Thursday, December 5, 2019

Sara – Središče najinega sveta

By admin junij 13, 2012 0 561 Views
[Total: 0    Average: 0/5]

Želja se nama je uresničila že prvi mesec. Bila sva presrečna. Nosečnost je bila enkratna. Razen začetne rahle utrujenosti, bi lahko rekla, da sploh nisem vedela, da sem bila noseča. Nobene slabosti, krčev, krčnih žil, zlate žile in drugih težav, ki tarejo nosečnice. Prvi pregled pri ginekologinji sem imela v 10. tednu nosečnosti. Datum poroda: 24.12.2009. Dobila sem materinsko knjižico in nekaj napotkov, saj je bila to moja prva nosečnost. Vse v bilo v najlepšem redu. Naročila me je na ponovno kontrolo čez mesec dni. Prav tako me je naročila še na nuhalno svetlino. V jeseniško porodnišnici jo opravlja priznan ginekolog, ki je poznan kot dober diagnostik, a ima nek svoj način komuniciranja s pacientkami. Prvi pregled nuhalne svetline je bil za naju z možem zelo neprijetna izkušnja. Po dolgim, mučnih minutah mrmranja: »Da je vse narobe. Katero ginekologinjo imam, da ji bo že svoje povedal, kaj me pošilja. Da to ni dobro…« izveva, da naju je naročila prezgodaj in, da je otrok še premajhen za ta pregled. Na ponovnem pregledu čez 14 dni sva izvedela, da je z najinim otrokom vse v redu. In tako je bilo do 32. tedna. Na pregledu ginekologinja ugotovi, da je otrok dokaj majhen za svojo gestacijsko starost. Naroči me na ponovni pregled, čez teden dni in mi naroči strogo počivanje. Ker sem bila že na dopustu, sem ta navodila resno upoštevala. Čez teden dni se stanje ni bistveno spremenilo. Ugotovila je tudi, da je plodovnica na spodnji meji. Da se sicer stalno dela nova, a jo je kljub temu zelo malo. Odloči se, da me čez en teden pokliče na ponovni pregled. Ker tudi takrat ni bilo nič bolje, me hospitalizira in mi pove, da se mora z drugimi ginekologi posvetovati, kaj bodo naredili. Postavila mi je diagnozo: Zastoj v rasti ali kot so oni strokovno imenovali IUGR. Z možem sva bila čisto iz sebe. V tem času je ravno razsajala epidemija Prašičje gripe. In dobili so jo tudi v družini moje ginekologinje, zato je ostala na bolniški. V tem času me je prevzel prej omenjeni ginekolog, s katerim sem imela slabe izkušnje pri nuhalni svetlini. Ugotovil je, da je stanje resno, slabo, ni pa kritično in me poslal domov z navodilom, da hodim na preglede na vsake dva dni. Moja ginekologinja je izmerila, da ima otrok največ 2000g, on pa je bil mnenja, da jih ima vsaj 2700g. In tako je bilo vse do 37. tedna, ko se je na delo vrnila moja ginekologinja. Rekla je, da jo že tedne preganja misel, kaj naj naredi z nama. Za nasvet je poklicala še svojo kolegico. Skupaj sta se odločili, da je čas da rodim, ker otrok sam sebe zažira in se mu bo bolje godilo zunaj kot v trebuhu. Na četrtek dopoldne so mi dali prvo vaginalno tableto za odpiranje. Začeli so se rahli popadki, ki pa so do večera popolnoma popustili. Zvečer so mi dali še eno vaginalno tableto. Zgodba se je ponovila. V petek zjutraj sem dobila še zadnjo tableto. Zopet so se začeli popadki, ki pa so kmalu popustili. Med tem so sprejeli še eno pacientko, ki je bila čez rok in so ji prav tako sprožili porod z vaginalno tableto. Naročili so nama naj prideva ob 19h v porodno sobo. Punca se mi je grozno smilila, saj je imela že po prvi tableti zelo močne popadke, pri meni pa po treh tabletah še vedno nič. Nekaj minut pred sedmo se mi je kar naenkrat vlilo veliko kri iz nožnice. Poklicala sem sestro. Ginekologinja je posumila, da mi je odstopila posteljica. Na srečo je imel le maternični vrat vsega dovolj in je začel krvaveti. Zaradi tega mi niso upali narediti klistirja. Sprejeli smo me v porodno sobo. Po dveh dneh »mučenja« sem imela že vsega dovolj in odločila sem se za epiduralno analgezijo. Vstavili so mi kanal v križu in mi naročili naj povem ko bodo bolečine tako močne, da mi bodo spustili prvo dozo zdravil. Prebodli so mi mehur, da mi je odtekla voda. Babica me je priklopila na CTG, da smo spremljali otrokov utrip. Ker še vedno nisem imela svojih popadkov so mi dali umetne. Poklicala sem moža, ker je želel biti zraven in tudi jaz sem se takoj bolje počutila, ko je bil ob meni. Moč umetnih popadkov so mi iz ure v uro povečevali, ker se še vedno nisem odpirala. Po dveh urah so bile bolečine že dokaj močne in odločila sem se za prvi odmerek zdravil za lajšanje bolečin. Epiduralna analgezija je prijela tako dobro, da nisem čutila prav nobenih bolečin. Edino levo nogo sem imela nekoliko omrtvičeno. Kolegica na drugi porodni postelji je že počasi zaključevala. Ko so jo odpeljali iz porodne sobe sem od utrujenosti malo zadremala. Babica je neprestano preverjala koliko sem odprta. Po osmih urah v porodni sobi, z umetnimi popadki, sem bila še vedno odprta le 2 prsta. Otrok je kar naenkrat začel izgubljati utrip. Babica se je ustrašila in poklicala ginekologinjo. Menila je, da je čas, da naredijo carski rez. Ta misel me je zelo prestrašila, saj sem si močno zaželela, da bi rodila po naravni poti. Ko sem to premlevala v glavi sem si zelo zaželela, da bi se odprla. Medtem se je babica vrnila z ginekologinjo. In kar naenkrat dobim občutek kot bi me tiščalo na stranišče. Vedela sem, da to pomeni, da je otrok spustil nižje. Ginekologinja me pregleda in ugotovi, da bom vsak čas rodila. 5.12. nekaj minut čez 4. uro zjutraj, se je tri tedne prezgodaj, rodila najina čudovita deklica. Bila je enkratna s svojimi 2200g in 47 centimetri. Popolnoma zdrava, le malo manjša. Obožujeva jo, najino malo princesko. Cela družina je trepetala z nama in sedaj je središče našega sveta. Vsa zahvala gre moji enkratni, zavzeti in predani ginekologinji. Če nebi bilo nje, bi se nama verjetno sesul svet.  

Komentarji
Kategorija:   Nosečnost, Porodne zgodbe
Naslednji prispevek

Vloga železa in folne kisline pri razvoju fetusa

junij 13, 2012 0