Wednesday, October 23, 2019
[Total: 0    Average: 0/5]

Splav je tema, ki vzbuja močno mešane občutke. Konec koncev je postal celo politična tema. Kljub temu pa, ne glede na to ali je splav zakonsko prepovedan ali ne, v življenju srečujemo ženske, ki se v realnem svetu soočajo z nezaželeno nosečnostjo. Razlogov je več: od nezaščitenih spolnih odnosov, zdravstvenih, verskih, social-ekonomskih, do posilstev. V teh neprijetnih oz. težkih okoliščinah pa se lahko znajde skoraj vsaka ženska. Prav zagotovo je zadnja misel teh nesrečnic, da bo namesto njih odločala politika.

Odločitev za namerno prekinitev nosečnosti zagotovo ni lahka, po glavi rojijo številne misli. Zagotovo je ena izmed njih tudi čustveno stanje po splavu. Je po-abortivni sindrom resničen ali zgolj fikcija? Z drugimi besedami, ali se lahko po splavu razvije PTSM? Bi se morali vprašati, zakaj se ne bi?

Simptomi PTSM po splavu?

Leta 1990 izvedena metodološka raziskava psiholoških učinkov splava v ZDA pravi, da splav v prvem tromesečju nosečnosti ne vpliva na psihološko zdravje večine žensk. Analiza je pokazala, da ženske doživljajo obžalovanje, žalost in krivdo, vendar ne razvijejo pretiranih negativnih reakcij. Raziskava je še pokazala, da je kar 76% žensk po splavu občutilo olajšanje, medtem ko jih je zgolj 17% občutilo krivdo.

Hude negativne reakcije po splavu so bile redke in niso presegale običajnih psihičnih obremenitev. Do podobnih ugotovitev je pripeljala tudi sistematična raziskava iz leta 2008. Zdi se povsem logično, da so ženske, ki so se resnično spopadale z nezaželeno nosečnostjo, po splavu doživele olajšanje in da so o negativnih posledicah razmišljale zelo malo.

Na žalost pa ti opisi ne veljajo za vse ženske. Statistike in raziskave so uporabne, vendar ne povedo vsega. Statistika je za ženske, ki se po splavu srečujejo s tesnobo, nočnimi morami, krivdo ali celo depresijo, povsem nerelavantna. Večine žensk, ta negativna čustva zadrži zase.

Seveda pa poznamo poceni psihiatra – internet. Anonimnost omogoča svobodno izražanje čustev, brez tveganja stigmatizacije v svojem krogu. Poiščemo lahko številne zgodbice, ki raziskave postavijo na laž. Nekatere zgodbice so res da cinične, vendar mnoge od njih zelo žalostne – kažejo na simptome PTSM.

V kolikor niste politično obremenjeni pozabite na po-abortivni sindrom, ki ni omenjen v Diagnostičnem in statističnem priročniku za mentalne bolezni, raje poglejmo generalna merila Post-travmatične stresne motnje – brez splava v imenu.

Kljub raziskavam in njihovim izsledkom pa lahko trdimo, da splav ni normalen življenjski stres. Nikoli ne bomo v resnici izvedeli, koliko žensk se po splavu spopada s PTSM.

Merila za PTSM iz Priročnika za mentalne bolezni:

·         Oseba, ki se izpostavlja smrti, grozi s smrtjo, grozi ali se dejansko poškoduje, grozi ali je dejansko spolno nasilna

·         Podoživljanje travmatičnega dogodka – s ponavljajočimi spomini, podzavestni nevsiljivi spomini, nočne more, prebliski v spominu, disocialne reakcije, dolgotrajna stiska, fizična agresivnost kot posledica sprožitve negativnih čustev s strani tretje osebe

·         Izogibanje pogovoru in občutkom povezanim s travmo

·         Negativne spremembe kognitivnega stanja in razpoloženja – skrajno negativna samopodoba, negativna čustva povezana s travmo, krivdo, sramu, groze in strahu. Nezmožnost dojemanja pozitivnih sprememb, odtujenost in pomanjkanje zanimanja za vsakodnevna opravila

·         Samo-destruktivno, razdražljivo ali agresivno vedenje, težave s koncentracijo in spanjem, hipervigilnost – čezmerna budnost in pretiran strah.

·         Simptomi trajajo vsaj mesec dni

·         Simptomi motijo vsakodnevno funkcioniranje

·         Simptomi niso posledica drugih dejavnikov, kot sta jemanje zdravil in prepovedanih drog

Ženske imajo pravico do splava, vendar splav ni oblika kontracepcijske metode. Žal je povratnic, kljub številnim sodobnim in varnim kontracepcijskim metodam, ogromno. Seveda te ženske mečejo slabo luč tudi na tiste, ki so se znašle v resnični stiski (posilstvo, zdravstvene težave, mladoletna nosečnost, incest…).

PTSM pa ni nujno povezan zgolj s splavom samim, ampak je lahko tudi posledica spolne zlorabe.

Kako se soočiti s po-abortivno PTSM?

PTSM je zanimiva stvar. Sprva nam njeni simptomi služijo kot mehanizem preživetja, ki naše telo vodi skozi, ter ga pripravi na novo travmo. PTSM sama po sebi preprečuje jasno videnje situacije, zato večina ljudi potrebuje kar nekaj časa da se jo zave.

Ste imeli splav in se težko soočate s posledicami? Poiščite pomoč strokovnega terapevta, ki ima izkušnje s splavi. Nekatere organizacije imajo svoje terapevte, ki pa vam bodo z njihovim posebnim verskim pogledom, poskušali vcepiti še dodaten občutek krivde.

Dobrega terapevta je vedno težko najti. Najbolje je, da svojo izkušnjo kot anonimna oseba zaupate na enem izmed forumov, ter prosite za pomoč žensk, ki so kalvarijo že preživele. Na koncu boste zagotovo našli pravega terapevta. Mogoče pa bo dovolj že odkrit pogovor z ženskami, ki so se znašle v podobni nezavidljivi situaciji.

 

Komentarji
Kategorija:   Novice, Žensko zdravje
Naslednji prispevek

14. FESTIVAL ZA TRETJE ŽIVLJENJSKO OBDOBJE

september 19, 2014 0