Thursday, February 22, 2024

Na samopodobo vpliva mnenje, ki ga ima človek o sebi, torej izkušnje s samim seboj, vplivajo pa tudi informacije, ki jih o sebi pridobi od drugih, in njegova ocena, kaj drugi menijo o njem. Ta ocena je subjektivna in je precej odvisna od posameznikove življenjske naravnanosti. Če misliš, da te drugi kritizirajo, opravljajo, se te izogibajo …, bistveno drugače vplivaš na podobo samega sebe, kot če so tvoje misli bolj pozitivno naravnane. Ne nazadnje na pojem samopodobe vpliva tudi postavljanje in doseganje ciljev. S tem so povezani načrtovanje, motivacija in uspešnost.


Nekateri strokovnjaki pojem samopodobe enačijo z jazom. Humanistični psiholog Rogers loči med realnim in idealnim jazom oziroma med tem, kar posameznik meni, da je, in tem, kar si želi biti.

Samopodoba je kompleksna, saj vsebuje več vidikov jaza. Navadno so poudarjeni trije vidiki – telesni, socialni in duševni jaz. Nekateri poudarjajo izraz duhovni jaz, vendar pojma duševni in duhovni nista sinonimna.
 

Telesni jaz

Ta se nanaša na podobo telesa. Od vseh treh vidikov se razvije najprej, okoli drugega leta. Prvi vtis se ustvarja ravno po zunanjih znakih posameznika, saj ima videz veliko vlogo. Telesni jaz močno označuje celotno samopodobo. V otroštvu je telesni jaz povezan z močjo, telesnimi spretnostmi, mladostniki pa pomen telesnega jaza pretirano poudarjajo, zato je prav ta največkrat vzrok za njihovo nezadovoljstvo. Nasilno spreminjanje telesne podobe in poseganje v lastni videz adolescentom pušča posledice.
 

Socialni jaz

Drugi vidik – socialni jaz – je povezan s socialnim okoljem. Pomembni so družina, vrstniki, šola, razne družabne skupine … Otrok prevzema več socialnih vlog. Staršem je sin ali hči, sorojencem brat ali sestra, lahko je vnuk ali vnukinja, v šoli je učenec/ka, je prijatelj/ica … Vloge so povezane z določenimi pričakovanji, ki naj bi jih posameznik izpolnil. Za otroka je pomembno, kako uspešen je v komunikaciji, kako rešuje konfliktne situacije, kako se spoprijema s težavami, kakšno je njegovo vedenje v socialni skupnosti – ali je npr. prosocialno, ko je pripravljen pomagati drugim, ali bolj egoistično, kjer otrok sledi lastnim koristim, ali pa celo antisocialno, kar pomeni, da se neuspešno prilagaja, ker uporablja silo.
 

Duševni jaz

Psihološki jaz opredeljuje stopnjo posameznikovega poznavanja samega sebe, pričakovanja do sebe, kar označujejo cilji, ki si jih postavlja, in samospoštovanje.

Psihološki jaz pogosto razrešuje naslednja vprašanja: kdo sem (ime, priimek, spol, narodnost, verska pripadnost, družabne skupine, kdo so moji starši, ali so moji starši, sem posvojen), kaj želim (nivo stremljenj, ki je povezan z ocenami, poklicem, sposobnostmi, izkušnjami), ali se cenim (nikoli mi ne bo nič uspelo, sem navadna zguba, uspešen sem, zmorem).

Otroci se lahko podcenjujejo, precenjujejo ali pa se ocenjujejo dokaj realno, glede na objektivne kazalce. Zelo je pomembno, da si znamo postavljati ustrezne cilje.
 

Razvoj samopodobe

Prvih šestnajst let življenja otrok ponotranja mnenje drugih o sebi, zato je pomembno, kako na oblikovanje samopodobe vplivajo starši in učitelji.

Razvojni psiholog Erikson je razvil teorijo razvoja identitete, razvoja jaza, ki jo nekateri vzporejajo z razvojem samopodobe, drugi pa kar z razvojem osebnosti.

