Wednesday, December 11, 2019
[Total: 0    Average: 0/5]

Učitelji se srečujejo z nemalo učenci, ki imajo v šoli težave zaradi oblike in pravilnosti zapisa ter tempa pisanja. Nekateri od njih celo nočejo pisati, prinašajo domov nepopolne zapiske, so nespretni ipd. Žal učitelji in starši le redko prepoznajo, da otrok ni len in površen, ampak gre pri njem za skupek težav, ki sestavljajo sindrom – dispraksijo.

Prva in osnovna naloga staršev in učiteljev naj bi bila torej prepoznavanje otrokovih težav, čemur bi morala slediti ustrezna pomoč. Pa si oglejmo, kaj je značilno za otroke z dispraksijo:

Starši o svojem otroku večkrat pravijo naslednje:

Tako je počasen, da ga je treba oblačiti, da ne zamudi pouka (prvi razredi osnovne šole).
Ne mara dotikov, vedno so bile težave, ko mu je bilo treba postriči nohte in lase, mu umiti zobe, ga počesati.
Kupujem mu oblačila z zadrgo in čevlje z ježki.
Oblači se v napačnem zaporedju, čevlje obuje pred hlačami.
Ko jé, se zelo umaže in natrosi kup hrane okrog sebe.
Pri jedi ima veliko težav z rabo jedilnega pribora, težave ima pri rezanju s škarjami.
Vedno zamujamo, ker moramo čakati otroka.
Dela lahko le eno stvar naenkrat.
Govoriti se je naučil kasneje.
V šoli piše tako nečitljivo, da mora doma vse prepisati, in to dela cele popoldneve.
Neroden je.

Učitelji o otrocih z dispraksijo navajajo:

Ne zna držati pisala.
Njegove šolske potrebščine so neurejene.
Izgublja pisala, šestila, copate itd.
Ne najde mesta v besedilu, ko je na vrsti za branje.
Je nemiren in ne posluša.
Neroden je.
Njegove risbe so celo na predmetni stopnji takšne, kot bi jih narisal predšolski otrok.
Ima orientacijske težave.
Najraje bi se kar skril, ko mu sošolec vrže žogo.
Je razredni klovn.
Vedno se zadnji obleče, ko gremo ven; pogosto ima narobe obute čevlje, srajca mu visi izza hlač, pulover je narobe obrnjen itd.
Pri risanju ima več barve na sebi kot na svoji risbi.
Dober je pri matematiki, računalništvu, naravoslovju itd.
Dobil je že nekaj Vegovih nagrad pri naravoslovju, matematiki.
Ko pa dela z računalnikom, šele vidim, kaj v resnici zmore.

In kaj pravijo otroci?

Mama mi je pozabila pripraviti telovadno opremo.
Nihče se noče igrati z mano.
Nimam prijatelja.
Redko se smejim.
Nikoli mi ne uspe vsega prepisati s table.
Učitelj prehitro narekuje besedilo, ne morem mu slediti.
Ne maram telovadbe. Bojim se žoge.
Med odmori se kar skrijem, da mi ni treba sodelovati pri igrah z žogo.
Zamudil sem, ker sem se izgubil.
Nisem ga udaril, bila je nesreča. Kar zaletel sem se v sošolca.
Nimam domače naloge.
Saj bi naredil, če bi lahko, včasih pač ne morem.

Dispraksija se pri vsakem posamezniku kaže drugače in pri otrocih in mladostnikih z dipraksijo se ne pojavijo nujno vsi elementi dispraksije, ampak le nekateri. Pišemo o otrocih, pri katerih nikakor ne gre za »globalni« zaostanek pri vseh šolskih predmetih, ampak le pri tistih, ki so povezani z določenimi motoričnimi zahtevami; na primer pri telesni vzgoji, tehničnem pouku, geometriji, likovni vzgoji, pisanju, verbalni komunikaciji. Otrokom in mladostnikom določene gibalne dejavnosti povzročajo težave. Čeprav se v mejah normalnega razvoja naučijo hoditi, teči, govoriti itd., pa časovno zaostajajo za vrstniki in slabša je tudi kakovost izvedbe teh dejavnosti.
 

