Tuesday, November 12, 2019
[Total: 0    Average: 0/5]

Za uvod še ena ne tako davna (ne)zgoda iz vsakdanjega življenja. Lani poleti je požar na moskovskem telekomunikacijskem stolpu Ostankino prebivalcem ruske prestolnice nenadoma in brez opozorila z ostrim rezom blokiral skoraj vse televizijske programe. Že dan pozneje so se meščani odkrito in v strahu spraševali, kako naj zapolnijo obilico prostega časa. Predvsem starejši in ljudje z nižjimi dohodki so bili vajeni pred televizijo presedeti kar pet ur na dan; psihologi so pravilno napovedali, da utegne takšna časovna luknja povzročiti pravo paniko. Za pomoč ljudem v stiski so odprli posebno telefonsko linijo. Imeli so prav. Zaradi zamujenih oddaj, predvsem vsakodnevnih žajfastih nadaljevank, so se mnogi televizofili znašli na robu živčnega zloma. Po podatkih dežurne službe prve pomoči so v prvih urah po televizijskem molku prejeli kar 6300 klicev. Tridnevna televizijska abstinenca je ljudi vrgla iz tira.
 

Mati + oče + otrok + TV

Drži, da televizija igra nadvse pomembno vlogo v našem vsakdanu. Skupaj z drugimi mediji oblikuje podobo sveta, hierarhizira sistem vrednot, razdrobljene delce kaotično neobvladljivega sveta sestavlja v enotno sliko tako imenovane medijske resničnosti in z narekovanjem dnevnega ritma strukturira čas. Zjutraj preberemo časopis, ob pol štirih poslušamo radijski informativni program in zvečer gledamo poročila. Je čas pred in po Odmevih. V četrtek se veselimo Urgence, v nedeljo čakamo na Zoom. Naš čas je čas množičnih medijev, a kljub vedno novim in bolj zapletenim tehnologijam, kljub internetu in videoigricam televizija ostaja na vrhu priljubljenosti in vplivnosti medijskega prostora. Zapolnjuje prosti čas, generira tme pogovorov, uokvirja družinsko posedanje, informira in sprošča. Z vsem tem postaja nevarno pomembna. Formula nuklearne družine k standardni trojki mati + oče + otrok zdaj, malo za šalo in malo zares, prišteva še televizijo. Ta je nedvomno eden najpomembnejših dejavnikov socializacije in oblikovanja družbenega življenja, zato je pomembno, da o televizijski kulturi razpravljamo, a brez paničnega moraliziranja o njeni usodni škodljivosti, brez odpora in sovražnega strahu, marveč s pozitivno naravnanostjo do njenih prednosti in z globljim razumevanjem potencialno nevarnih vplivov.
 

Za začetek nekaj podatkov

Zveza prijateljev mladine Slovenije je jeseni 1998 opravila obsežno in pri nas prvič tako široko zastavljeno raziskavo o medijskih navadah slovenskih osnovnošolcev, ki je na reprezentativnem vzorcu anketirala kar 9752 učencev iz vseh slovenskih osnovnih šol. po strokovni plati sta projekt vodili dr. Karmen Erjavec in mag. Zala Volčič, ki sta z dr. Manco Košir na čelu začetnici ter glavni pobudnici in promotorki medijske vzgoje pri nas. Vse tri so najzaslužnejše, da se na tem področju pri nas sploh kaj dogaja. Raziskava – med drugim – ugotavlja, da:
 

  • je gledanje televizije za večino slovenskih otrok najpogostejša oblika preživljanja prostega časa,
  • televizijo redno gleda 34 % otrok, in to od 20 do 26 ur na teden, odvisno od starosti, dneva, letnega časa,- skupno otroci pred televizijo preždijo več časa kot v šoli,
  • več kot polovica vprašanih med tednom gleda televizijo do devete ure zvečer,
  • v večini slovenskih domov televizija kraljuje v osrednjem dnevnem prostoru (90 %), kar 28 % otrok jo ima še v otroški sobi, 21 % staršev pa (tretjo) televizijo gleda tudi v spalnici,
  • je 41 % slovenskih otrok že posnemalo televizijske junake,
  • 37 % otrok meni, da televizija vpliva na njihovo mišljenje.

