Thursday, November 14, 2019
[Total: 19    Average: 2/5]

Otrok ima lahko motnje uspavanja, pogostega zbujanja ali pretirano dolgega spanja. Težave pri uspavanju se po vzrokih razlikujejo glede na starost otroka. Pri majhnem otroku je največkrat vzrok spremenljiv ritem dogodkov tik pred spanjem, pri šolarju ura uspavanja, pri najstniku pa življenjski slog s spremenjenim dnevnim ritmom. Nočno prebujanje je značilno za več kot 80 odstotkov otrok, o motnji pa govorimo šele takrat, ko se otrok ne zna sam znova uspavati. Zaspanost je pogostejša pri šolarjih in najstnikih, ki sami nadzorujejo urnik spanja, lahko pa je tudi posledica motenj dihanja med spanjem ali narkolepsije.
 

Težave pri uspavanju

Z ultrazvočnim opazovanjem ploda lahko opazimo spanje REM že pri šest- do sedemmesečnem plodu, spanje NREM pa je opazno kak mesec pozneje. Pri novorojenčku se obdobja budnosti in spanja izmenjujejo na dve do šest ur, tako da skupno spi od 11 do 23 ur. Na trajanje spanja najbolj vplivajo svetloba, hranjenje in ukvarjanje z otrokom. Pri treh mesecih je vzorec spanja že zrelejši, obdobja spanja se daljšajo. Mesec dni pozneje otrok že lahko prespi vso noč, če ga starši niso navadili drugače. Nekako od devetega meseca do četrtega leta se otroci na strah in ločitev odzovejo z zbujanjem. Pri treh letih dobijo vzorec spanja odraslega človeka, obdobja spanja NREM in REM se menjajo na 70 do 100 minut. Pri predšolskih otrocih so nočne more pogostejše zaradi sanjanja in obnavljanja dnevnih dogodkov.
 

Nereden urnik

Novopečeni starši se pogosto ne zavedajo pomembnosti uvedbe določene ure za spanje in stalnega obreda dogodkov tik pred spanjem. Pozno ugotovijo, kako dobrodošel bi bil red pri otrokovem spanju, saj bi tako laže načrtovali svoje dejavnosti. Nereden urnik zrcali dejstvo, da starši niso zmožni otroku postaviti meja in da v družinskem krogu vlada nered.
 

Skupaj s starši v postelji?


Skoraj vsi otroci, ki spijo pri starših, imajo težave pri spanju. Dokler so starši v postelji, spijo, ko starši vstanejo, se zbudijo tudi otroci. Če otroka preselijo v njegovo posteljico po šestem mesecu, otroci temu običajno močno nasprotujejo. Znane so tudi zadušitve otrok, zlasti če so bili ob njih pijani, omamljeni, debeli ali zelo globoko speči starši. Odsvetujemo, da bi otroci spali na vodnih in zelo mehkih posteljah, pokriti čez glavo, v posteljici z ograjo, katere odprtine so dovolj široke za zdrs otrokovega telesa, ne pa glave, in na zložljivih posteljah, ki se lahko nenadzorovano zaprejo. Prvih šest mesecev naj otroci spijo na hrbtu, saj tako zmanjšamo možnost nenadne nepričakovane smrti dojenčka.

Pri mnogih narodih otroci spijo s starši; to večinoma povzroča le slabši spanec staršev, drugih težav pa ne. Toda to naj ne bo izhod za starše, ki ne znajo postaviti meje pri uri spanja, ki se bojijo ločitve od otroka, ki imajo občutek krivde (ker so čez dan preživeli premalo časa z otrokom), ki s tem skušajo ohraniti otroka odvisnega od sebe ali pa se želijo izogniti partnerju.Šolarji, ki še hočejo spati s starši, imajo težje čustvene motnje, ki zahtevajo strokovno pomoč. Če pri skupnem spanju vztrajajo starši, moramo poleg zgoraj omenjenih razlogov pomisliti tudi na zlorabo otroka.
 