V prvem letu življenja je pomembno zadovoljevanje bioloških potreb ter potrebe po varnosti in ljubezni. Če otrok prejema od svojih staršev občutek varnosti in ljubezen, bo bolj zaupljiv do zunanjega sveta, saj so njegove izkušnje pozitivne.

V drugem letu se razvije avtonomija, saj si otrok želi bolj samostojno opravljati določene dejavnosti. V odnosu z okoljem se to kaže v tem, da večkrat ne želi narediti nečesa tako, kot mu je rečeno, ampak naredi po svoje, npr. levi čevelj je na desni nogi, sam si izbira, s čim se bo igral …
 

Otroku prisluhnite kot pomembnemu sogovorniku

Otrok je radovedno bitje. Radovednost postaja opazna prav v tem obdobju, saj otrok hodi, želi si samostojnosti. Odkriva svet okoli sebe in ga raziskuje. S tem je povezana želja po obvladovanju okolja. Otrok želi odgovore na vprašanja, ki nas spravljajo v zagato. Kako otroku razložiti zapletene fizikalne zakone, da bo razumel? Kako natančno mu razlagati?

Menim, da je pravilo le eno. Četudi ne znamo razložiti, lahko poskusimo po svoji presoji, nikar pa otroku ne lažimo. Pomembni so naši komentarji in naš odnos do vprašanj.

Če otroku prisluhnemo kot pomembnemu sogovorniku, je naš vpliv na razvoj samopodobe močnejši kot odgovor sam. Če bomo otroka podprli v njegovem razmišljanju in ravnanju, se bo samostojnost razvila prej, kot če bi ga omejevali in pretirano uveljavljali starševsko voljo.
 

V predšolskem obdobju pohvalimo prizadevanje

Pri štirih, petih letih se razvija iniciativnost, ki vodi v odgovornost. Otrok lahko pospravi svoje igrače, ureja police, samostojno nekaj izdeluje. Otroci pri igri radi posnemajo starše, saj jim pomenijo zgled. Pri tem prevzemanju vlog v otroški igri delajo to, kar vidijo, da počnejo starši. Pospravljajo, kuhajo, likajo, vodijo svoje lutke na sprehod, vozijo avtomobilčke, zlagajo sestavljanke, rišejo, gradijo.

Pomembno je, da pohvalimo njihovo prizadevanje, ne izdelka samega. V tej starosti ne moremo pričakovati popolnih izdelkov, zato ne kritizirajmo. Če imamo pripombe, potem pokažimo, kaj želimo. Ob tem upoštevajmo, kaj otrok v tej starosti zmore.

Otroci so v tem obdobju velikokrat tudi bolj agresivni. Starši lahko njihovo aktivnost preusmerijo na dopustne oblike vedenja, ki so povezane s fizično aktivnostjo. Ob vstopu v šolo se velik del raziskovalnih aktivnosti zmanjša in žal zoži na delo za šolo.
 

Šolarjeva samopodoba

Od vstopa v šolo pa do konca druge triade otrok razvija delavnost, podjetnost, aktivnost. Vloga staršev in učiteljev je v tem obdobju zelo pomembna, saj so te lastnosti popotnica za življenje. Uspeh v šoli začne dobivati zelo velik pomen. Uspeh vpliva na samopodobo, samopodoba pa na uspeh. Ker gre za sovplivanje, je reševanje problema učno manj uspešnega otroka zapleteno.

Otroke spodbujamo k druženju z vrstniki. Z njimi se primerjajo, iščejo podobnosti in razlike. V skupini, kot je razredna skupnost, se oblikujejo različni statusi otrok. Nekateri otroci so bolj priljubljeni, drugi manj. S tem je povezana tudi samopodoba.