Vzroki dispraksije


Vzroki dispraksije so pogosto neprepoznani, ker pri njej niso razvidne tako izrazite nevrološke okvare. Dispraksija je definirana kot oškodovanost višjih kortikalnih procesov, ki vplivajo na načrtovanje in izvajanje naučenih, voljnih, namenskih gibov, ob normalno razvitih refleksih, moči, tonusu, koordinaciji in čutilih. Pogosto je povezana z motnjami zaznavanja, jezika in mišljenja.
 

Pomoč učencem z dispraksijo


Pri zmerni in težji dispraksiji je pomembno, da jo odkrijemo čim prej, že v predšolskem obdobju, in otroku priskrbimo ustrezno pomoč. Ustrezna obravnava teh otrok je silno pomembna, sicer imajo veliko težav tako v šoli kot v zasebnem življenju, zato razvijejo slabo samopodobo in imajo pogosto težave tudi v družabnem življenju.

Ker pri nas ni predvidena sistematična priprava predšolskih otrok na formalno učenje v šoli, morajo strokovni delavci v predšolskih institucijah, svetovalnih centrih in drugih ustanovah posvetiti otrokom z dispraksijo še večjo pozornost in zanje dovolj zgodaj organizirati ustrezne kompenzacijske programe.

K specifičnim oblikam pomoči štejemo vaje za razvoj govora in grobe motorike, ki jih otrokom omogočajo fizioterapevti, motopedagogi in logopedi, k nespecifičnim pa sodi pomoč staršev in učiteljev po nasvetu strokovnjakov.

Prilagoditve v procesu poučevanja, ki so odvisne od otrokovih posebnih potreb, so med drugim naslednje: več časa za pisanje, prilagojene domače naloge, poudarek na kakovosti, in ne na količini nalog, več ustnega preverjanja znanja, raba tehničnih pripomočkov (na primer računalnikov za pisanje, kasetofonov za snemanje razlag ipd.), pomoč pri naravoslovnih laboratorijskih vajah (organizirano delo v paru, da bo mladostnik z dispraksijo načrtoval delo z aparaturami, spretnejši sošolec pa delo izvajal), fotokopiranje zapiskov, prilagoditev pri telesni in tehnični vzgoji, prijazno opozarjanje namesto graj, pomoč pri vključevanju v razredni kolektiv, učenje socialnih veščin, občutljivost za otrokove posebne potrebe in način prilagajanja, ki ne prizadene, žali, ponižuje itd. otroka ali mladostnika (na primer: Ker ne znaš pisati, boš pa …).

Noben otrok ne želi biti drugačen od vrstnikov in tudi starši ne želijo posebnih prilagoditev za otroka, če to ni nujno potrebno.

Učenci (skupaj s starši) pa se lahko naučijo, da lahko marsikaj naredijo ob koncu tedna, da učitelju, svetovalnemu delavcu povedo o svojih težavah, da ob tem izrazijo tudi svojo skrb, da učitelje, svetovalne delavce in vrstnike prosijo za pomoč, predvsem pa, da se ne vdajo obupu, saj je specifične učne težave mogoče premagati ali omiliti – in pri tem niso sami! Zato naj poiščejo pomoč; denimo vrstnike, učitelje, svetovalne delavce.

Šele če otroka z dispraksijo opazujemo z naklonjenostjo in razumevanjem, prepoznamo številne stiske in težave, s katerimi se srečuje, obenem pa spoznamo tudi njegova močna področja. Če bomo otroku pomagali uresničiti njegove skrite potenciale, bo ohranil voljo za učenje in dobro samopodobo.

Vir: Povzeto po članku doc. dr. Marije Kavkler, prof. defektologije: »Vključevanje otrok in mladostnikov z dispraksijo«, objavljenem v knjigi »Specifične učne težave otrok in mladostnikov«, ki jo je leta 2002 izdal Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana (Gotska 18, Ljubljana).

Članek objavljen v reviji Otrok in družina

Preberite še: Dispraksija

 

Komentarji
Naslednji prispevek

Razvili miniaturen slušni aparat

junij 13, 2012 0