Če traja več kot 30 minut …


Otroci večinoma zaspijo v 10 do 20 minutah. Če ponavljajoč se jok ne utihne po dvajsetih minutah, je treba pomisliti na lakoto, bolečino, prezgodnjo uro za spanje ali nesposobnost staršev, da otroku uredijo okolje, v katerem se bo počutil varnega.
Če traja uspavanje več kot 30 minut, se vzrok za to utegne skrivati v tem, da starši uživajo v druženju z otrokom, da želijo nadomestiti čas, ko se čez dan niso dovolj ukvarjali z njim, da so zaskrbljeni ali pa se izmikajo partnerju. Otrok podaljšuje uspavanje z vedno novimi prošnjami za kozarec vode, še eno pravljico … Ko otrok že spi v postelji brez ograje, vedno znova prikoraka v dnevni prostor, včasih tudi uprizarja strah. Takšno podaljševanje uspavanja preprečimo prav z obnavljanjem obreda in z doslednim ukvarjanjem z otrokom čez dan v urici, ko je vsak od staršev samo “njegov”. Ob zaključku obreda naj bodo starši trdni, naj ne podležejo moledovanju, pomaga tudi, če otroku zagotovijo, da ga pridejo pogledat čez pet minut. Otroka, ki vedno znova pride iz postelje, naj brez razlage in pregovarjanja odpeljejo nazaj. Če otrok ostane v postelji, ga lahko naslednji večer nagradijo z dodatno kratko zgodbo. Druga možnost je, da otroka opozorijo, da bodo zaprli vrata in ugasnili luč, če bo uhajal iz postelje, in to ob prekršku tudi storijo, nato pa mu ponudijo drugo priložnost. Včasih je eden od staršev uspešnejši pri postavljanju takih omejitev in ne pretirava s čustvi.
 

Če uhaja iz postelje …

Otroka, ki še vedno uhaja iz postelje, lahko postopoma odvadimo tako, da eden od staršev tiho sedi ob njegovi postelji, dokler ne zaspi, naslednje večere pa se vse bolj pomika proti vratom. Nekateri otroci pri uspavanju niso vodljivi, tako kot že sicer niso vodljivi pri vzgoji, zato potrebujejo strokovno pomoč. Nekateri otroci se bojijo zaspati zaradi neurejenih družinskih razmer, saj jih skrbi kričanje in pretepanje med staršema, ko se bodo umaknili.
 

Strahovi pri predšolskih

Številni predšolski otroci ob uri spanja občutijo strahove. Imajo bujno domišljijo, obenem pa omejeno sposobnost ločevanja od resničnosti. Zlasti škodljivi so filmi in videoigrice z nasilnimi prizori. Izogniti se je treba tudi strah zbujajočim dogodkom med varovanjem otroka, napadalnim vrstnikom, siljenju na kahlico in stranišče, nasilnemu ločevanju od staršev, telesnemu kaznovanju otroka, pomisliti moramo na strese ob selitvi, rojstvu sorojenca ali smrti otroku drage osebe. Strahove lahko vzbudi tudi pretirano odkrito spolno obnašanje vpričo otroka, kot so golota, skupno kopanje, dotiki odraslih na intimnih mestih, vsekakor pa spolna zloraba otroka. Neutemeljene strahove moramo otroku razložiti z razumevanjem in mu obenem zagotoviti, da ga bomo odrasli obvarovali. Obred s pršilom proti pošastim je včasih učinkovit, prav tako posebna lučka, s katero otrok pregleda sobo pred spanjem, ali nežna svetloba v sobi, v kateri spi.Starejši otroci težko zaspijo zaradi skrbi, zato se moramo o njih pogovoriti. Škodujejo tudi pijače, ki vsebujejo kofein, tobak, bronhodilatatorji, zdravila proti depresiji in poživila.
 

