, otročka in naše prihodnosti. In sem se odločila, da se resno vržem v študij, naredim še teh nekaj izpitov in diplomiram do septembra.  Dovolj je še časa.

Počasi bom zaključila, dolg dan je za mano. Tile ponedeljki znajo biti kačasti, ampak nič, resnično nič, ne prežene misli na to, da bom mama. Spreleti me. Ko končujem s pisanjem tega, se mi vsuje roj dvomljivih vprašanj o vsem, o obstoju, bivanju in zmožnostih.  Bom res zmogla?