Monday, November 28, 2022
Click to rate this post!
[Total: 0 Average: 0]

Ob toliko zavajajočih informacijah pa je težko ločiti dejstva in fikcijo, saj poznate tisto, lažite toliko časa, da bo laž postala resnica. V spodnjih vrsticah vam bomo predstavili najbolj pogoste, vendar znanstveno ovržene mite o raku.


Rak je moderna bolezen

Mogoče se o njem pogosteje govori, vendar je mit o raku kot moderni bolezni zahodne družbe osnovan na povsem trhlih temeljih. Rak obstaja toliko časa kot obstaja človeštvo. Že pred več tisoč let so ga opisali egipčanski in grški zdravniki, raziskovalci pa so simptome raka odkrili na več kot 3.000 let starem okostju.

Kljub temu, da je rak globalna bolezen, seveda tudi povezana z načinom življenja, daleč največje tveganje obolevanje za karcinomom predstavlja starost oz. demografsko staranje prebivalstva.

Preprosto dejstvo je, da je uspešen boj proti nalezljivimi boleznim in lakoto, ki sta pred sto in več leti vzele kar nekaj odstotkov tedanjega svetovnega prebivalstva, omogoča vse višjo pričakovano življenjsko starost. Zaradi pogostejše delitve celic prihaja do poškodb DNK, poškodbe oz. mutacije pa lahko privedejo do razvoja karcinoma.

V modernem času, zahvaljujoč napredku v patologiji in radiologiji, višjo pojavnost raka pripisujemo tudi vse boljšim diagnostičnim metodam. Številni primeri smrti, kot posledice karcinoma, so pred stoletjem ali več ostali nepojasnjeni.

Na nastanek raka pa prav zagotovo vpliva tudi sodoben način življenja: prehrana in onesnaženost, raziskave pa kažejo, da je za kar četrtino vseh karcinomov v razvitem svetu odgovorno kajenje, ampak kajenja kljub vsemu ne moremo povezati z modernim načinom življenja. Obstajajo pa tudi naravni povzročitelji raka: enega od šestih diagnosticiranih karcinomov povzroča okužba z virusi ali bakterijami.

Super živila preprečujejo raka

Borovnice, rdeča pesa, brokoli, česen, zeleni čaj… Kljub tisoče internetnih strani, ki propagirajo super živila kot sredstvo za preprečevanje raka gre zgolj za zavajajoč marketing, ki ne temelji na nobeni znanstvenih podlagi.

To pa ne pomeni, da ne smete razmišljati o lastni prehrani. Jasno je, da so nekatera živila bolj zdrava od drugih. Pest borovnic ali skodelica zelenega čaja zagotavljata del zdravega, uravnoteženega obroka. Priporočamo umestitev sadja in zelenjave na jedilnik, dejstvo je, da je čisto vseeno katero vrsto izberete. Humana biokemija je zapletena zadeva in poenostavljanje, da lahko eno živilo prepreči razvoj karcinoma je povsem neutemeljeno.

Desetletne raziskave kažejo zelo preprosta dejstva. Najboljši način preprečevanja tveganja za razvoj raka je izogibanje stresu, opustitev kajenja, telesna aktivnost, vzdrževanje primerne telesne teže, ter previdnost pri uživanju alkoholnih pijač.

Kisle diete povzročajo raka

Nekateri presenetljivo splošno sprejemljivi miti o razvoju raka so skregani z osnovnimi načeli biologije. Eno takšnih mitov je, da kisle diete okisajo kri, ter povečajo tveganje za razvoj raka. Zagovorniki mita predlagajo večji vnos ‘alkalnih’ živil kot je zelena zelenjava in sadje (paradoksalno vključno z limono).

Biološki nesmisel in čista izmišljotina. Res je, rakave celice ne morejo preživeti v alkalnem okolju, vendar enako velja za druge telesne celice.

Kri je običajno rahlo alkalna. Alkalnost v zelo ozkem ‘zdravem’ območju ohranjajo oz. zagotavljajo ledvice. Karkoli zaužiješ, ali kislega ali alkalnega, bodo ledvice poskrbela za uravnotežen pH krvi, kisle ali alkalne substance pa se enostavno izločijo z urinom.