Navade in razvade

Navade in razvade v zvezi z uspavanjem se lahko začnejo že pri dvomesečnem otroku in so prisotne nekaj let. Vzorec se razvije, ko se otrok navadi zaspati le ob dojki, steklenički, dudi ali ob dotiku bližnjega. Če v obdobjih plitkejšega spanja ne čuti “pomirjevala”, se zbuja na eno do dve uri. Temu se najlaže izognemo tako, da ga že od malega polagamo v posteljo budnega in brez “pripomočkov”. Tudi otroka, ki je zaspal takoj po hranjenju, moramo zbuditi. Če je razvada že ukoreninjena, bo verjetno moral eden od staršev sedeti ob postelji ali peti otroku, da se bo naučil uspavati se sam. Starejšim otrokom dudo neredko nadomestita televizor in video…
 

Kaj je obred spanja?

Otroci običajno opustijo dopoldanski dnevni počitek okrog prvega rojstnega dne, popoldanskega pa okrog četrtega. Otroci, ki še po četrtem letu spijo čez dan, to počnejo bodisi brez potrebe ali pa imajo premalo nočnega spanca. V obeh primerih zvečer še niso utrujeni in se spanju upirajo. Najstniki se včasih zatekajo k dnevnemu počitku, da bi se izognili dolžnostim ali družinskim stikom, to pa zelo spremeni njihov dnevni urnik in jih prisili v dolg jutranji spanec. Neredni obroki spanja in počitek po četrti uri popoldne povzročijo zamik spanja in motnje dnevnega ritma, saj otrok ob običajnih urah za spanje ni utrujen. Dnevni počitek pri otroku ne glede na starost ne bi smel trajati več kot tri ure. Vnovično povečanje trajanja dnevnega počitka je lahko znak bolezni, depresije ali narkolepsije.

Skupni čas spanja, vključno z dnevnimi počitki, znaša pri otroku, starem od dve do štiri leta, od 11,5 do 13 ur. Otroci, ki jim dovolijo veliko spati čez dan ali pa zjutraj precej pozno vstati, zvečer pogosto niso pripravljeni oditi v posteljo takrat, ko bi si želeli starši. Tak fazni premik dnevnega ritma morajo skupno in postopoma preseči. Otroci, o katerih pravijo, da v primerjavi z vrstniki potrebujejo malo spanja, so pogosto preutrujeni, obenem pa niso vajeni dovolj zgodnjega spanja zvečer, ker jim starši niso bili sposobni postaviti omejitve ali pa zaradi neurejenega družinskega urnika. Ko premagajo te ovire, se neredko uredi tudi nočno spanje. Najstniki pogosto potrebujejo več spanja kot mlajši otroci zaradi sprememb v puberteti, a ga zaradi številnih dolžnosti pogosto niso deležni.

Včasih opazimo zgodnji fazni zamik, ko otroci zaspijo zgodaj zvečer, a se tudi zelo zgodaj zjutraj zbudijo. Starši naj se prepričajo, da se otrok ni le zbudil, pojedel in zaspal nazaj. Če je tako, naj vsak večer za nekaj deset mililitrov zmanjšajo količino hrane, nato pa naj se ne pustijo več vznemirjati zaradi hrupa za prazen nič.

Včasih imajo otroci moten dnevni ritem spanja, ker se ne morejo uspavati. Ta tip moramo ločiti od predolgega obreda ob uspavanju ali nasprotovanja času spanja. V tem primeru otrok največkrat ni utrujen zaradi predolgega ali prepoznega dnevnega počitka. Pri premikih ritma je mogoče urediti urnik v enem do dveh tednih, in sicer tako, da vsak večer pomaknemo čas uspavanja za deset minut bolj zgodaj, prav tako pa tudi čas bujenja. Doseženega urnika se držimo redno vsak dan. Tudi pri starejših otrocih so dnevni počitki in pozno jutranje vstajanje najpogostejši vzrok budnosti pozno v noč, “zdravljenje” pa je enako kot pri mlajših otrocih.
 

