Thursday, December 8, 2022
Nekategorizirano
13 junija, 2012

Porodniška se je iztekla, kaj pa zdaj?

By 0 667 Views
Click to rate this post!
[Total: 0 Average: 0]

Številnim mamicam prvo leto otrokovega življenja mine, kot bi trenil. Ravno so začele uživati v svoji vlogi, pa tudi otrok je iz dneva v dan bolj prisrčen, že je treba sprejeti odločitev, ali nazaj v službo ali ostati doma. Otrokov razvoj jih vedno bolj navdušuje, po drugi strani pa jih občutki krivde vlečejo nazaj v službo.


Ostati doma?

Nekatere matere so željo po tem, da bi za nekaj mesecev ali leto ostale doma, prisiljene zatreti iz finančnih razlogov, drugim pomeni ta zamisel zgolj sanje, saj se zavedajo, da bodo kasneje imele težave z zaposlitvijo, spet tretje se soočajo z občutki krivde, da bi bile ves čas »le« gospodinje, četrte se bojijo, da bodo v očeh drugih slabe in nesposobne, spet naslednje je strah, da bodo otroka prikrajšale za spretnosti in znanja, ki jih razvijajo v vrtcu oziroma jaslih, nekatere pa skrbi, da se bo otrok preveč navezal nanje, če bosta skupaj preživljala tudi dopoldneve …

Argumenti za in proti

Najprej se o svojih željah, razmišljanjih, dilemah in materinskih čustvih pogovorite s partnerjem. Vas podpira v vaši odločitvi? Kakšni so vajini skupni argumenti za in proti – ostati doma ali vrniti se v službo? Vzemite v roke svinčnik, napišite, kaj bi pridobili, kaj izgubili. Izračunajte, kakšen finančni odliv bi pomenila vaša nezaposlenost za družinski proračun (ne pozabite upoštevati otroškega dodatka, morda tudi prevoza na delo, če potrebujete svoj avto, plačila vrtca v prihajajočih letih, morda tudi nove garderobe, če vaše delo to zahteva …), razmislite, kje bi lahko še privarčevali (npr. imeli boste več časa za vrt in nekaj zelenjave boste pridelali doma), morda si lahko poiščete popoldansko honorarno delo.

Če ste pretehtali vse možnosti in se odločili za vrnitev na delovno mesto, čeprav vam srce pravi drugače, razmišljajte še naprej: morda imate možnost, da se z delodajalcem dogovorite za občasno delo na domu? Kaj pa možnost, ki jo ponuja zakonodaja – skrajšani delovni čas do otrokovega tretjega leta?

Nekatere matere ne prenesejo občutka, da bi bile nekaj časa odvisne samo od moževih dohodkov. Počutijo se kot majhne punčke, ki so nekoč prosile starše za denar, čeprav jim mož pušča proste roke pri upravljanju financ. O svojih občutjih se pogovorite s partnerjem. In zakaj vam je tako težko »živeti na plečih« moža? Morda se ne cenite dovolj in podcenjujete svoja vsakodnevna gospodinjska dela, skrb za otroka?

Če vas je strah, da boste v tem času izgubile stik s svojim poklicnim področjem, si priskrbite strokovno literaturo, morda vam sodelavci lahko sporočajo novosti z vašega področja, veliko informacij vam ponuja tudi svetovni splet.

Nič ni narobe, če si želite nazaj

Marsikatera mamica pa tja okrog desetega meseca (ali pa že prej) otrokove starosti začne pogrešati službo. Težko si prizna, da si vendarle želi otroka oddati za nekaj uric v varstvo, sama pa oditi na delovno mesto, ki ji pomeni poseben vir energije in izpopolnjenosti. Prežeta s podobo »predane matere«, ki se dan in noč žrtvuje za svoje otroke, se bori z občutki krivde, pa tudi sebičnosti, neodgovornosti, posebno takrat, ko ji okolica vsiljuje svoje prepričanje, da bi morala biti še in ves čas z otrokom.
Stres doživljajo tudi matere otrok, ki so še posebej zahtevni (npr. malo spijo), hkrati pa mamica nima možnosti, da bi čez dan kdo popazil na otroka in bi imela nekaj časa zase. Pa tudi ta čas najpogosteje nameni likanju, pospravljanju in drugim gospodinjskim opravilom, kar pa jo lahko še dodatno izčrpava. Otroci pa potrebujejo spočito, zadovoljno in srečno mamico.
In če vas vaše delo razveseljuje, ni nič narobe, če si želite nazaj v službo. Delovno okolje lahko zelo pozitivno vpliva na vas in posledično na vašega malčka; v službi malce pozabite na gospodinjska opravila, misli zamenjajo drugačne vsebine in potem laže zadihate tudi doma.