Otroci začnejo gledati televizijo z dvema ali tremi leti; do enajstega leta pred televizijo presedijo od štiri do pet ur na dan, nato začne delež upadati in naposled znaša 2,5 oziroma 3 ure na dan. Izidi so primerljivi z izidi sorodnih anket, opravljenih med njihovimi severnoameriškimi in zahodnoevropskimi vrstniki.
 

Televizijske grozote in strahote

Takole na suho se zdijo ti podatki kar malce srhljivi in grozeči, sploh če jih spremljajo številne razprave o slabem, celo katastrofalnem vplivu in usodnih posledicah otrokovega gledanja televizije. Veliko se piše o tem, kako medijske podobe čedalje bolj nadomeščajo realni vsakdan in medsebojne človeške odnose ter kako televizijska resničnost z ustvarjanjem iluzije bližine zadovoljivo rešuje sicer čustveno in socialno osiromašeno življenje. Skrb vzbujajo mnenja, da s konstrukcijo sanjske stvarnosti solzavih nadaljevank spodbuja beg iz konkretne realnosti vsakdana in stran od odgovornosti. Televizija velja za tovarno zabavne industrije s prevladujočo profitno logiko, znotraj katere so humana, etnična, ekološka in druga vrednostna merila le še okras. Z vsem tem naj bi ustvarjala zmotno podobo o svetu, polno nasilja in stereotipov, posplošitev in zgrešenih predstav. Televizija škodi zdravju – pasivizira, kvari oči, redi in sploh počne same škodljive reči. Najnevarnejša je seveda otrokom. Ti imajo manj neposrednih izkušenj iz realnega sveta in so zato toliko dovzetnejši za vpliv medijev; to pomeni, da hitreje prevzamejo televizijske predstave o njim neznanih stvareh. Otrok med gledanjem televizije ni dejaven, zato miselno otopi. Privlačne, hrupne, površne, zabavne, pisane, kratke in hitre slike ga priklenejo pred ekran, zato manj bere in se manj uči. Televizija mu vsiljuje vzorce nasilnega vedenja in pervertirane spolnosti, vanj zasaja agresivnost in postopoma vzgoji prave male peklenščke, ki jezikajo kot Bart Simpson, zažigajo hiše kot Beavis in Butthead ter končajo kot razuzdani najstniki v Mulcih.To je samo nekaj očitkov, groženj in skrbi, ki jih širijo nasprotniki televizije. Največ obsodb se nanaša na potencialno škodljive učinke nasilnih (in pornografskih) vsebin, ki sploh veljata za najspornejši kategoriji v večini razprav o cenzuri množičnih medijev. Najhujše medije, še najbolj pa televizijo, razglašajo za glavni vzrok mladinskega nasilja in za odgovorne povzročitelje najstniške delinkvence. Obstaja kup kvazidokazov o tem, kako televizija uči agresivnega vedenja in tudi nekaj resnično grozljivih zgodb črne kronike o posnemanju nasilnih dejanj, ki naj bi jih otroci videli v kriminalnih nadaljevankah in akcijskih filmih.
Vsi našteti očitki delno držijo – toda res samo delno in v zelo pomembni soodvisnosti od številnih drugih okoliščin. Vprašanje vpliva televizije je zelo zapleteno, jasni odgovori tu preprosto niso mogoči. Zato nikakor ni vzroka za preplah, kvečjemu čas za premislek. Žal tovrstne javne razprave vedno znova sprožajo prav preplah in paniko, saj praviloma temeljijo na zdravorazumskih predpostavkah o vplivu televizije na otroke, ki pa ne zrcalijo realnega stanja, marveč se opirajo na nepreverjene apriorizme o ljudeh in življenju nasploh. Zdravorazumske sodbe nas tako prepričujejo, da se otroci od televizije nujno (na)učijo agresivnega obnašanja, da so pri gledanju nemočno podložni njenemu narkotičnemu učinku, da jih televizija poneumlja in podobno. Prav takšna moralna panika je v tem primeru najslabše, kar se lahko zgodi.
 