Manjši del otrok ali posameznika lahko skupina odklanja. Tak otrok se potem lahko uveljavlja z neprimernim vedenjem ali pa se povsem zapre vase. Od učitelja je odvisno, kako se bo tovrsten nezaželen status otroka spremenil v bolj sprejemljivega. Menim, da so učitelji bolj usposobljeni za reševanje takih stanj, saj znajo razvijati sodelovalno učenje, krepiti občutek pravičnosti in pozitiven odnos do drugih. Starši največkrat prisluhnemo le eni plati razlage – tisti, ki jo dobimo od svojega otroka – in reagiramo skladno z vsebino informacije in lastnimi izkušnjami. Če svojega otroka pretirano ščitimo pred vrstniki, ima občutek, da sam ne zna reševati težav, vrstniki pa ga ne cenijo. Če ga prepustimo lastni presoji, tvegamo, da bo ravnal iz trenutnih nagibov in ne bo znal predvideti posledic. Tega mlajši šolarji v resnici še ne znajo.
 

Adolescenti hlepijo po pozornosti in zgledu

Pri devetih, desetih letih se otroci družijo v skupine glede na spol, a se razvijajo simpatije do drugega spola. Znajo presoditi, kdo je močan in preudaren, kdo je grob. Vljudnost se obrestuje s pohvalami, kar otrokom godi. V deklicah se prebuja ženska narava, zato so občutljive za razne kritike, ki zadevajo videz, in tudi malo bolj prepirljive. Otroci potrebujejo veliko pozornosti in primeren zgled. Učijo se s posnemanjem, zato je pomembno, da odrasli reagiramo skladno s tem, kar razlagamo.

Pomen pozitivne samopodobe je še posebej poudarjen v času krize identitete, ki se pojavi v obdobju adolescence. Do včeraj prijazen in zadovoljen otrok začne razbijati z vrati, se na agresiven način boriti za svoje pravice, ni mu všeč lastni videz, vsi ljudje so »brez veze«. V tem obdobju otroci iščejo odgovore na vprašanja »kdo sem«, »kaj hočem« … To je obdobje pred neodvisnostjo, zato morajo razrešiti vrsto vprašanj in problemov. Mnogo mladih pade v eksistencialno krizo, ko se sprašujejo, ali ima vse skupaj sploh še smisel. Zakaj bi se učil, saj ne bom prišel na želeni faks, saj ne bom dobil službe. Mladostniki vidijo, kaj se dogaja v določeni družbi, in so kritično naravnani. Če se pogovarjamo z mladimi, se kaj hitro prepričamo, da je kriza vrednot realnost. Mnogim je vrednota denar, ne glede na to, kako bi ga pridobili.

Staršem mladostnikov svetujemo, naj otroke spoštujejo, se dogovarjajo o mejah, ki jih mladostniki še vedno potrebujejo, se pogovarjajo o vrednotah, predvsem pa poskušajo ocene, ki jih mladi dajejo določenim dejanjem, vztrajno preoblikovati v pozitivne in spodbudne.

Kadar se starši pogovarjamo o šoli, je smiselno vnesti vsaj malo kritične distance do otrokovih izjav, kot so denimo, da učiteljica ne zna razlagati, da kontrolne naloge ni nihče rešil, da ga ima učiteljica na piki … Kaj to pomeni? Otrok se izogiba odgovornosti in išče skupino kot sredstvo opravičevanja. Z umikom si ne razvijamo pozitivne samopodobe. Bolje je biti kdaj pa kdaj manj uspešen, a se soočiti s problemom, kot pa se mu izogibati in iskati vzroke v drugih.

Spoštujmo odraščajoče otroke, ki želijo izvedeti kaj o odraščanju. Obremenjuje jih videz, večna vprašanja, ali so komu všeč, ali so uspešni, ali jih ima kdo rad. Zelo pogost stavek najstnikov je: »Nihče se ne briga zame.« Mogoče bi se jim starši laže približali, če bi vedeli, da gre za otroške duše v povečanih telesih. Še vedno si želijo bližine, pohval, nežnosti – vendar na drugačen način. Potem, čez pet minut, pa zahtevajo zelo enakovreden odnos. Res je naporno, a saj zmorete.
 

Osnovni pogoji za razvijanje pozitivne samopodobe

Zadovoljenje bioloških potreb: Predvsem mora imeti otrok najprej zadovoljeno potrebo po hrani, pijači, živeti mora v čistem in zdravem okolju, imeti možnost zadostne količine spanja. Otrok se mora počutiti varnega. To velja za dom in šolo – tako za osnovno kot srednjo.

