Monday, November 28, 2022
Click to rate this post!
[Total: 0 Average: 0]

Anketa:
 


Mija, 27 let, mamica Hane in Nane:

»Hana ni in ni hotela plavati brez rokavčkov. Pa smo vedeli, da bi ji že šlo, ampak ni mogla zbrati poguma. Uporabili smo preprosto zvijačo. Nekoč se je eden izmed rokavčkov ‘po nesreči’ predrl in ostal je samo še eden. V trgovini pa niso imeli novih. Hana je bila primorana plavati samo z enim. S časoma pa jo je ta pričel motiti in sama se je odločila da ga sname.«
 

Sara, 29 let, mamica Drejca:

»Drejc je že od nekdaj zelo športen tip otroka. Všeč mu je vsak šport in ga tudi zelo hitro obvlada. Prav nič drugače ni bilo s plavanjem! Drejc je imel pet let, ko smo odšli na morje, kot vsako poletje. Sam od sebe je snel rokavčke, zabredel v morje in splaval! Jaz in mož nisva mogla verjeti svojim očem! Sicer je plaval po svoje, vendar je. Nekaj let kasneje pa se je naučil pravilnega plavanja s pomočjo plavalnega tečaja.«
 

Mateja, 30 let, mamica Taje:

»Nikoli ne bom pozabila, kako se je naša najmlajša naučila plavati! Zelo rada ima morje, ampak nikamor se ji ni mudilo, da bi splavala.
Taja je bila stara že skoraj sedem let in bil je zadnji dan našega dopusta. Še vedno so jo nad vodno gladino držali rokavčki in ji dajali potuho. Pa se je moj mož domislil in ji rekel, da če bo plavala brez rokavčkov, da ostanemo na morju še en dan. Taja je brez ugovora odvrgla rokavčke in pričela plavati. Sicer je bila z vsakim zamahom že bolj pod vodo, toda takrat je splavala. In mož je obljubo držal, ostali smo še dodaten dan na morju!«
 

Tina, 28 let, mamica Gašperja:

»Obožujem vodo in plavanje. Že kot malo deklico so me morali na vse možne načine mamiti, da sem odšla iz vode. Še zdaj mama z veseljem pove dve prigodi. Prva je, da sem že s čisto modrimi usti vneto zatrjevala, da m-m-m-ene pa n-n-n-ne zeb-b-b-b-e. Druga pa, da sem si na lastno željo svoje dolge lase, na katere sem bila seveda zelo ponosna, ‘žrtvovala’, da sem bila lahko čez nekaj minut ponovno v vodi. Rekli so mi, da dokler se mi lasje ne posušijo, ne smem v vodo. Pametna glavca sem hitro seštela dva in dva ter s striženjem las čas ne-plavanja zelo skrajšala.

Svojo ljubezen do vode, do plavanja želim prenesti tudi na svojega sina Gašperja. Menim, da je majhne otroke treba na nove stvari navajati postopno. In predvsem samozavestno. Otrok še predobro čuti, če se mama (ali kdo drug) ne počuti dobro ob pridobivanju njegovih novih izkušenj. Predvsem pa se otroka ne sme siliti v vodo, če si sam tega ne želi. Za otroka, ki se boji vode, je velik napredek, če se upa hoditi blizu npr. morja, vanj pomočiti prst…«
 

Manca, 31 let, mamica Žiga:

»Pred dvema mesecema sva z mojim sinom začela obiskovati tečaj plavanja za dojenčke in sicer iz dveh razlogov: ker Žiga obožuje vodo in ker je plavanje dobro, za oba.

Sama sem mnenja, da naj učenje poteka postopoma. Tudi plavanje.
Otroka pa lahko postane strah vode. V tem primeru bi se zadeve lotila zelo počasi in postopoma. Sprva bi samo opazovala morje, valove, skale, ribice. Skupaj bi metala žabice, kasneje pomočila roko, polizala prst, da občuti morje.
Skušala bi mu pokazati, da je kopanje zabavno in ga nikakor ne bi silila, da stopi v vodo.

Sama sem pri približno petih letih skoraj vseh 14 dni počitnic ostala na suhem. Šele zadnje popoldne sem se odločila, da stopim v vodo. In takrat so me komaj dobili ven. Naslednje leto sem splavala. Krivec je moj oče, ki je uporabil dober trik. V zalivčku sta si me z mamo “podajala” po vodi. Oče je ob tem vsakič stopil korak nazaj tako, da je bila razdalja med njima z mamo čedalje daljša. Kar naenkrat je bil toliko oddaljen, da sem morala zaplavati. Seveda so mi vsi ploskali, ker mi je uspelo, tako da niti ni bilo časa za jok.«

 

Komentarji
Kategorija:   Novice, Vzgoja
Naslednji prispevek

Teden zdravja v lekarnah v znamenju gripe

13 junija, 2012 0