V resnici ni tako hudo


Televizija ne pomeni grožnje same po sebi, ni škatla zla in za njene slabe vplive gledanje sámo ni dovolj. V dobi množičnih medijev televizija pomeni del vsakdana in seveda je res, da je spremenila naravo otroštva. Tradicionalna televizija šestdesetih let je še lahko disciplinirala občinstvo, danes pa lahko otrok izbira med kupom programov. Kakršenkoli že je njen učinek, ostaja realnost tega sveta, zato se moramo (na)učiti, kako z njo ravnati. Tako kot smo se naučili brati časopise, se je treba naučiti tudi gledanja televizije. Televizija je orodje, ki lahko ob pravilni rabi koristi. Zato je treba vse (pre)številne (preveč) pesimistične, poenostavljajoče in pokroviteljske predpostavke o vplivu medijev na otroke in mladino kritično ovrednotiti in predvsem – omehčati.Zelo pomembno je vedeti, vedno znova opozarjati in poudarjati, da (slabega) vpliva televizije nikakor ne moremo obravnavati ločeno od razprave o vsakdanjem, socialnem, družinskem, šolskem … življenju gledalca otroka. Po značilni formuli konstrukcije moralne panike večina popularnih razprav problematiko na hitro poenostavi in omeji na jasen odgovor prepovedi, sankcij in omejevanja, s tem pa vzbuja strah, občutek brezupnosti in zgroženost. Določitev grešnega kozla je eden najučinkovitejših principov za zagotovitev široke ljudske podpore, širjenje ogorčenja pa še boljša obramba. Moralno-panične zgodbe o odsevu televizijskega nasilja v realni agresiji otrok in mladine stvarno analizo problema zamegljujejo s stereotipiziranjem, selekcijo podatkov in posplošitvami, to pa poglablja vrzel med znanstvenimi dognanji na eni in prevladujočimi sklepi razprav na drugi strani. Čeprav so znanstveniki monokavzalne razlage, ki vidijo vzroke agresivnosti izključno v televiziji, že davno dokazali za napačne, se vedno znova pojavljajo v javnih razpravah.

Teve panika, tako kot zdaj še aktualnejša internetsko-računalniška panika, sta seveda začasni in brez prave osnove. V zgodovini množičnih medijev je vsako novo občilo (tudi romani na začetku 19. stoletja!) povzročilo razburjenje moralnih sodnikov, ki so razpravljali o uničujočem vplivu novosti na tradicionalno ustaljene navade, in vendar vsi vemo, da poleg vseh strašnih Sparov, Mercatorjev in Leclercov še vedno obstajajo tudi male trgovinice. Ko se je zgodil radio, časopisi niso izumrli, radio ni propadel zaradi televizije in ta je kljub internetu enako priljubljena kot prej.
 

Kaj vemo o vplivu televizije na otroke?

Danes se raziskovalci strinjajo, da televizijske vsebine ne vplivajo neposredno, predvsem pa ne uniformno, nediferencirano. Vpliv je omejen z osebnostnimi, socialnimi in kontekstualnimi dejavniki. Kot že ves čas, in zdaj še enkrat, ponavljamo: pomen in posledice gledanja televizije so nujno povezane z otrokovo družinsko, šolsko, delovno, prijateljsko in siceršnjo življenjsko izkušnjo. V obdobju odraščanja je denimo zlasti močan vpliv tako imenovanih mnenjskih voditeljev v otroških in mladinskih skupinah.Druga pomembna in enako soglasna ugotovitev raziskovalcev pravi, da so televizijski vplivi predvsem dolgoročni in torej kratkoročno ne spreminjajo mnenj. To pomeni, da posamezna televizijska oddaja ne vpliva toliko z eksplicitnimi izjavami, marveč z implicitnim sporočilom. Konkretni dokumentarec, ki naklonjeno govori o Romih, zagotovo ne bo dolgoročno spremenil globoko zakoreninjenega stereotipnega zaznavanja gledalcev, saj je siceršnja obravnava romskega vprašanja izrazito enostranska in največkrat predstavljena kot problem. Mediji torej dolgoročno kultivirajo naravnanost do družbene realnosti. To pomeni, da na dolgi rok učijo, kakšne so moške in ženske vloge, kakšen je legitimen odnos do drugačnih, do etničnih in socialnih manjšin. Toda vedno se vse to odbije in predela v gledalčevi kognitivni čustveni strukturi in v njegovem socialnem izkustvu. Pri tem je pomembno razlikovanje med tremi tako imenovanimi kognitivnimi zbiralniki: medijsko-domišljijskim, medijsko-realnim in osebno-realnim (Luthar v Košir, 1995: 33-34). Ljudje lahko razlikujemo med medijsko in svojo osebno realnostjo od četrtega oziroma petega leta naprej. V medijsko-domišljijskem zbiralniku shranjujemo podobe iz medijske fikcije (risank, nadaljevank, filmov); v medijsko-realnem se kopičijo podobe iz poročil ali dokumentarnega programa, torej podobe resničnih dogodkov, ki pa jih nismo neposredno izkusili, osebno-realno področje pa sestavljajo informacije naših lastnih doživetij in vednosti.
 