Zaradi vzdrževanja ustreznega pH krvi in posledično telesnih tkiv, se s spremembo prehrane (kisle ali alkalne) spremeni zgolj pH urina. Torej, spremeni se zgolj pH urina, pH ostalih telesnih tkiv ostaja v njihovih ustreznih bioloških mejah. Kdor trdi drugače, enostavno ne razume kako delujejo biokemijski procesi v človeškem telesu.

Uživanje sadja in zelenjave je zagotovo zdravo, vendar ne zaradi učinka na pH vrednost vašega telesa.

Poznamo sicer stanje, ki se imenuje acidoza. Fiziološko stanje je posledica nepravilnega delovanja pljuč ali ledvic, ki nista sposobni zagotavljati pH ravnovesja v telesu. Pogosto nastane kot simptom hude bolezni ali zastrupitve. Stanje je lahko usodno in zahteva zdravniško pomoč, vendar ni in ne more nastati kot posledica kislih diet.

Mikro-okolje malignih celic je kislo. Kislo okolje nastane zaradi razlike v načinu kako za ustvarjanje energije tumorji porabljajo kisik. Raziskovalci se trudijo razvozlati zagonetko, ki bi pomagala pri razvoju bolj učinkovitih terapevtskih metod.

Prav nobenega klinično-znanstvenega dokaza ni, da lahko s prehrano zmanipuliramo pH telesa.

Sladkor hrani tumor

Še en razširjen mit, ki sladkor preganja iz pacientovega jedilnika. Gre za poenostavljanje zelo kompleksnega področja, ki ga šele odkrivamo.

Sladkor je izraz za vse vrste sladkorja. Gre za molekule, vključno z enostavnimi sladkorji, ki jih najdemo v rastlinah, glukozo in fruktozo. Bel jedilni sladkor se imenuje saharoze in je mešanica glukoze in fruktoze. Vsi sladkorji so ogljikovi hidrati, torej molekule zgrajene iz ogljika, vodika in kisika.

Ogljikovi hidrati, s poreklom iz torte ali jabolka, se v našem prebavnem sistemu presnovijo v glukozo in fruktozo. Iz prebavnega trakta se absorbirajo v krvni obtok, ter zagotovijo življenjsko energijo. Rafiniran sladkor se presnovi hitreje, metabolizem sladkorja direktno iz sadja ali zelenjave pa je precej počasnejši.

Vse celice, zdrave ali maligne, potrebujejo energijo. Maligne celice pa se običajno razvijajo hitreje, zato je njihova potreba po sladkorju toliko večja. Glukozo uporabljajo na drugačen način kot zdrave celice. Raziskovalci se trudijo razumeti to drugačnost, ter jo poskušajo izkoristiti za razvoj boljših metod zdravljenja.

Težko je govoriti, da sladkor iz sladic, keksov in sladkarij, v primerjavi z drugimi ogljikovimi hidrati, kaj bolj hrani maligno tkivo. Telo ne izbira goriva. V energijo pretvarja vse ogljikove hidrate od glukoze, fruktoze, saharoze, laktoze pa vse do enostavnejših sladkorjev.

Kot del zdrave prehrane je omejitev vnosa sladkih živil smiselna, saj vpliva na telesno težo, prekomerna telesna teža, pa je pogost dejavnik razvoja rakavih obolenj.

Oba, tako kisla dieta kot sladkor, sta mita, ki izkrivljata smiselnost prehranskega svetovanja, seveda  pa nihče ne trdi, da je zdrava prehrana nepomembna. Zdrava prehrana je zgolj majhen košček v mozaiku preprečevanja razvoja karcinoma, vendar se nasveta, tudi zaradi boljšega splošnega zdravja in preprečevanja drugih obolenj, kljub temu držite. Sadje, zelenjava, pusto meso in ribe so ‘zdrava’ živila, izogibajte se pretiravanju pri uživanju maščob, soli, sladkorja, rdečega in predelanega mesa, ter alkohola.

Rak je glivica, soda bikarbona je zdravilo

Teorija prihaja iz zelo površnega pogleda na tumor. Teorija pravi, da je tumor vedno bel. Očitno imajo zagovorniki ideje hudo težavo. Maligni tumorji niso vedno beli. Vprašajte patologa ali onkologa, če imate dober želodec pa pobrskajte po svetovnem spletu.

