Sunday, November 27, 2022
13 junija, 2012

Odnos pomeni skupno ustvarjanje

By 0 807 Views
Click to rate this post!
[Total: 0 Average: 0]

Družina


Družina je temeljna družbena celica krvnega sorodstva. V njej si njeni člani delijo najbolj intimne stvari, to je namreč prostor najglobljih odnosov. Pri razumevanju določene osebnosti moramo najprej poznati osebe, ki sestavljajo družino. Raziskujemo torej, kdo so oče, mama, bratje, sestre. Ti odnosi so pomembni zato, ker bistveno vplivajo na psihično vsebino določene osebe in na čustva, kot so ljubezen, pogrešanje, sočutje ipd. Bolj ko je npr. mama sposobna v ta prostor vstopati v vsej svoji polnosti materinstva, prej lahko otrok v tem prostoru v polnosti zaživi in odide iz njega. V družini se naučiš ne samo kulture in bontona, temveč prejmeš tudi odgovore na vprašanja, kdo in kaj si, kakšne so tvoje inspiracije, kaj želiš v življenju ustvariti. Kaj ljubiš, po čem hrepeniš, kaj potrebuješ? Kaj so tvoje najgloblje vibracije, kaj je tvoj najosnovnejši drget? Kaj je privlačnost? Vse to je družina. Zato je družina tudi prostor, kjer se prepletajo najosnovnejša čutenja, in le-ta posameznika tudi najbolj zavezujejo. Nihče nikoli ne bo prišel tako blizu in globoko v nas kot mama in oče. Iz svoje izvirne družine nikoli zares ne odideš, vsaj v psihičnem smislu. Odideš pa od doma in tja se rad vračaš. Sodobna psihoanaliza uči, da je v teh odnosih temelj zdravja in zadovoljstva. Pa tudi osnova vseh zapletov, ki jih kasneje v življenju odigravamo in jih skušamo tudi popravljati.
 

Partnerska terapija

V relacijsko-sistemskih terapijah skušamo vedno znova poudarjati, da ni pomembno ljudem priporočati, kaj naj bi na vsak način morali početi, kako naj razrešujejo konflikte ipd. Pomembno je, kaj je tisto tretje, medsebojni odnos dveh ljudi, kaj skupaj ustvarjata. Ker samo tu se srečata. Saj mož se na primer ženi lahko popolnoma prilagodi. Ko pa po fantastičnih počitnicah prideta domov, mož ob prvem konfliktu, ko ga žena spomni, češ, na počitnicah pa je bilo drugače, odvrne: »Ja, takrat sem se prilagajal!« Najbrž bo to njo strahovito zabolelo, ker jo bo razvrednotil v vsej njeni ženskosti, in začutila bo, da njun odnos nima nobenega smisla. Tudi ona se lahko odloči, da bo pokorna, pridna ženička in da bo tako v njuni hiši vse lepo. Toda taki zakoni nikakor niso polni sreče in veselja ter zadovoljstva. Tako prilagajanje je popolnoma nepristno in samo vprašanje časa je, kako dolgo bo ta odnos zdržal.

Vsak zakon je rast. Tudi ko pridejo otroci, rastemo in vsak prihod novega otroka bistveno spremeni celotno strukturo družine. Če to sprejmemo in se začnemo veseliti te ustvarjalnosti, če vidimo obzorje, potem smo družina.
 

Kdaj smo pripravljeni na zakon?

Pomembni sta zrelost in osnovna diferenciacija, kot strokovno rečemo dejstvu, da človek ve, kdo in kaj je v življenju, kaj je njegovo in kaj ne spada k njemu. Da je toliko dozorel, da razmišlja o sebi in svojih čutenjih ter razmišljanjih. Da se zaveda, da je njegovo razmišljanje drugačno od drugih, a ga to ne ogroža. Ta zrelostna stopnja je pogoj. Toda najpomembnejša je čisto osnovna odločitev. Kajti poroka ali skupno življenje – je pogodba. Gre namreč za osnovno odločitev, da želiš svoje življenje z nekom deliti in skupaj z njim ustvarjati. S prihodom otrok smo deležni brezpogojne ljubezni. Mož oziroma žena pa je nekdo, ki se odloči, da bo živel z nami. To je odločitev za skupno ustvarjanje. Problem, ki ga ima sodobna družba, je ravno ta zaspanost v odnosu. Kajti raje vlagamo vso svojo energijo drugam, doma pa naj bi bil nekdo, ki naj bi nam služil.

