Saturday, June 15, 2024
Nekategorizirano
13 junija, 2012

Po jutru se dan pozna

By 0 243 Views

Slovenci smo nagnjeni k pretiravanju, v dobrem in slabem. Manjka nam nekaj občutka za realnost, kar pomeni tudi spoznanje, da stvari potrebujejo svoj čas. To velja še tembolj za otroke, katerih reakcijski časi so izpričano daljši od odraslih. In – izpričano – se napadi negativizma pojavljajo pogosteje, če od njih pričakujemo nemogoče, tj. hitro reagiranje. Prvo pravilo umnih staršev bi bilo vstajanje z nekaj časa zase in dovolj rezerve, da se opravi in odpravi otrok od doma. Čas vstajanja ni najprimernejši za opominjanje (»glej, da boš ubogal-a!), spraševanje in zahtevanje samostojnosti. Pomagajmo pri oblačenju, v soboto in nedeljo pa naj otroci poskrbijo zase.


Vzpostavljanje dobrega sistema se začne pravzaprav že prejšnji večer, tem bolje je, če postane to temelj za dobro življenjsko navado. Ena od teh je dovolj počitka. Ne govorim o spanju, tega ne moremo pričarati, lahko pa zvečer ustvarimo red odhajanja – primeren čas v posteljo. Otrok lahko vzame s seboj kakšno slikanico ali primerno igračo. Pustimo mu še pol ure luč, če bo miroval po obveznem pogovoru in pravljici. To je čas za vzgojna razmišljanja, razgovore o tem, kaj se je dogajalo čez dan. Majhni otroci se za čuda »spomnijo« kaj je bilo v vrtcu, ko želijo starše zvečer ob sebi.

Zvečer se pogovorimo tudi o načrtih za jutranji odhod. Majhni individualisti naj pripravijo (čim več sami, ker je to enako pomembno kot cilj!) primerno obleko; tisti, ki hočejo biti lepi in tisti, ki hočejo za vsako ceno iste, stare, zguljene hlače. Pri teh naj se privajanje na nove vrši ob koncu tedna. Glede na vremenske razmere bo to tudi nujno kompromis z modrostjo staršev.

Ostaja nam še vprašanje prehrane, tj. zajtrka pred odhodom od doma. Če smo navajeni tudi starši, da se skupaj usedemo (zelo redka vrlina), ali individualno pozajtrkujemo, se bodo otroci samoumevno priključili. Če je to kasnejša ura odhoda, na primer po pol osmih, je to čudovita priložnost za skupno preživetje, ko se ves dan ne bomo videli. To bo dalo otroku več kot hrana, ki jo bo tako deležen v vrtcu. Ne morem pa se ogreti za vsiljevanje zdravih navad zgodaj zjutraj, posebno, če starši ravnamo drugače.

No, končno smo čez prag in najhujše je za nami. Še slovo pred vrtcem. Stari »vrtičkarski mački« odkorakajo, morda z manjšo bridkostjo v srcu kot mamica. Za druge je to vsakdanja »mala separacija« kot jo strokovno imenujemo, spremlja jo jok, »zakaj moram v vrtec« , včasih oklepanje staršev , pa še kdaj izbruh jeze. V tem primeru spremljajte otroka do vzgojiteljice in ga izročite njej. Otrokovo samozavest krepijo tudi »obredi«: še en poljubček na nosek, na laske, pomahaj še pri vratih … In če je vse postorjeno, je v redu. Zaupanje je potrebno obojim!

Nekaj NE – jev:

  • ne začenjajte dneva z jezo in razburjanjem;
  • ne začenjajte ga s sladkarijami, TV in igranjem, ki ga bo treba prehitro prekiniti;
  • ne obljubljajte otroku stvari, ki jih ne boste izpolnili, na primer, da pridete ponj takoj po kosilu, če to ne drži;
  • ne ločujte se med seboj v prepiru, otroka bi skrbelo kaj je z vama.

Vso srečo na poti v novi dan!

Članek objavljen v reviji Super mami