Monday, August 19, 2019
[Total: 0    Average: 0/5]

Pa se vrnimo nekoliko v zgodovino in poglejmo nekaj najpomembnejših odkritij, brez katerih si ne moremo predstavljati niti ambulantnega zdravljenja.

Anestezija

Še pred letom 1842 je bilo puljenje zob sinonim za pekel. Pred tem letom nismo poznali zanesljive protibolečinske metode, zato so pacienti izgubljali zavest ali celo umrli. Leta 1842 je kirurg Crawford Long Williamsom kot anestetik prvič uporabil eter, vendar svojega dela ni zabeležil. Šele leta 1846 sta zobozdravnik William Morton in kirurg John Warren eter uradno prijavila kot lokalni anestetik. Od takrat naprej so postali kirurški posegi, ob katerih pacientom ni bilo potrebno trpeti, bolj nadzorovani.

Hormonska kontracepcija

Pred mnogimi desetletji se je za preprečevanje nezaželene nosečnosti posluževalo abstinence ali pitja zeliščnih čajev. Pred iznajdbo hormonske kontracepcije pa so bile te metode z izjemo abstinence, izjemno nezanesljive. Nekje v drugi polovici dvajsetega stoletja je Margaret Sanger, s pomočjo Katharine McCormick, pričela z raziskavami in razvojem hormonske kontracepcije, bolj znane kot kontracepcijska tabletka. Leta 1960 je FDA odobrila prodajo prve kontracepcijske tablete v zgodovini . Od izuma, ki omogoča enostavnejšo kontracepcijo, je metoda na volji v tabletkah, obližih, injekcijah in v intrauterinemu vložku.

Cepiva

Včasih pač ni dovolj, da imamo zdravila za zdravljenje bolezni. Predvsem pri virusnih obolenjih je pomembna preventiva. Nekatere bolezni so tako zapletene, vendar se širijo zelo enostavno in hitro. Imunizacija oz. cepljenje je preventivna metoda za številna virusna obolenja. Leta 1796 je Edward Jenner razvil prvo cepivo proti do takrat smrtonosnim črnim kozam. Louis Pasteur je dodal cepivo proti koleri, leta 1885 pa je na ljudeh preizkusil še cepivo proti steklini. Oba znanstvenika sta zaslužna, da smo izkoreninili nekatere smrtonosne bolezni kot so črne koze, steklina, tuberkuloza, ošpice in druga infekcijska obolenja.

Rentgen

Wilhelm Roentgen, profesor fizike in rektor Univerze v Würzburgu, je znan kot izumitelj rentgenskih žarkov. Leta 1895 je pričel z raziskavo katodnih žarkov: pri poskusih se je srečal z novimi žarki, ki so osvetlili fluorescentni zaslon. Pri nadaljnjih poizkusih je ugotovil, da žarki prodirajo v številne materiale, vključno z organskim tkivom. Rentgen je zaslon zamenjal s fotografskimi ploščami, ter fotografiral svojo ženo. Rezultat fotografije je jasen: Roentgen je odkril rentgenske žarke! Ob tem izumu se je razvila nova veja medicine: radiologija. S pomočjo rentgenskih žarkov so lahko zdravniki odkrivali zlome, v času vojne naboje in šrapnele, ledvične kamne in celo tumorje.

Inzulin

Dr. Frederick Banting in njegov pomočnik Charles Best sta očeta enega izmed najpomembnejših odkritij v zgodovini medicine. Za to odkritje je bil leta 1923 Banting nagrajen z Nobelovo nagrado za medicinske dosežke. Poskusi na psih, pri katerih so izolirali ekstrakt trebušne slinavke imenovan isletin, so botrovali izboljšanju ravni sladkorja pri psih z diabetesom. Ob veliko bolj uspešnih poskusih na govedu (ekstrakt inzulin) so leta 1922 pričeli s testiranjem na ljudeh. Najprej je v raziskavi in preizkušanju zdravila sodeloval 14 letni fant s sladkorno boleznijo. Inzulin mu je rešil življenje. V današnjem času je povsem samoumevno, da diabetiki živijo povsem običajno, polno življenje. Kar težko je verjeti, da je bil diabetes še pred slabimi stotimi leti usodna bolezen.