Televizijsko nasilje : mladinsko nasilje


Osnovno vprašanje, ali gledanje nasilnih situacij na televiziji lahko vpliva na nasilno obnašanje otroka, je torej vprašanje, ali se v otrokovem kognitivnem sistemu lahko zgodi transfer od medijsko-domišljijskega na medijsko-realno področje (ibid.: 34). Tak prehod je resda možen, a šele takrat, ko medijske informacije pomenijo njegovo edino izkustvo o ljudeh in okolju. Če torej posameznik nima zaloge informacij iz osebno-realnega zbiralnika, bo njegovo percepcijo določala medijska realnost. Za resno obravnavo televizijskega vpliva na obnašanje in življenjske predstave mladih bi torej morali analizirati vrsto razvojnih, čustvenih in socialnih dejstev, ki predstavljajo kontekst otrokovega gledanja televizije. Mediji lahko prispevajo, denimo, k rasizmu (nacionalizmu, šovinizmu, etnocentrizmu) s sistematičnim zapostavljanjem, negativnim predstavljanjem in marginalizacijo etničnih manjšin, ne morejo pa ga povzročiti brez podpore v osebno-izkustveni realnosti. Do posledic televizijskega nasilja pri otrocih, kot so agresivno obnašanje, večja prestrašenost, redukcija občutljivosti za bolečino in trpljenje drugih … – pride samo pod določenimi pogoji, in še ti morajo prav nesrečno sovpasti.

Med najpogostejše sodijo:
 

  • pretirano gledanje televizije oziroma televizijska odvisnost,
  • pozitivno obarvani nasilni prizori v televizijskih vsebinah in očitna legalizacija agresije,
  • šibka socialna interakcija gledalca,- socialno okolje z razmeroma visoko stopnjo agresivnosti,
  • že prej obstoječ visok potencial agresivnosti pri gledalcu.

 

Nevarnost realizacije konkretnih nasilnih dejanj nastopi, ko takšni zunanji pogoji izzovejo oziroma dodatno spodbudijo takšno vedenje. Če otroku obenem vse okolje sporoča, da je besedno ali fizično nasilno reševanje konfliktov uspešno in legitimno, je nesmiselno krivca za nasilno obnašanje iskati v televizijski fikcijski realnosti. Vpliv je relevanten šele, ko so nasilje, šovinizem, seksizem, stereotipizacija … legitimirani tudi na osebno-izkustveni ravni; ko negativnega odnosa do romskih vrstnikov ne sankcionirajo starši in učitelji oziroma ga implicitno ali eksplicitno celo podpirajo. Če osebna situacija dovoljuje in nagrajuje šovinizem, je verjetneje, da se bo znanje iz osebno-realnega zbiralnika združilo z znanjem iz medijsko-realnega ali medijsko-fikcijskega zbiralnika. Zato še enkrat: televizijsko nasilje samo po sebi ne povzroča nasilnega obnašanja, marveč deluje kot javna potrditev legitimnosti takšnega obnašanja.

