Pet dvomljivih postopkov v porodniški praksi

Na dokazih temelječa priporočila so del kampanje Choosing Wisely, ki jo je spodbudila Fundacija ameriškega odbora za interno medicino (ABIM).

1.       Ne izvajajte presejalnih testov na dedno trombofilijo pri ženskah z anamnezo spontanih splavov, intrauterinega zastoja rasti ploda, preeklampsijo ali abrupcijo posteljice.  Znanstvenih dokazov, ki bi potrdili vzročno povezanost ni, ob klinični indikaciji raziskave obstoja antifosfolipidnih protiteles se je potrebno omejiti na lupus antikoagulans, antikardiolipinska protitelesa in protitelesa na beta 2 glikoprotein.

2.       Ne izvajajte cerklažo pri ženskah s skrajšanim cerviksom in večplodno nosečnostjo. Znanstveni dokazi kažejo, da v tej situaciji postopek ne prinaša koristi, ampak je celo povezan s pogostejšimi prezgodnjimi porodi.

3.       Neinvazivno prenatalno diagnostiko (NIPT) ne nudite ženskam, ki pripadajo skupini nizkega tveganja in na podlagi rezultatov presejalnega testa ne prinašajte končnih in definitivnih odločitev. Korist NIPT pri nosečnostih nizkega tveganja še vedno ostaja nejasna.

4.       Ne delajte presejalnega testa na intrauterin zastoj rasti ploda zgolj s pregledom doplerskih pretokov. Raziskave so pokazale protislovja, nedosledne rezultate, obenem pa nimamo optimalnih standardov. V kolikor se odkrije IUGR, tedaj je antenatalni nadzor stanja fetusa potreben in koristen.

5.       Gestagenov za preventivo prezgodnjega poroda ne uporabljajte pri nekompliciranih večplodnih nosečnostih. Raziskave niso potrdile, da bi gestageni v tem primeru znižali incidenco prezgodnjih porodov.

Nacionalna kampanja Choosing Wisley je v ZDA zajela več kot 50 zdravniških društev različnih medicinskih ved, ter pokazala na pogoste diagnostične postopke od katerih pacienti nimajo nobene koristi.  V ta društva je vključenih več kot pol milijona zdravnikov, ki so skupaj sestavili popis: Pet vprašanj, ki jih morajo postaviti zdravniki in pacienti.

Popis temelji na medicinskih dokazih in je napisan tako, da pomaga zdravnikom in pacientom razpravljati o testih in postopkih, ki za posameznega pacienta niti niso nujno potrebni.