Varnost: Ogroženi otroci nimajo pogojev za razvoj pozitivne samopodobe, saj živijo v strahu, ne morejo si pomagati. Navadno jih ustrahujejo močnejši, starejši ali številnejši. O nasilju doma je bilo veliko povedanega, a dosti premalo, da bi se le-to ustavilo. Otrok se boji staršev zaradi različnih stvari: ker se je umazal, ker je dobil nizko oceno, ker je učiteljica obljubila, da bo poklicala starše, ker so starši grobi zaradi lastnega nezadovoljstva, zaradi uživanja drog, zaradi spora s partnerjem ali bivšim zakoncem. Zaradi strahu pred starši se otroci zatekajo v laž, izmikanje in se zapletajo v vse večje zanke. Le kako naj jih razrešijo, če bodo za resnico kaznovani?

Ne moremo trditi, da v šoli ni nasilja. Včasih je težavna že pot v šolo, šolski hodniki, WC-ji so težko obvladljivi, srečujejo se bolj in manj agresivni otroci, ki najdejo neagresivne in jih ustrahujejo. V šoli se o nasilju veliko pogovarjamo in bolj ali manj uspešno ukrepamo. Vendar za vse otroke, ki so ustrahovani, ne vemo, zato je pomembno, da se otrok nekomu zaupa.

Ljubezen: Če se otrok počuti zaželenega in ljubljenega, ne bo imel težav s sabo in okoljem. Otrok bo znal poiskati nasvet in bo zaupljiv do okolja. Otroci, ki jim primanjkuje ljubezni, živijo v stalni bitki za položaj, ki si ga morajo sami izboriti. To povečuje občutek ogroženosti.

Pozornost in podpora: Otroci si želijo pozornosti. Če je doma ne dobijo dovolj, si jo želijo pridobiti ali kar priboriti v šoli. Z agresivnimi oblikami vedenja pa dosežejo prav nasprotno. Otroci jih odklanjajo, učitelji jih pogosteje grajajo. Starši so jezni, ker otroci v šoli zahajajo v težave. Kje presekati tak krog na primer pri štirinajstletniku, ki je izdelal vse mehanizme preživetja, a na manipulativni način?

Pripadnost: Človek je socialno bitje. Želi imeti skupino, h kateri spada. Mlajši otroci vedo, da spadajo v družino. Pri najstnikih pa je drugače. Če imajo občutek, da jih družina zavrača, ne razume, jim ne daje ljubezni, si poiščejo vrstniško skupino, ki zadovolji njihove potrebe. Nekateri mladostniki vedo, da pripadajo nekonstruktivni skupini, a v njej se počutijo zaščitene, sprejete, varne. Tu so enaki med enakimi. Dobro vemo, da obstaja tudi vrsta konstruktivnih skupin mladostnikov, ki so ustvarjalne.

Otroku pomagajmo graditi občutek, da lahko premaga težave, da lahko obvlada situacije, da zmore, da je sposoben. Otrok se mora spopasti s težavami in jih reševati, saj vsak uspeh utrjuje pozitivno samopodobo in krepi samozavest. Vsaka izkušnja posameznika bogati, četudi nismo vedno uspešni.

Otroci, ki razvijajo občutek uspešnosti, laže premagujejo stresne situacije, ne dvomijo o sebi, imajo veliko prijateljev, so pripravljeni pomagati, imajo cilj, so zadovoljni. Seveda, saj imajo odlične možnosti, da uspešno načrtujejo prihodnost in sledijo svojim ciljem. Menim, da so ti mladi v večini. O možnih neuspehih se moramo tudi pogovarjati z otroki, saj je odrasle pogosto strah, da otroci ne bodo zmogli. Morda bi jim morali bolj zaupati.

Članek objavljen v reviji Otrok in družina Januar 2004

Kategorija:   Novice, Razvoj otroka
Naslednji prispevek

Jeseni prihajajo pasovi vseh oblik

13 junija, 2012 0