Če vemo, da je vpliv vedenjskih vzorcev v družbi, s katerimi se otroci vsakodnevno srečujejo, veliko močnejši kot vpliv kakršnegakoli medijskega nasilja, hitro postane jasno, da mediji sami po sebi niso in tudi ne morejo biti grožnja otrokom in mladini.Odgovornost nosimo odrasli, predvsem seveda starši. O tem, kaj lahko storimo, o pozitivnih straneh gledanja televizije in o odnosu televizija : knjiga pa več prihodnjič.
 

Dobre plati televizije

 

  • Televizija informira, zabava in izobražuje; v nasprotju s starši in učitelji otroku ponuja sliko sveta, ki je onstran njegovega družbeno-kulturnega okvira, družine in sosedstva, s tem pa je eden od načinov spoznavanja sveta.

 

  • Raziskovalci so odkrili,1 da otroci, ki ne gledajo televizije, niso posebej dobri učenci, medtem ko zmerno gledanje pozitivno vpliva na šolski uspeh. S spremljanjem televizijskega programa otroci naučeno povezujejo z dogajanjem okoli sebe, povezujejo pojme in utrjujejo snov. Obenem pretirano gledanje niža ocene, če ne zaradi drugega, že zaradi pomanjkanja časa za učenje.

 

  • Televizijski programi spodbujajo domišljijo in so, po mnenju enega najbolj znanih otroških psihoanalitikov, Bruna Bettelheima, idealni za sproščanje otroških fantazij.

 

  • Predstava o zasvojenem otroku, ki pri gledanju televizije brez prestanka zatopljeno bulji v ekran, preprosto ne zdrži; pri enournem gledanju otrok namreč stokrat odvrne pogled, pogosto se pri tem še igra, pogovarja, jé ali bere.


In še nekaj je zelo pomembno – da se otroci (in odrasli!) lahko ob televiziji razvedrijo, sprostijo in spočijejo, to pa je v nevrotičnem šolskem vsakdanu hudo pomembna reč. V resnici je prava sreča, da lahko s pritiskom na daljinca na hitro “izklopimo”. Otroci sami so na vprašanje, zakaj pravzaprav gledajo televizijo, največkrat odgovorili s “ker jih zabava, sprosti, ker jim pomaga pozabiti na težave, ker se počutijo manj osamljeni”. In hvala bogu, da tako učinkoviti, čeprav samo začasni reševalci težav in slabe volje, sploh obstajajo. Vsi potrebujemo malce eskapizma, vsi moramo sem in tja pobegniti v svet trapastih humoresk in španskih ljubezenskih zavozlank. Čeprav zveni še tako plitko – tako kot branje tračev ob jutranji kavi – svet drugih (četudi izmišljenih) življenjskih usod dobro dene, in če se potem bolje počutimo in se lažje prerinemo skozi zoprn delovni dan, ni s tem še nič narobe. V zmernih količinah nikogar ne žali in nikomur ne škodi. Še tako trapasta nadaljevanka je neskončno boljša rešitev od nekaterih drugih možnih sproščujočih (denimo kemičnih) sredstev. In spomnite se, kako lepo se lahko zabavate, ko doma družinsko gledate kak fin film, se smejite ob popoldanskih smešnicah ali sledite napeti nadaljevanki, o kateri potem razpravljate še ves teden. Televizija seveda ne sme postati nadomestek za pravo druženje in pogovor, lahko pa brez slabe vesti sodi zraven in predstavlja del dobre družinske izkušnje.

Za konec še to – televizija, tako kot vsi drugi novi elektronski mediji, ne pomeni izgube, marveč obogatitev, razširitev možnosti izbire. Otrokom ne smemo s prepovedovanjem, omejevanjem in zavračanjem priskutiti pomembnih oken v svet, marveč jih moramo naučiti dešifrirati medijska sporočila. Skrajni čas je, da začnemo na nove tehnologije gledati pozitivno, saj nas čaka še toliko presenečenj!

Televizija ne pomeni grožnje same po sebi, ni škatla zla in za njene slabe vplive gledanje sámo ni dovolj.

Posledice gledanja televizije so nujno povezane z otrokovo družinsko, šolsko, delovno, prijateljsko in siceršnjo življenjsko izkušnjo.