Odločitev je zrela takrat, ko se nekdo na svoji stopnji dozorevanja in tudi pogrešanja odloči, kaj je bistvo življenja, sodelovanja in kaj pomeni biti ljubljen, hoten in želen. Ljudje pogosto najprej poskrbijo za kariero, službo, stanovanje … Vprašanje pa je, ali to vedno služi samo dozorevanju. Morda so za tem tudi strah, nepripravljenost, nezmožnost, mogoče čisto osnovna naravnanost, za kaj vse je treba najprej poskrbeti. To je tudi bolj varno. Gradnja lastne poklicne kariere je silno varna zadeva. Morda je malce finančno tvegano, ampak čustveno je zelo varno, saj si tam vsak dan nagrajen. Vsak dan je pred teboj nov izziv. Pri odnosu pa moraš tvegati in ustvarjati z nekom, od kogar si med drugim tudi odvisen. Ta čustveni svet, ki je tako bogat, strasten in privlačen, je obenem tudi zelo zastrašujoč. Obenem je to tudi nekaj, brez česar ne moreš živeti − in tudi ni smiselno živeti brez tega.

Pomaga torej, če so ljudje na določeni zrelostni stopnji – da torej imajo določene socialne stike, da se preizkusijo v širšem družbenem prostoru, da se preizkusijo v karieri, da se zavedajo, da imajo za seboj že nekaj življenjskih izkušenj. To zelo dobro napoveduje srečen zakon. Toda ljudje si po navadi samo želimo biti srečni, za to pa ne bi kaj dosti naredili. Iščemo pač nekoga, ki nas bo osrečil. Teh ljudi pa ni. Tudi če nas osrečijo za nekaj trenutkov, je sreča v ustvarjalnosti. V odnosu, v tem, kam greš, kako se počutiš.
 

Izbira partnerja


Izberemo tistega partnerja, ki je za nas privlačen. Privlačnosti pa si ne moremo določiti sami. Prav družina človeka v osnovi najbolj zaznamuje. Odnos z mamo ti da prve kali, prva semena posadi ona. Vprašajmo se, kakšen odnos imamo z mamo. Zaljubljenost je iskanje izgubljenega. Večno iščeš tisto, kar je bilo izgubljeno ali nikoli pridobljeno. Če gledamo pozitivno – iščeš tisto, kar je nekoč že bilo. Odnos, ki je bil čudovit, cvetoč. To iščeš v ženski, moškem. Problemi, ki se lahko pojavijo, pa tičijo v dejstvu, da so v nas najmočnejše prav bolečine iz naših izvirnih družin. Te nas globlje zaznamujejo kot pozitivne izkušnje. Iščemo boleče odnose, v katerih skušamo stvari razrešiti. Kajti sodobna psihoanaliza in relacijska družinska terapija nas učita, da bomo skušali obnoviti ali ponoviti vse, kar je že nekoč obstajalo v odnosih v družini. Vse, kar je bilo ustvarjeno v veselem vzdušju, pa tudi ob vseh bolečih vsebinah. V naši notranjosti ostaja ta klic privlačnosti, ki išče podobne vzorce in modele. Z namenom in upanjem, da bi jih razrešili in ponovili, da bi bili srečni. Na novo jih ustvarjamo samo zato, da bi prišel nekdo, ki bi nas razumel na drugačen način. Da bi slišal nekaj, česar še nikoli nihče ni slišal. In res, na začetku zaljubljenosti se to dogaja. Kasneje v zakonu pa se na to pozabi. V tisti začetni zaljubljenosti, iluziji, slišimo sami sebe na drugačen način. Ta zaljubljenost je poseben trenutek v življenju, ko prvič spet začutiš, da lahko vse preveriš. Da greš lahko v svet in iščeš nekoga, s katerim boš preveril svet in na novo ustvaril svoj svet. Zakon je ustvarjalnost, nekaj zelo aktivnega. V njem je živahno, nikakor ne more biti dolgčas.
 

Narava ženske in moškega

V naravi odnosov je, da imamo mamo in očeta. Tega nikoli ne moremo izgubiti. V naravi hrepenenja je, da si lahko ljubljen, želen, hoten. To prejmemo od mame in v njenih odzivih prepoznamo svoje klice, da čutimo, da se odziva na nas. Če mama tega otroku ne odseva, kaznuje sebe. Kriza v odnosih se pojavlja, ker ne zmoremo več prisluhniti sami sebi. V naravi moškega je, da je odločen, ambiciozen, da zna stvari videti naprej, da je neke vrste vizionar. Če to prekrije s strahom, v bistvu ogoljufa svojo lastno naravo in nikoli ne bo moški. Vedno se bo čutil ogroženega, izkoriščanega, zapostavljenega.

Ženska je po naravi intuitivno bitje, ki vidi v prihodnost. Vidi svoje otroke, jih čuti na vsakem svojem koraku. Strah je najhujši sovražnik narave in intuicije in te lahko resnično čisto prevzame in izgubi. Ženska si mora dovoliti, da doživi svojo ženskost, nežnost. V naravi ženske je predvsem ta njena intuicija, da ve, da se v svojih čutenjih ne moti. Da si to prizna in da sledi tem svojim čutenjem. To je najgloblje v njej. Če temu sledi in se ne prilagaja, lahko osreči sebe in vsakega moškega.

Članek objavljen v reviji Otrok in družina avgust 2007

Komentarji
Kategorija:   Nasveti
Naslednji prispevek

Partnerstvo na preizkušnji

13 junija, 2012 0