»Posteljica« za novo življenje

Oplojeno jajčece se ugnezdi in nastane posteljica

Ko se v jajcevodu združita eno jajčece in ena sama od milijonov izbrizganih semenčic, pride do oploditve. S tem ko se zlijeta jedri obeh celic, se združijo njune dedne snovi in s tem se sproži proces celične delitve. Oplojeno jajčece se razdeli v dve celični plasti. Zunanja plast, katere poglavitna vloga je prehranjevanje celic, ki nastajajo po prvih delitvah oplojenega jajčeca, začne v maternično sluznico »spuščati« posebne niti oziroma resice. Slednje začenjajo »najedati« materine krvne žile, dokler te ne popustijo … To se zgodi nekje po trinajstem tednu nosečnosti in pomeni začetek komunikacije med materjo in zarodkom. Nastala posteljica je življenjsko pomembna povezava med materinim telesom in njenim rastočim otrokom. Tu se krvna obtoka obeh tako približata, da plod iz materine krvi lahko črpa hranila.

Otrokova in materina kri se nikoli ne zmešata

Posteljica je na plod, ki mu nadomešča organe (jetra, pljuča, ledvice in prebavila), pritrjena s popkovnico (tremi prepletenimi krvnimi žilami), po kateri potujejo hranila iz materinega krvnega obtoka.
Posteljica nadomešča organe

Posteljica nadomešča zarodku tiste organe, ki sami še niso sposobni delovati.

Nadomešča pljuča: kri, ki prihaja po popkovnici, skozi posteljico vsrka kisik od matere. Nato teče skozi plodovo srce, glavo in telo in na poti oddaja kisik ter odnaša ogljik. Ko se ob rojstvu otrokova pljuča napolnijo s kisikom, popkovnica ni več potrebna in jo lahko prerežejo.

Posteljica iz materine krvi vsrkava tudi hranila: poglavitne minerale (kalij, kalcij itd.), mikrohranilne snovi (železo, fluor itd.), vitamine (A, B9 itd.), maščobe, beljakovine in sladkorje.

Posteljica pa opravlja tudi funkcijo ledvic in do konca nosečnosti odnaša veliko večino otrokovih odpadnih snovi, čeprav njegove ledvice okrog petnajstega tedna nosečnosti že začnejo delovati. Plod izloča urin v amnijsko tekočino, vendar še vedno potrebuje posteljico, da izloči odpadne snovi.
Varuje zarodek

Posteljica je hkrati tudi posrednik obrambne sposobnosti med vami in vašim otrokom. Ko se šesti dan oplojeno jajčece ugnezdi v maternično sluznico, bi bodoča mamica proti svojemu otroku praviloma morala razviti obrambno reakcijo, saj je ta zaradi svoje genetske zasnove »na pol« tujec. Vendar pa posteljica zaradi posebnih protiteles zarodka ne izloči.

Pozneje (okrog osmega ali devetega tedna nosečnosti) otrok preko posteljice prejme protitelesa, ki ga varujejo vse do šestega meseca po rojstvu. Vendar pa gre predvsem za »dolgoročno« imuniteto njegove mamice oziroma imuniteto proti boleznim, s katerimi se je mati okužila pred nosečnostjo. Čeprav torej posteljica plodu nudi sredstva za obrambo pred določenimi okužbami, pa ne pomeni popolne »pregrade«: velika večina snovi namreč vseeno lahko prehaja od matere na otroka. V mislih imamo alkohol, nikotin, droge pa tudi številne viruse (ošpice, norice …), zajedavce (toksoplazma) in bakterije (listeria …), če se mama z njimi prvič okuži med nosečnostjo.

Tedaj namreč obstaja možnost, da zdravila, ki jih uživa mati, prehajajo skozi posteljico na plod. Prav zato je pri predpisovanju zdravil nosečnicam potrebna velika previdnost, saj so nekatera za nosečnost lahko usodna. Druga pa so za plod lahko zelo koristna. Zdravljenje z antibiotiki lahko na primer zniža nevarnost prenosa listerioze ali toksoplazmoze. Zarodek, pri katerem opazijo nepravilno delovanje ščitnice ali kako srčno bolezen, kot je tahikardija, pa je mogoče zdraviti z običajnimi zdravili, ki se predpisujejo za zdravljenje teh bolezni.
Posteljica proizvaja hormone

Zadnja, pa zato nič manj pomembna vloga posteljice je proizvodnja hormonov. Način, kako le-ti delujejo, sicer še ni natančno dokazan, vendar pa imajo zagotovo odločujočo vlogo pri samem ohranjanju nosečnosti, razvoju posteljice in ploda ter tudi pri začetku dojenja.

Posteljica že takoj po ugnezdenju zarodka začne izločati gonadotropin, ki doseže najvišjo vrednost v desetem tednu nosečnosti, nato močno upade in ostane stabilen še 48 ur po porodu. Ta s svojim značilnim vonjem (izloča se skozi urin) mnogim mamicam naznani novico o nosečnosti že v prvih dnevih po izostanku menstruacije, še preden to potrdi nosečnostni test.

Gonadotropin postane odveč, ko posteljica po tretjem mesecu nosečnosti sama začne proizvajati hormona progesteron in estrogen. Prvi naj bi uravnaval krčenje maternice in tako omogočil zarodku njegovo ugnezdenje, pozneje pa preprečeval prezgodnji porod. Njegova količina pa se tik pred porodom, torej pred začetkom popadkov, močno zniža. Povezava med obema hormonoma pa zaenkrat ostaja neraziskana. Kaj je tisto, kar sproži rojstvo otroka, pa še vedno ostaja skrivnost …
Po porodu se odlušči

Posteljica se odlušči in izloči približno četrt ure po rojstvu otroka, potem ko je popkovina prerezana in se spet pojavijo popadki. Vendar kar brez strahu, saj popadki niso niti približno tako močni kot porodni. Posteljica se odlušči; da bi se izločila, pa mora mama pritisniti ali pa ji pri tem pomaga porodničar ali babica.

Če se to po približno pol ure ne zgodi, je treba posteljico odstraniti s kirurškim posegom, ki pa seveda poteka pod anestezijo. To je potrebno tudi v primeru, če se posteljica ni izločila v celoti, kar med pregledom ugotovi porodničar. Pa še podrobnosti v zvezi s tem ploščatim organom, ki po obliki bolj spominja na polovico jeter kot na kolač (takšen je namreč pomen latinske besede placenta – posteljica). Posteljica v povprečju tehta 470 g, njen premer je okrog 22 cm, debelina pa 2 cm.
Nenavadni običaji

Ta organ je za človeka očitno tako čaroben, da je že od nekdaj predmet številnih verovanj in obredov.

Legenda pravi, da se vampirji rojevajo »pokriti« oziroma s posteljico na glavi.

V ruralnih območjih Turčije je prostor, kamor zakopljejo posteljico, odločujočega pomena za prihodnost otroka: v bližini mošeje za vernike, v bližini šole za intelektualce …

Da bi otrok pozneje res pripadal plemenu, neko senegalsko pleme posteljico zakoplje na mestu, kjer je potekal porod, popkovino pa v vasi. Nasprotno pa etiopsko pleme Oromo posteljico zažge, da se na otroka in njegovo mater ne bi nikoli zgrnila zla usoda.

Članek objavljen v reviji Otrok in družina