Mamin dnevnik: 15.2. Kako povedati

Dogovorila sem se za prvi pravi pravcati nosečniški pregled in dobila datum 3.marca! Vsak dan znova črtam dneve, ki me ločijo od tega dneva.  Jernej bo šel z mano. Ves vzhičen je in ne nehava govoriti o prihodnosti, o reševanju problemov, ki se bodo od sedaj reševeli, seveda, sproti, o opremi in o tem, da bo od rojstva naprej vse drugače. Tega me je morda malce strah, ne vem, koliko bom temu pravzaprav kos.  Na trenutke mi zledeni kri v žilah, ko pomislim, da pravzaprav niti Jerneja ne poznam tako zelo dobro. Dve leti bo minilo…In takrat sva si šele segla v roko. Danes sva skupaj nekako slabe pol leta, da sramežljivo spregledam vse tiste trenutke neodločenosti, ko nisva vedela, kje sva in kaj bova.  Moji ga poznajo, hja, tri mesece? Se to dela? Spodobi?

Te dni sem veliko premišljevala o tem, kako naj jim povem…Niti sanja se mi ne kakšna utegne biti reakcija, kaj sledi in kako se bom sama spopadala s tem. Še sanja se mi ne, če sem pravi človek za vzgajanje malega človeka in če nisem, kje in kako se bodo poznale posledice.

Način, kako povedati je med najslajšimi opravili nosečnosti. Če je nosečnost zaželjena, seveda. In pri nama je. Mogoče na trenutke prenagljena, ampak, ko enkrat potegnemo črto, je dobrodošla. Razmišljala sva, da kupiva copatke in jih neseva, morda neko igračko, ampak nekako najboljša ideja je, da mojim neseva otroške čeveljčke in predlagava, da se jih obuje na naslednjem novoletnem pohodu na Kum. Če tako ne bosta spregledala bistva ideje, potem je najbolje, da res pokličem, pozdravim in nekje vmes povem, da sem noseča.  Najbrž bova povedala ta vikend.  Tud tašči in najbližjim.

V bistvu je dobro, da obstajajo forumi, da vsaj nekje izrazim svoje občutke o tem, da vsaj nekomu, ki ni jernej, niti se v njegovi bližini ne zadržuje, povem,  da sem noseča. Komaj še zadržujem, Sanji sem že večkrat omenila nekaj, vendar nikoli točno to, kar ji še moram. Najbrž sluti, ker je sumljivo nasmejana, ampak ji zaupam in ni me strah, da bi vse razlagala naokrog.

Kar se tiče mojega počutja…zaspana, zaspana, zaspana. Brez energije. Vzljubila sem posteljo, a tokrat na drugi način. Upam, da bo to kmalu minilo. Zaspanost, ne ljubezen do postelje.  Trebuščka, razen svojega primarnega, še nimam. Upam, da ga še nekaj časa ne bo. Pravzparav bi morala shujšati. Ali pa preprosto nehati pisati, ker sem že utrujena.

Jutri je že vikend. Drugi uradno nosečnički. Hihihi, sliši se tako zelo sveže.