Dobra mama je zadovoljna mama

Otroci za zdrav in optimalen razvoj ne potrebujejo staršev, ki z njimi preživijo štiriindvajset ur na dan, ampak zadovoljne in srečne starše. Zaposleni starši, ki so zadovoljni in se počutijo izpopolnjene v vseh pogledih, bodo otrokom dali veliko več kot starši, ki se soočajo z občutki krivde, ki so zafrustrirani in depresivni, čeprav so doma.

Otrok potrebuje mamo, ki je samozavestna, gotova vase in zadovoljena v svojih potrebah, in če ji delovno okolje daje spodbudo in brusi njeno občutljivost, naj se otrese občutka krivde, da je otroka pustila v varstvu. Če bo zadovoljna, mu bo lahko dala veliko več čustvene vsebine kot zagrenjena in nesrečna mama, ki sicer ob otroku ždi noč in dan.

Situacija postane problematična takrat, ko mati nikoli nima časa za otroka, ko preživi s svojim malčkom le nekaj minut tedensko in ji kariera služi za eleganten umik pred starševsko odgovornostjo. In nevarno je takrat, ko se mama drugje sicer »napolni« z energijo, ne zna pa je prenesti na otroka; nabita z novo močjo se v prostem času vrže v gospodinjstvo in posveti lastnim konjičkom, pri otroku pa je zgolj fizično navzoča.

Bo otrok pridobil ali izgubil?

Mnogi starši se sprašujejo, kakšne posledice bo imelo bivanje otroka v domačem varstvu za njegov razvoj. Strahovi, da bo otrok prikrajšan za nekatera znanja in spretnosti, če bo na primer prva tri leta v varstvu svoje mamice, so odveč, posebno če se z otrokom ukvarjate. Strokovnjaki, ki raziskujejo vplive vrtcev na otrokov razvoj, si sicer niso enotni glede učinkov vrtcev na otroka, vendar pa poudarjajo, kako pomembna je kakovost skrbi zunaj družine. Zanimivi so zaključki raziskovalcev, ki pravijo, da vrtčevsko okolje v prvih letih otrokovega življenja pozitivno vpliva na miselni razvoj otrok iz nespodbudnega okolja. Otrok bo v domačem varstvu pridobil, ko so starši pripravljeni svojo željo ostati doma, da bi bili z njim, uresničevati z aktivnim preživljanjem časa z otrokom (se skupaj igrajo, rišejo, plešejo, pojejo, se z njim pogovarjajo in ga spodbujajo).

Otroci tistih staršev, ki so zaposleni, pa ne bodo prikrajšani za starševsko ljubezen, če bodo starši zadovoljni v svoji koži, če jih bo njihovo poklicno področje bogatilo in bodo proste urice preživeli z otrokom, ne da bi nanj prelagali skrbi in napetosti iz službe.
Tudi bojazni, da se bo otrok preveč navezal na mamo, če bo ostala doma, niso utemeljene. Tista odvisna in nezdrava navezanost ne nastane zaradi količine časa, ki ga preživimo skupaj, ampak je pomembna kakovost odnosov. Otroka moramo v vsakem primeru spustiti v svet, kar pa pomeni, da mu dovolimo, da je drugačen od nas, da upoštevamo njegove želje in se zavedamo, da je otrok samostojno bitje. To pa je spet povezano z lastnim zadovoljstvom.

Članek objavljen v reviji Otrok in družina

Komentarji