Zagovorniki teorije trdijo, da rak povzroča okužba z glivico kandido, tumor pa je preventivni odgovor organizma na okužbo.

Dokazov o tem ni.

S kandido so okuženi tudi popolnoma zdravi ljudje, kandida spada celo v skupino naravnih mikrobov, ki prebivajo v človeškem telesu. V večni primerov nenadzorovano kolonizacijo preprečuje naš imunski sistem, zato so okužbe pri ljudeh z oslabljenim imunskim sistemom nekoliko težje oblike.

Zagovorniki trdijo, da sodo bikarbono enostavno vbrizgaš v celice tumorja. Na ta način ne moreš ozdraviti niti glivične okužbe kaj šele raka. Rezultati raziskav so ravno nasprotni, previsoki odmerki sode bikarbone lahko privedejo do resnih zdravstvenih zapletov, poznamo celo smrtne primere ( o tem zagotovo veliko ve zagovornik tega zdravljenja dr. Simoncini).

Nekatere raziskave kažejo, da lahko soda bikarbona vpliva na rast v miši transplantirane in v laboratoriju vzgojene rakave celice, nevtralizira kisline v mikro-okolju neposredno okoli tumorja. Ameriški raziskovalci se ukvarjajo s klinično raziskavo, v kateri ugotavljajo, ali lahko kapsule sode bikarbone pri onkoloških pacientih pomagajo pri lajšanju bolečine, ter ne raziskujejo njenega neposrednega učinka na tumor.

Kolikor mi je znano resnih kliničnih raziskav o sodi bikarboni in zdravljenju raka ni objavljenih. Prav tako je potrebno poudariti, da ni znanega odmerka, ki bi pri ljudeh zagotavljal pozitivne učinke zdravljenja.

Kot sem že opisal, se telo bori z uravnavanjem ustreznega pH organizma tako, da sodo bikarbono ledvice običajno hitro izločijo. Veliki odmerki, ki bi teoretično lahko vplivali na pH okoli tumorja, pa lahko povzročijo resno stanje znano kot alkaloza.

Ena izmed ocen kaže, da odmerek okoli 12 g sode bikarbone na dan (65 kg težak človek) lahko nevtralizira približno en kubičen milimeter kisline, ki jo proizvede tumor. Odmerek višji od 30 g na dan, pa lahko povzroči resne zaplete z zdravjem. Izračunajte, z osnovnošolsko matematiko smo seznanjeni vsi.

Čudežna zdravila

Od konoplje, do klistirja, svetovni splet je preplavljen z videi in članki osebnih anekdot v stilu naravnih čudežnih zdravil za zdravljenje raka – večina njih pa preprosto zamolči, da je bila pred tem zdravljena po vseh konvencionalnih metodah zdravljenja določene vrste karcinoma.

Tako čudežno izjemne trditve pa vseeno potrebujejo dokaze  – zgolj svetovni splet ne more konkurirati uradnim kakovostnim, recenziranim kliničnim raziskavam.

V številnim primerih je nemogoče iz zanesljivih virov potrditi zgodbe, ki jih prodajajo posamezni ‘alternativni’ zdravilci. Nič ne vemo o njihovi diagnostiki, fazi bolezni, niti ne o tem ali so sploh zboleli za rakom. Poleg tega ne vemo veliko o njihovem predhodnem zdravljenju raka.

Poslušamo samo zgodbe o uspehu, kaj pa ljudje, ki so terapijo pokusili in umrli? Mrtvi ne govorijo! Beremo samo o primerih, ki še zdaleč ne predstavljajo celotne slike.

Prav iz tega vidika vidimo pomen podatkov recenziranih, znanstvenih laboratorijskih raziskav in kliničnih testiranj. Izvajanje ustreznih kliničnih raziskav raziskovalcem omogoča pridobivanje dokazov o bodočem varnem in učinkovitem zdravljenju bolezni. Objavljanje teh podatkov zdravnikom po vsem svetu omogoča presoditi o koristi svojih pacientov. Povsem običajen standard po katerem bi morale potekati vse oblike zdravljenja raka.

