Monday, October 14, 2019
[Total: 0    Average: 0/5]

Na začetku sem bila zelo utrujena in moj dragi se je velikokrat šalil, da živi z rastlino, saj sem komaj vstajala in kmalu zatem hodila nazaj spat … Nosečnost je sicer potekala normalno, le zadnja dva meseca sem zaradi zadrževanja vode imela strogo mirovanje. Dan pred božičem 2007 mi je ob pol desetih zjutraj odtekla voda, zato sva odhitela v porodnišnico. Svojih popadkov nisem imela, odprta sem bila le en cm … Malo po enajsti uri mi je sestra nastavila prvo steklenico umetnih popadkov, ki so bili ob dveh popoldan že zelo boleči. Moj dragi je bil z mano od samega začetka in mi pomagal lajšati popadke. Natančno se spomnim, ko sem v nekem trenutku pogledala na tisto veliko uro. Kazala je že pol štiri in jaz sem babico lepo prosila, naj mi pomagajo, ker jaz ne vzdržim več bolečin. Popadki so bili na dve minuti, trajali pa so 30 sekund. Že takrat se mi je zdelo, da sploh ni pavze med popadki – odprta sem bila le 4 cm! Popadke sem večino časa doživljala stoje, saj je leže bilo še veliko hujše, na žogi pa več nisem zdržala, saj so bili popadki  premočni. Babica je z CTG-jem hodila za mano, rekla mi je, naj se namestim tako, kot mu ustreza, da se bo ona prilagodila meni … No, ob šestih sem imela popadke že na minuto, odprta pa sem še vedno bila le 4 cm. Babica mi je pomagala, da sem popadke prenašala čepe, na vseh štirih, da bi se mogoče bolj odprla, pa nič ni pomagalo. Ob devetih zvečer več nisem vedela, kaj se mi dogaja. Nisem imela nobene moči več – pa sem še vedno bila odprta za komaj 5 cm, popadki pa so bili tako močni, da sem bila že skoraj ob pamet. Enkrat kasneje me je prišel pogledat zdravnik, ki je rekel, da je glavica že v kanalu, ampak ne more ven! CR-ja mi več niso mogli narediti, ker bi morali otroka potegniti gor, kar bi bilo zelo nevarno, zato se je zdravnik odločil, da bo naredil vakuum. Ko sem izvedela, za kaj se je odločil, sem bila resnično prestrašena. Moj dragi mi je cel dan stal ob strani, dihal z mano, mi pomagal … Tolažil me je: Še čisto malo potrpi in videla bova najino pikico! Tako sem spet dobila malo moči in kar naenkrat je šlo zares. Babica me je prerezala, zdravnik pa je nastavil vakuum na glavico. Ko sem dobila popadek, sem začela pritiskati, pomagala mi je še babica, zdravnik pa je vlekel z vakuumom, pa se še kar nič ni zgodilo. Prvi popadek je bilo mimo, enako se je zgodilo z naslednjim, s tem da se je zdravniku vmes snela naprava za vakuum. Potem mi je rekel, da naj naslednji popadek počivam in ne potiskam. Ker sem želela, da bi bilo vsega že enkrat konec, sem mu rekla, da hočem čimprej končati – in sem potisnila. Babica je pomagala, zdravnik jo je potegnil ven in najina pikica je bila rešena. Jaz sem bila rešena! Sledil je smeh, solze, oboje naenkrat … srečni očka jo je poljubljal, ko je še niti umili niso, ko pa so mi jo položili na trebuh … tega trenutka pa sploh ne znam opisati. Tako sva lani dobila najlepšega božička, Kiara se je rodila 24.12, ob 10.12, velika 50 cm in težka 3280 g.

Komentarji
Kategorija:   Nosečnost, Porodne zgodbe
Naslednji prispevek

Porodna zgodba: Jolanda

junij 13, 2012 0