Televizijsko nasilje samo po sebi ne povzroča nasilnega obnašanja, marveč deluje kot javna potrditev legitimnosti takšnega obnašanja.

Otroci (in odrasli!) se lahko ob televiziji razvedrijo, sprostijo in spočijejo, to pa je v nevrotičnem šolskem vsakdanu hudo pomembna reč.
 

Kratka zgodovina raziskovanja medijskih vplivov


Glavni vzrok za mladinsko naj bi torej bilo medijsko nasilje, čeprav vse do danes še nobena ekspertiza ni potrdila neposredne povezave med prvim in drugim in čeprav še nihče ni dokazal niti kavzalne odvisnosti med televizijskimi navadami nasilnih kriminalcev in njihovimi dejanji. Sistematično raziskovanje vpliva množičnih medijev se je začelo konec dvajsetih let 20. stoletja in komunikološke analize v vsej svoji zgodovini niso ugotovile niti ohlapne korelacije med obnašanjem gledalcev in njihovim izborom televizijskih vsebin. Razumevanje koncepta mediji : občinstvo se je v svojem razvoju pomikalo od ene skrajnosti k drugi – od ideje o vsemogočnem mediju, ki s svojo vsebino neposredno vpliva na uporabnika (teorija se imenuje model hipodermične igle, ker naj bi mediji kot z injekcijo vbrizgavali svoje vsebine pod kožo občinstvu), do nasprotne ideje o omnipotentnem gledalcu, ki sam, na osnovi lastnih potreb, želja in okusa, izbira iz ponujenega repertoarja medijskih vsebin. V zdravorazumskih moralno-paničnih razpravah prevladuje prav teorija neposrednega uniformnega vpliva televizije, ne glede na posameznikove individualne lastnosti in socialne okoliščine. V tej podobi se zdi televizija res hudo nevarna reč. Vendar se je z razvojem raziskovanja vpliv medijev vse bolj relativiziral. Vprašanje, kaj mediji počnejo z ljudmi, v času pred drugo svetovno vojno, zares izrazito pa v sedemdesetih letih zamenja uganka, kaj z množičnimi občili počnejo specifična občinstva. Danes je osnovna smernica teoretiziranja o vplivu medijev – predvsem televizije – na otroke zastavljena približno takole: kako gledalci “uporabljajo” televizijo, katere potrebe pri tem zadovoljujejo in kakšne pomene oziroma podobo sveta jim ta posreduje.
 

Še nekaj statističnih zanimivosti

 

  • Kar 80 % slovenskih staršev otrokom ne postavlja pravil ali omejitev o tem, katere oddaje smejo gledati in katerih ne.
  • Samo 3 % staršev redno nadzirajo izbor televizijskih vsebin, ki jih gledajo njihovi otroci, majhen vpliv (1 %) imajo tudi učitelji, najpogosteje pa osnovnošolci upoštevajo nasvete prijateljev.
  • O tem, kdaj bodo kaj skupaj gledali, se s starši pogovarja 31 % otrok.
  • Slovenski otroci največkrat gledajo televizijo sami, s starostjo se ta odstotek še povečuje.
  • Delež fantov, ki gledajo televizijo, je dvakrat večji od deleža deklet.
  • Televizijske like posnema več fantov kot deklet, in to najpogosteje med sedmim in enajstim letom.- Slovenski osnovnošolci najraje spremljajo program komercialnih televizijskih postaj: najpriljubljenejši sta POP TV (58 %) in Kanal A (45 %), sledijo tuje postaje (24 %), Cartoon Network (12 %), šele na petem mestu je nacionalni program slovenske televizije TV Slovenija 1 (9 %). S starostjo se ta trend še krepi.


Po podatkih Klausa Boeckmanna (v Košir, 1995: 53-59).2 Podatki se nanašajo na že omenjeno raziskavo Zveze prijateljev mladine Slovenije ‘Mladi in mediji’, ki sta jo strokovno vodili dr. Karmen Erjavec in mag. Zala Voleie.

 

Vir: Viva

Komentarji
Kategorija:   Novice, Vzgoja
Naslednji prispevek

Škratkova dežela 07. – 08. 10. 2006

junij 13, 2012 0