Seveda pa to ne pomeni, da narava ne more poskrbeti za možne terapije. Aspirin (vrsta lubja) in penicilin (zidna plesen) sta zgolj dva takšna primera. Izotaksol, zdravilo za raka, so najprej pridobivali z ekstrakcijo lubja in iglic pacifiške tise. To pa ne pomeni, da boste z žvečenjem iglic ali lizanje lubja tumor učinkovito premagali. Zdravilo je aktivna sestavina, očiščena vseh primesi, ter preizkušena s kliničnimi testiranji. Le tako lahko predpišemo varen in učinkovit odmerek.

Onkološka diagnoza je hud šok, zato bi v tistem trenutku posegli po vsem, kar bi nam pomagalo ozdraveti. Iskanje potencialnih zdravil je povsem razumljivo. Naš nasvet se nagiba k temu, da bodite pozorni na vse oznake ‘čudežno zdravilo’, še posebej v primeru ko vam to ‘zdravilo’ tudi mastno zaračunajo.

Na Wikipediji obstaja seznam neučinkovitih čudežnih zdravil za zdravljenje raka.

Farmacevtski lobi

Z roko v roki s ‘čudežnimi zdravili’ so se pojavile govorice, da čudežna zdravila zapostavlja sama farmacevtska industrija, ki z dogovarjanjem z zdravstvenimi zavarovalnicami in celo vladnimi službami skrbi, da nebi izgubila dotoka denarja od obstoječih oblik zdravljenja.

Ampak kot sem že napisal, ni zarota, včasih pa ponujena alternativa le ne deluje.

Nobenega dvoma ni, farmacevtska industrija na vprašanja odgovarja s preglednim seznamom kliničnih testiranj. Regulativa za farmacevtska podjetja je stroga, raziskave stanejo ogromno denarja, zato veliko denarja stanejo tudi nova npr. biološka zdravila za zdravljenje raka.

Preprosto ne vidimo razloga, zakaj bi farmacevtska industrija zavirala prodor potencialnega zdravila. Učinkovito zdravljenje bi za farmacijo pomenilo veliko prodaje in posledično veliko denarja.

Zdravljenje ubije več pacientov kot jih pozdravi

Zdravljenje raka, s kemoterapijo, obsevanjem ali operacijo, ni srkanje kamiličnega čaja. Nezaželeni stranski učinki so zelo hudi. Zdravljenje ne uniči samo maligne, temveč tudi zdrave celice. In včasih zdravljenje ne deluje. Znano je, da je zelo težko zdraviti raka v zadnjem stadiju, zdravljenje lahko lajša bolečine in podaljša življenje, nikakor pa ne prepreči napredovanje bolezni.

Kirurški poseg, v kolikor je bila diagnoza postavljena dovolj zgodaj, je še vedno najbolj zanesljiva metoda zdravljenja. Obsevanje še vedno pozdravi več pacientov kot zdravila proti raku. S kemoterapijo v nekaterih primerih zdravimo raka, v drugih podaljšujemo življenje.

Trditve na internetu, da je kemoterapija zgolj 3% uspešna, so zavajajoče in zastarele. Prav tako ne držijo trditve, da kemoterapija spodbuja raka. Vsaj večina zdravil ne. Pa poglejmo primer: več kot 96% za rakom na modih zdravljenih moških zdravljenje preživi, v leti 1970 je bilo teh manj kot 70%. Zasluge gredo zdravilu z imenom Cisplatin. Prav tako raka premaga okoli tri četrtine otrok, v poznih šestdesetih letih, jih je raka premagala slaba četrtina.

Seveda pa nas do zares učinkovitih in manj agresivnih metod zdravljenja čaka še dolga pot.

Razvoj zdravljenja raka stagnira

Preprosto ne drži. Zahvaljujoč napredku se je preživetje raka v zadnjih štiridesetih letih podvojilo, stopnja umrljivosti je v zadnjem desetletju padla za 10%. Polovica vseh pacientov sedaj živi vsaj še deset let po postavljeni diagnozi.

Oblik in vrst raka je ogromno. Pri nekaterih je napredek bistveno počasnejši (pljuča, možgani, trebušna slinavka in žrelo). Ko boj z rakom izgubi ljuba oseba, ponavadi najprej pomisliš na slab napredek in razvoj.

Morski psi ne zbolijo za rakom

Tudi morski psi lahko zbolijo za rakom.

Komentarji
Kategorija:   Nasveti, Novice
Naslednji prispevek

Črevesne bakterije in tesnoba

7 januarja, 2015 0