Mamin dnevnik: Dvanajst tednov in pol

Tako. Že navsezgodaj zjutraj sva se odpravila, jaz z rahlo, rahlo izbočenim trebuščkom (za katerega še vedno ne vem, če ni rezultat prenažrtostiJ), Jernej ravno toliko, da ne v kravati, v Domžale.  Marca sem se dogovorila z dr. Meglič, da se v nekje 12. tednu nosečnosti srečamo in pregledamo, če je vse ok, oziroma, da izključimo možnost Downovega sindroma.

Bila sva naročena ob 13. in ko sva prišla v čakalnico, je bila popolna tišina, nikjer nikogar, midva pa sama in rahlo zmedena. Točno ob 13. pogleda ven prijazna sestra in naju povabi naprej.  Dr. Meglič je prijazna ginekologinja in do naju se vede povsem spontano, v zraku je čutiti sproščenost in mir. Mislim, da sem potrebovala ravno to, saj sem bila povsem na trnih.  Neznansko sva si želela izvedeti spol otroka, vendar ga malo bitjece ni hotelo izdati. V tistem trenutku sem se, kot neko nezemeljsko čudo, bojevala z notranjo željo po tem, da otroček pokaže svojo »barvo«in z razumnostjo po tem, da bi bili rezultati najboljši.

Ginekologinja se je zelo potrudila, prvič sva videla najinega otročka tudi skozi 3D UZ sliko in moram reči, da mi je šlo na jok…Tako nebeško lepo dete je…Zdelo se je, kot bi mirno in spokojno spaloJ

Na predlog Megličeve sva se odločila še za krvno preiskavo, ki procentualno še bolj izključi možnost DS.  Celotni pregled s krvno preiskavo naju je stal 80eur, vendar mi niti za trenutek ni bilo žal denarja. Rezultate pričakujeva v nekaj tednih.

Še vedno se bojujem z mislijo o spolu otroka, najverjetneje sem si podzavestno tako zelo želeli vedeti, da sem se v Domžale odpravila v pričakovanju razkritja. Jernej je bolj realen. Brez potrebe je, da povem, da komaj, ampak res komaj čakam, morfologijo.

Razmišljala sva o spolu otroka. No, to sicer počneva že od prvega dne dalje, ampak, če me trenutno kdo vpraša, kaj si želim, bi najbrž rekla, da punčko. Stavim, da sem se potihem tega nalezla od Jerneja in njegove evforije »postal bom očka«. Tako simpatično je vse skupaj.

Z evforijo o nosečnosti, starševstvu in nenazadnje otroku pa se nama je začelo porajati bivanjsko vprašanje. Stanujeva v najemu, v sicer ljubkem stanovanju neljubkega bloka in še vedno sva zadovoljna tako s stanovanjem kot tudi z lastnikom, ampak…Nekako preko vseh mojih bliskovitih, pametnih in briljantnih idej se je, kot iz rudnika pobegla, prikradla ideja o spremembi bivališča. Ko sem to omenila Jerneju, je bil absolutno proti in ne, ne, ne! Ideja? Seliva se k njegovi mami, torej moji tašči.  Moja tašča je fenomenalna ženska in vem, da bi z nama delila stanovanje dokler se otrok ne rodi, takrat bi šli pa mi na svoje. Dejstvo, da je padla tako bizarna ideja, pogojujejo finančne zmogljivosti. Trenutno še delam preko študentskega servisa, po porodu pa to ne bo več možno in bom, praktično, brez dohodka. Tako lahko odmislimo moj doprinos k skupni blaginji in primislimo denar za najemnino, ki niti ni majhna. Do oktobra, ko imam rok, bi si našli neko drugo stanovanje, ki bi bilo v Celju.

V Žalcu se po vseh teh mesecih še vedno nisem našla. Na trenutke ga, pravzaprav, sploh ne prenesem. Pusto je.

No, kakorkoli obrnem, Jernej ni za.  Kdo ve, mogoče se stvari še obrnejo…

Še zadnjič pogledam na slikico najine bebice in zamižim.  Veselim se prihodnosti. Lepa bo…