Nočno zbujanje

Večina otrok se ponoči zbuja; neobičajno je le to, da se nekateri ne znajo znova uspavati sami. Pri tem je treba opredeliti čas zbujanja in odziv staršev. Nekatere vrste motenj spanja se namreč dogajajo ob določenem času po uspavanju.
 

Prvih 30 minut

Najpogostejši vzrok zbujanja otroka prvih trideset minut po uspavanju so pojavi, kot je škrtanje z zobmi, ki ga opazimo pri dojenčkih ob izraščanju zob, pri starejših otrocih pa ob stresu. Pojavi se tudi zaradi nepravilnega ugriza ali v primeru bolezni živčevja. Otroku pomagamo z zobnimi vložki ali s sprostitvenimi vajami.
 

Nihanje z glavo

Motnje spanja in budnosti so pogostejše pri predšolskih otrocih, ki imajo fazo spanja NREM na začetku spanja. Otroci se ritmično zibljejo, migajo z glavo ipd. Gibanje je monotono, od 60- do 80-krat na minuto, traja pa po manj kot 15 minut. K temu se bolj nagibajo otroci z izrazitim temperamentom. Nihanje z glavo opažamo tudi pri poškodbah osrednjega živčevja, glavobolu, boleznih ušes, motnjah vida ter čustveno zanemarjenih ali zlorabljenih otrocih. Nihanje ne povzroča dodatnih poškodb možganov, lahko pa je za družino zelo vznemirjajoče. Lahko ga omilimo z zibanjem, s plesom ali z drugačno gibalno spodbudo zvečer ali kot del obreda uspavanja. Zelo redko se zdravniki zatečejo k zdravilom. Tak otrok ni avtističen ali zaostal.
 

Po dveh urah

Če se otrok zbuja eno do dve uri po uspavanju, moramo pomisliti na stanja zmedenosti, otožnosti ali mlatenja okrog sebe, ki trajajo od 5 do 15 minut in so lahko vse močnejša ter jih je težko prekiniti. Običajno so posledica preutrujenosti mlajšega otroka, spremembe dnevnega urnika, otrokove vznemirjenosti ali bolezni. Večinoma jih odpravimo z ureditvijo zadostne količine spanja in z rednim urnikom, v času takih zbujanj pa moramo čim manj posegati v otroka, saj mu sicer samo utrdimo ali vzbudimo občutek skrbi.
 

Nočne more

Starše najbolj vznemirijo nočne more otrok, ki se tudi pojavljajo eno do dve uri po uspavanju. Otrok je lahko bled in znojen, zenice so široke, razbija mu srce, govori nepovezano, ne odgovarja okolici in je lahko nasilen. Zjutraj se dogodka ne spomni. More večkrat doživijo otroci, katerih družinski člani so tudi imeli nočne more, močili posteljo, hodili ali govorili med spanjem. Moro lahko povzroči tudi utrujenost, vznemirjenje, poln mehur ali hrup. Otroci se nekaj tednov zbujajo tudi po 20-krat na noč, nato se stanje umiri, vendar se lahko ponovi. Nočne more so nenevarne in minejo med šestim in osmim letom starosti. Omilimo jih, če otrok pred spanjem izprazni mehur ter spi v temnem in tihem okolju. Včasih lahko takšen vzorec spanja prekinemo tako, da otroka približno pol ure pred običajnim časom more zbudimo, mu omogočimo pol- do enourni dnevni počitek ali pa ga pomirimo s spanjem v sobi staršev. Obisk pri zdravniku svetujemo le pri zelo trdovratnih primerih ali če more nastopijo pri najstniku.
 