IVF postopek

V osnovi je oploditev zelo enostaven biološki proces: moška in ženska gameta se združita v zigoto, prične se rast in razvoj novega življenja. Ko pa oploditev prenesemo v laboratorijske pogoje, pa kar naenkrat ni več tako enostavna. V poznih šestdesetih letih preteklega stoletja je dr. Robert G. Edwards dokazal, da je mogoča zunajtelesna oploditev z biomedicinsko pomočjo oz. IVF postopek. Leta 1978 je napovedal rojstvo prvega ‘v epruveti’ spočetega otroka. Leta 2010 je za svoje veliko odkritje, ki je osrečilo ogromno parov, prejel Nobelovo nagrado za medicino. Znan pa ni samo kot oče IVF postopka, temveč tudi po celotnem spektru raziskav humanih izvornih celic.

Germinativna teorija

Germinativna teorija je osnova vsakega znanstvenega napredka na področju mikrobiologije. Poleg Louisa Pasteurja, so že znanstveniki pred njim in njegovi sodobniki, začeli razvijati idejo o obstoječih agensih iz okolja, ki povzročajo bolezni. Robert Koch je dokazal, da so vranični prisad, kolera in tuberkuloza bolezni, ki jih povzročajo mikrobi. Pasteur je nadaljeval z njegovimi idejami in ne samo da je ovrgel teorijo spontane generacije, temveč je izumil tehniko, s katero s pomočjo termične obdelave imenovane pasterizacija, ubijemo mikrobe. Njegove ugotovitve so pomagale tudi pri razvoju cepiv proti vraničnemu prisadu, koleri in steklini.

Penicilin

Zagotovo eno izmed najbolj pomembnih odkritij, ki je spremenilo zdravljenje bakterijskih okužb. Zanimivo pa je, da je bil, tako kot še marsikaj drugega, odkrit povsem po naključju. Alexander Fleming bakteriolog in profesor v bolnišnici St. Mary iz Londona je leta 1920 izvajal raziskavo bakterijskih kultur, ki se razvijajo v želatini. Vse bakterije so se normalno širile, z izjemo bakterij, ki so bile prekrite s plesnijo. Fleming je mislil, da plesen izloča snov, ki preprečuje replikacijo bakterij. Imel je prav, po nekaj poskusih je Fleming dokazal, da plesen dejansko preprečuje kolonizacijo bakterij. Po tem odkritju so se znanstveniki osredotočili na pridobivanje večjih količin penicilina, ki je sčasoma pripeljal do množične proizvodnje antibiotikov.

DNK

James Watson in Francis Crick sta leta 1962 prejela Nobelovo nagrado za razlago vijačne strukture DNK. DNK je že nekaj desetletji prej odkril Friederich Miescher. DNK je baza dednih podatkov, prisotna v vsaki celici našega telesa. Miescher je DNK identificiral iz jedra belih krvničk. Molekulo je poimenoval nuklein. Na žalost je njegovo odkritje pri znanstveni sferi ostalo neopaženo. Šele leta 1953 sta Watson in Crick identificirala strukturo molekule DNK: dvojno vijačnico DNK, tudi dvojni heliks DNK.

HIV

Leta 1981 so poročali o prvem primeru AIDS-a v zahodnem svetu. Prav ta primer je zdravnike in raziskovalce spodbudil, da so svoja prizadevanje osredotočili na iskanje povzročitelja te smrtonosne bolezni. leta 1984 so po več poskusih izolirali virus imenovan humani imunodeficientni virus ali HIV, ki povzroča bolezen AIDS. Vsako leto se v Afriki z virusom HIV okuži okoli pol milijona ljudi, v razvitih državah pa odkrijemo približno 15.000 primerov novih okužb. Zdravila, ki bi ozdravila ali preprečila bolezen še vedno ni, vendar so v današnjih časih na voljo številne medikamentne metode in preventivne kampanje, ki bistveno zmanjšujejo smrtnost kot posledico okužbe z virusom HIV.

Komentarji
Kategorija:   Novice, Splošno zdravje
Naslednji prispevek

Materino mleko in dojenje

september 19, 2014 0