Saturday, January 28, 2023
Nekategorizirano
13 junija, 2012

Mamin dnevnik: Sobota, 9.2. – Razrešeni so vsi dvomi

By 0 264 Views
Click to rate this post!
[Total: 0 Average: 0]

Končno!

Končno? Mogoče se sliši malo smešno, par tednov nazaj sva se odločila, da pa poskusiva še najino srečo in možnost stvaritve novega bitja.  In le par dni nazaj sem prvič  delala test, ko o prvem dnevu menstruacije še duha ne sluha ni bilo. Najbrž imam tako dobro izostreni šesti čut, morda je pomagala ženska intuicija ali pa zgolj želja po tem, da se uresniči. In v sredo sem klicala Jerneja v ljubljano, ravno je bil službeno odsoten, in ga prosila naj kupi teste na poti domov. V sredo. Prvi dan izostanka je danes. In v sredo se je pokazala bledikasto bleda črtica, skoraj tako bleda, da si potreboval že precej domišljije, da si jo sploh opazil. Ampak sva jo. Dejansko ali ne, tam je bila. Na dveh testih. V četrtek, ja, seveda sem povsem nora, sem delala še en test, če se bi čtrica slučajno bolje videla in črtice sploh ni bilo! Nikjer. Niti v še tako izostreni domišljiji. Brez črtice, brez pluseka in prepričana sem bila, da je pri nama ClearBlue zatajil. Pika. V petek ga, po vsej tej noriji in zmedenosti, sploh nisem delala in se namesto tega določila, da pač počakam na prvi dan izostanka in tako je nastopil tudi dan d (kar zelo pomaga, če imaš tako neredne menstruacije kot jaz, ja)in najin dan d se piše z največjo možno začetnico. D. S čisto pravim in očitnim plusom.


Tako smešna sva. Gledala sva v tiste papirne trakove in ugibala ali se vidi sled ali je ni.  Vsaj tridesetkrat sem pregledala svoje objave na forumu, kamor sem postavila svoje, na nivoju osemletne deklice, vprašanje: Ali sem noseča? Seveda sem obrazložila znake in seveda sem vedela, da bo pravo povedal le test in še ta ob svojem času in ne dva dni po tisti januarski burni noči, ampak ne, jaz moram to vedeti že prej.

In sedaj vem. Brez foruma in brez nasvetov v smislu: "Za božjo voljo, ženska, kupi si test in boš  vedela!". Zdaj vem, da imam, klišejsko poudarjeno, pod srcem še eno malo srčece. In bije. In bo čez devet mesecev, po mojih ocenitvah nekje okrog 19.10., pogledalo svet s svojimi očmi.

Tako prijetno vznesena sem. Skakala sva in se objemala, načrtovala in ugibala, po celem dnevu pa sedim tu sama, Jernej je zakopan v svoje misli, in ugibam o večnih ugankah vprašanj, ki jim ni ne konca ne kraja. Tisoč vprašanj se mi poraja, najbrž bodo ta rodila še nova, ampak trenutno mi ni pomembno. Trenutno je pomembno to, da imava svoj, čisto svoj plusek, ki bo odvisen od naju, ki bo del naju, ki bo nekoč nama rekel mama in očka in…Oh, povsem jasno predstavo imam o tem. Kot bi se dogajalo tu in  zdaj.

Če ne bi bila sobota, bi takoj poklicala svojo ginekologinjo (kamor še vedno nisem šla po recept za kontracepcijo, ki me čaka od novembra) in ji povedala, da nama je uspelo, in ne samo to, da nama je uspelo v prvo in da želim čimprej na pregled. Razganja me od neučakanosti in malo zamižim, ko pomislim, da me čaka še dolgih devet mesecev.
 

Komentarji