Ko hodi med spanjem

Približno 15 odstotkov otrok hodi med spanjem; tedaj jih je težko zbuditi, nelogično hodijo po prostoru, neredko odvajajo seč zunaj toaletnih prostorov, lahko se poškodujejo, zjutraj se dogodka ne spomnijo. Poškodbe delno preprečijo alarmne naprave, ključavnice na vratih in oknih. Podobno kot pri prej naštetih motnjah zbujanja so sprožilci prevelika utrujenost, motnje dnevnega ritma in stresi čez dan.
 

Zamenjal je dan za noč

V prvih mesecih življenja dojenčki včasih “zamenjajo dan za noč”, ko čez dan spijo več kot ponoči. Pri tem je pomembno, da starši razumejo fiziološke procese pri otroku, saj jih z vzgojo lahko urejajo. Uvesti morajo reden urnik uspavanja in omogočiti otroku spanje v temi ponoči, s čim manj rokovanja in pogovarjanja pri hranjenju. Zjutraj naj prostor osvetlijo in se z njim čimveč pogovarjajo. Kopanje nekatere otroke prebudi, druge pa uspava.

Večina dojenčkov po drugem mesecu po polnoči že lahko prespi več kot pet ur skupaj. Če ni tako, je lahko krivo dojenje ali nevrološka nezrelost in/ali okvara. Dojenega otroka spodbudimo, naj po najdaljšem obdobju spanja malo počaka s hranjenjem, podaljšujemo tudi dnevna obdobja med hranjenji.
 

Bolečine

Tudi bolečina zaradi zatekanja kisle želodčne vsebine v požiralnik ali vnetja srednjega ušesa je lahko vzrok nočnega zbujanja. Izraščanje zob je le redko vzrok nočnega zbujanja; največkrat naključno sovpada z razvojno
pogojenim zbujanjem.
 

Sanjanje

Nočne more zaradi sanjanja se najpogosteje pojavljajo proti jutru, ko je faza spanja REM močnejša. Pojavljajo se pri desetini do polovici otrok med tretjim in šestim letom. V tem obdobju imajo otroci bujno domišljijo, slabo ločijo domišljijo od resničnosti ter se spopadajo z nadzorovanjem svoje napadalnosti, spolnosti, privajanjem na čistočo in tekmovanjem s sorojenci. Spolna zloraba, navzočnost pri nasilju in poškodbe lahko spodbudijo nočne more v vseh starostnih obdobjih. Pojavljajo se tudi po nenadni odtegnitvi alkohola in nekaterih zdravil. Otroka moramo le na kratko pomiriti z božanjem, pomagajo tudi sprostitvene vaje in zgodbice, v katerih otrok nadzoruje dogajanje, ter lepe misli ob uspavanju.
 

Priučena lakota …

Vse vrste nočnih zbujanj lahko nepravilne reakcije staršev dodatno utrdijo. Kar 95 odstotkov donošenih dojenčkov lahko do četrtega meseca opusti nočni obrok kmalu po polnoči. Kljub temu vemo, da se veliko otrok ponoči zbudi, starši pa jih uspavajo s hranjenjem. Temu pravimo “priučena lakota”. Otroci, ki so že spali čez noč, a se začnejo zbujati in jih je mogoče potolažiti le s hrano, verjetno potrebujejo izdatnejše obroke čez dan. Večina staršev vztrajno hrani otroke ponoči vsakič, ko se oglasijo, čeprav bi se lahko sami uspavali tudi brez hranjenja. Otroku naj “dovolijo” jokati vsaj nekaj minut, preden mu ponudijo hrano, nato pa naj pri dojenem otroku krajšajo čas hranjenja po eno minuto na noč, pri zalivanem pa zmanjšujejo obrok za 20 do 30 mililitrov na noč. Zbujanje zaradi priučene lakote bo minilo v enem do dveh tednih.
 

