Wednesday, November 30, 2022
Click to rate this post!
[Total: 0 Average: 0]

In kako naj, kot starš, pomagam svojemu otroku, da bo premagal strah? Vsekakor ga jemljem resno. Še dobro se spominjam tistih časov otroštva, ko sem vsak večer pogledala pod posteljo, ko sem se v poletnih mesecih zavijala v odejo, da me ne bi zgrabila kaka roka in sem bila vsa premočena. Niti dihati nisem upala. In tisti stavek, da je strah znotraj votel, okrog pa ga ni, meni, kot otroku ni pomagal. Le kako si upate trditi, da ni strahu, če pa ga čutim??? Tisti otroški strah je iz moje glave zbledel in zamenjali so ga drugačni strahovi… Sedaj pa se spet spopadam z njimi.


Zvečer se skupaj z otrokoma odpravim v zgornje nadstropje, kjer imata svoji sobici. In, ker je varneje, seveda spita skupaj v večji postelji. Da, prepodimo še kanček strahu, imata majhno lučko na omarici, ki jo kasneje, ko se sama odpravim spat, ugasnem. Tista lučka je res veliko vredna. In otroka bolj pomirjena zaspita, ker imata občutek, da imata kontrolo nad dogajanjem v sobi, ko prične delovati domišljija.

Včasih pa je potrebno še dodatno odpihniti nekaj strahu. Sploh hči ima včasih zvečer, ko se odpravlja v posteljo, ogromne, prestrašene oči.

»Kaj, če pride čarovnica? Kaj če pride hudobni volk,« me sprašuje.

»Ne more,« mirno odgovorim. In ji razložim, da jaz in njen očka slišiva vsak korak. In da se naju vse čarovnice bojijo. Da mimo naju ne upa nihče.

»Si že videla čarovnico, ki bi premagal mene ali očka,« resno vprašam.
Pomirjeno odkima.

Včasih pa se mali strahovi že naselijo v kotičke sobe in hodnika. Takrat vzamem metlo ali krpo in maham po zraku ter z resnim glasom odganjam strahove. Vsi se razbežijo, vsi se bojijo jezne mamice. Poskusite, morda uspe tudi vam. Saj nenazadnje smo za naše otroke, mi starši, nepremagljivi, kajne?
Pogovarjala sem se s psihologinjo iz Osnovne šole Žiri, Nives Bolčina
 

S strašenjem najbrž naredimo več škode, kot dobrega?

»Strašiti otroke na tak ali drugačen način (če česa ne naredi, ne poje do konca,…) je lahko za nekatere starše – trenutno – učinkovito. Na daljši rok pa pomeni ustvarjanje strahu pri otroku. Pri tem mu dodatno pomaga še njegova bujna domišljija. To se pogosteje dogaja v predšolskem obdobju, ker imajo otroci še razmeroma šibko sposobnost ločevanja resničnosti od domišljije.

Strah je negativno čustvo, s katerim se posameznik odziva, če zazna ogroženost. Negativno vpliva tudi na razvoj otrokove osebnosti, njegove samozavesti. Strahovi so normalen pojav in z njimi si otroci pomagajo skozi različne razvojne težave. Če je otrok velikokrat sam (stran od staršev, v neznanem prostoru,…) se strah razvije pogosteje.«
 

Strah raste skupaj z otrokom?

»Z razvojem otrok prihaja do spremembe v intenzivnosti, številu in vsebini strahov. Otroci v tretjem in četrtem letu starosti se bojijo ločitve od staršev, teme, zvokov, majhnih živali in žuželk ter tega, da bi ostali sami. Strahovi vezani na temo, hude sanje, domišljijska bitja ali dogodke, nadnaravna bitja (duhove in pošasti), divje živali, nevihte, pa so značilni za peto in šesto leto otrokove starosti. »
 

Kje lahko sploh iščemo vzroke za strah pri otroku?

»Strahovi so lahko posledica posnemanja vedenja oseb v njegovi bližini (otrok vidi, da se starši bojijo nečesa, začuti njihov strah) .
Strah je lahko povezan tudi z neprijetnimi dogodki (otrok se boji psov, ker ga je nekoč ugriznil pes).
Poslušanje ali gledanje grozljivih filmov, zgodb ali pa strah pred stvarmi, s katerimi jih strašijo drugi ljudje, da bi bili pridni.«
Otroške strahove torej delimo na več vrst:

Strah pred grobovi, pred šolo, pred zunanjim svetom, pred smrtjo staršev, pred neuspehom, pred tujci, pred temo, pošastmi, strah pred višino, pred hrupom, ropotom, pred vojno,…

»Strahovi pridejo na plan predvsem ponoči. Podobe čarovnic, zveri, duhov iz sanj se pojavijo kot projekcije v temi. Vsi vemo, da se bojimo čarovnic, pošasti in duhov. Ko se otrok prvič zbudi sredi noči v joku in pripoveduje zgodbo o »pošasti v omari«, ne smemo pretiravati s tolaženjem. Otrok začuti tesnobo staršev in poleg »pošasti v omari« ga zdaj bremeni še strah, ki se prenaša od staršev na otroka. Ko otrokova pošast zaživi, prične dobivati vse bolj stvarno obliko. Takrat se prične razvijati tudi domišljija staršev in na plan pridejo njihovi strahovi. Če starši pretirano reagirajo na otrokov strah, postane ta strah bolj verodostojen. Pri taki reakciji staršev je malo verjetno, da bo otrok svojo bojazen obvladal.

Strah pred pošastmi, čarovnicami in duhovi se pojavi, ko hitro rastoči otrok razvija svojo samostojnost. Začenja se zavedati, da je odvisen od staršev, obenem pa želi uveljaviti svojo željo po samostojnosti.

Povsem nesmiselno je grajati in kaznovati otroka, če se nečesa boji. Otrokovim strahovom se ne smete posmehovati, jih ignorirati, ampak se jim posvetite s pozornostjo in razumevanjem. A ne pretiravajte! Pretirano ukvarjanje z otrokovimi strahovi ima lahko negativne učinke in strahove samo še poslabša.«
 

Kako razumeti in pomagati otroku?

»Z otrokom se najprej pogovorite in ga poslušajte, ko vam pripoveduje o svojih strahovih. Pomirite ga in skupaj poglejta pod posteljo, omaro in se prepričajta, da tam ni nobene pošasti. Pri tem starši ne smete delovati preveč vznemirjeno in živahno, ampak zelo umirjeno. Pomagajte mu spoznati, da je naravno, da se človek boji in mu pomagajte njegove strahove razložiti z njegovimi besedami, ki jih bo razumel. Skušajte pomagati otroku, da bo dojel, zakaj ga je strah. Starši ne morejo izkoreniniti otrokovih strahov, pomagajo pa mu, da se lahko iz njih uči. »

»Naj zaključim z mislijo J. Rostanda: Česar človek ne razume, tega se boji.
Z razvojem in izkušnjami številni strahovi izginejo, saj otrok spozna pravi pomen predmetov in pojavov, ki se jih boji.«

Viri:

-Brazelton, T.B., (1999). Otrok-čustveni in vedenjski razvoj vašega otroka, Mladinska knjiga, Ljubljana.
-Keller H., Lohaus A., (1998). Kaj bi rad povedal moj otrok, Mladinska knjiga, Ljubljana.

Članek objavljen v reviji Super mami

 

Komentarji
Kategorija:   Novice, Vzgoja
Naslednji prispevek

Mi pa plavamo!

13 junija, 2012 0