… in pestovanje

Nočnemu zbujanju 4- do 8-mesečnega otroka, ki zahteva pestovanje brez hranjenja, pravimo “priučeno pestovanje”. Pogosto se začne, če je otrok bolan, je potoval ali doživel kako drugo spremembo. Takšno zbujanje ne bo minilo, če otrok prejme “dodatno nagrado” v obliki pozornosti staršev. Eden od staršev želi hitro pomiriti jokajočega otroka, da ne bi zbudil drugih članov družine ali sosedov. Včasih starš, ki dela izmensko, ali mati, ki je čez dan zaposlena z drugimi otroki, zaradi slabe vesti z igro naravnost spodbuja otroka k zbujanju. Tako zbujanje je pogostejše pri otrocih z “močnim” značajem in pri otrocih depresivnih mater. Odpravljanje takšnega zbujanja zahteva sodelovanje partnerja in morda celo sosedov, ki podprejo prizadevanje matere. Najprej je treba vzpostaviti obred uspavanja – morda tudi z ljubkovalno igračo ali srajco, ki diši po materi. Otrok mora v posteljo buden. Dnevni počitki naj ne bodo daljši od dveh ur. Ko se otrok ponoči zbudi, naj joka približno pet minut, preden se mu približate, nikakor ga ne hranite, nato pa se mu približajte za deset minut. Tisti od staršev, ki tega “ne zmore”, naj se medtem oprha, si natakne walkman ali za nekaj časa odide iz hiše, saj bi s svojo zaskrbljenostjo pri otroku le še poudaril “priučeno zbujanje”. V enem do dveh tednih boste priučeni pogojni refleks obrnili na glavo in vsa družina, vključno z dojenčkom, bo mirno spala.
 

Strah zaradi ločitve

Pomembno je ugotoviti, v kakšnem čustvenem stanju je otrok, ko se zbudi. Otroci s “priučenim zbujanjem” niso prestrašeni in so se pripravljeni igrati takoj, ko zagledajo starše; otroci z nočnimi morami so običajno prestrašeni in niso odzivni za okolico. Med osmim in desetim mesecem starosti se pogosto začnejo zbujati otroci, ki so noč že prespali. Običajno to sovpada z razvojnimi procesi, kot so večja gibljivost, strah pred tujci, sposobnost spomniti se nečesa, kar jim je ušlo iz vidnega polja. Gre za strah zaradi ločitve in lahko traja do četrtega leta. Najbolje ga preprečimo, če se starši že pri šestih mesecih zavedajo tega razvojnega obdobja, ga pričakajo pripravljeni, tako da takrat, ko se otrok zbudi, nekaj minut počakajo in se mu nato približajo, ne da bi ga hranili ali kako drugače spodbujali njegovo odzivanje. Če se otrok že zbuja, naj ima pri sebi ljubkovalno igračo ali materin predmet in naj se v nekaj minutah sam pomiri. Če jok vztraja, naj gre eden od staršev k otroku, ne da bi se ga dotikal ali ga hranil, pač pa le zato, da otrok ve, da ni sam. Če se jok še ne poleže, naj se uleže v otrokovo bližino, tako da ga bo otrok videl, vendar naj se ga ne dotika in naj mu ne kaže čustev. Tak otrok pogosto postane razdražen, ne pa prestrašen. Če otrok zaradi tega bruha, naj okolico počistijo šele zjutraj, saj ga sicer le spodbujajo k bruhanju. V enem tednu otrok zaupa, da so starši vedno dosegljivi.
 

Motnje dihanja

Tudi motnje dihanja med spanjem so lahko vzrok nočnega zbujanja. Nastanejo bodisi zaradi nezrelosti živčevja prezgodaj rojenega otroka bodisi zaradi zapore dihalne poti ter številnih drugih bolezni, kot so hujša slabokrvnost, sepsa, motnje presnove, krči, srčne napake, astma, prirojene napake glave in vratu … V takih primerih mora otroka obravnavati zdravnik. Tak otrok lahko slabše napreduje v telesnem razvoju tudi zaradi pomanjkanja spanja, med katerim se izloča rastni hormon, čez dan toži zaradi glavobolov, je slabo razpoložen, hiperaktiven, nagnjen k debelosti, slabega spomina in v šoli manj uspešen.

Spanec lahko krajšajo tudi bolečina zaradi vnetja sklepov ali kože, glavobola, zatekanja želodčne vsebine v požiralnik in tako imenovanih nemirnih nog.
 

Prekomerna dnevna zaspanost

Daleč najpogostejši vzrok prekomerne dnevne zaspanosti je pomanjkanje spanja. Otrok ga pokaže s hiperaktivnostjo, nemirom, slabo koncentracijo, vzburljivostjo, napadalnostjo ali žalostjo. Otrok se na ta način lahko izogiba dolžnostim ali hrupnemu, neurejenemu domačemu okolju.

Prekomerna dnevna zaspanost otroka, ki spi dovolj, je lahko posledica motenj dihanja med spanjem ali narkolepsije, sindroma, pri katerem se oboleli ne more upreti napadom spanja, ki trajajo od 20 do 40 minut ter jih spremljajo še spremembe vedenja in bolezenski vzorci nevrofizioloških preiskav. Zelo redko se pojavi pred puberteto, traja vse življenje in zahteva zdravnikovo vodenje.
 

Splošne motnje spanja

Motnje spanja se lahko pojavijo s katerokoli duševno motnjo, največkrat pa z motnjami čustvovanja, depresijo, bipolarno motnjo, anksioznostjo, sindromom po poškodbi glave in psihozami. Spremljajo tudi druge razvojne in zdravstvene težave, kot so menstruacija, motnje delovanja osrednjega živčevja, slepota …

Motnje spanja so torej zelo raznolik pojem, povzročajo jih številna stanja, bolezni in vzgojni ukrepi ter zahtevajo zelo raznoliko obravnavo.
 

Pa lahko noč!

Vsem staršem bo verjetno v veliko pomoč splošno navodilo za izboljšanje spanja pri otrocih:
 

  • Poskrbite, da bo otrok spal v temnem, mirnem okolju. Temperatura zraka naj bo malce nižja kot v bivalnih prostorih. Po možnosti naj bo prostor za dnevni in nočni počitek isti.
  • Vzpostavite prijeten večerni obred pred uspavanjem, ki bo okrepil vez med otrokom in vami: skupen prigrizek pred spanjem, umivanje zob, uporaba stranišča, pripovedovanje zgodbice ob otrokovi postelji, uspavanje ljubkovalne igrače … Nato zapustite otrokovo sobo, ko je še buden.
  • Otroka hranite v naročju in ga položite v posteljo brez stekleničke.
  • Otroka položite spat, ko je utrujen, in ga ne silite k spanju, če ni zaspan.
  • Otroka naučite, da se bo uspaval brez pomoči ali dotikanja staršev, saj se bo tako lahko sam umiril tudi ob nočnih zbujanjih.
  • Izogibajte se spreminjanju obreda zaradi otrokovih zahtev ali celo izsiljevanja, saj lahko postanejo del obreda …
  • V otrokovi sobi naj ne bo televizije, saj se uspavanje utegne zavleči ali pa bo televizor postal nepogrešljiv pripomoček za uspavanje.
  • Na vsak način skušajte obdržati urnik nočnega in dnevnega počitka enak vseh sedem dni v tednu, saj se boste tako izognili premikom otrokove “notranje ure”. Dnevni počitek naj se konča dovolj dolgo pred nočnim, da bo otrok dovolj utrujen.
  • Pred spanjem se izogibajte zelo aktivni igri, gledanju televizije, kavi, alkoholu, pa tudi otrokovemu dokazovanju, zakaj še ne …, saj vse to otroka razburi in prepreči uspavanje.

Vir: Viva

Komentarji
Kategorija:   Novice, Obnašanje
Naslednji prispevek

Nosečnice pod stresom škodujejo svojemu otroku

junij 13, 2012 0