Monday, August 19, 2019
[Total: 0    Average: 0/5]

Včeraj smo na roditeljskem sestanku poslušali, da otroci v osnovnih šolah ne skačejo več čez kozo, ker ga lahko učitelj nehote prime nekam kjer ga ne bi smel. Vprašanje koliko časa bodo še lahko delali prevale, stoje, vaje na bradlji, …

K tako neumnemu sistemu, smo nedvomno ogromno pripomogli tudi starši. Nekateri obtožujejo vzgojitelje, učitelje, že samo če jih postavijo za kazen v kot. Od učiteljev in vzgojiteljev zahtevamo, da so do otrok prijazni, da prenašajo vse otroške muhe, otroci pa so vedno bolj moteni!

Sonja Merljak je v minuti za vzgojo zapisala – citiram:

Vzgojitelji ne smejo otrokom pregledovati lasišča, ker je to intimni poseg. Lahko pa jim brišejo ritko. Kaj od tega je bolj intimno?

Za dobro jutro je danes po twiterju zakrožil zapis: V vrtcu staršem v podpis soglasje, če se lahko otrok igra z otrokom s posebnimi potrebami. Desegregacija s soglasjem? Vsem nam je nerodno.

Razplamtela se je razprava. Za začetek se je izkazalo, da takega soglasja staršem v podpis ne dajejo samo v enem vrtcu, ampak da je ta praksa prisotna tudi drugje.

Potem so se vsi strinjali, da je tako ravnanje nedopustno. Resda, kot poudarja očka, ki ga je to zjutraj doletelo, pobuda ni zrasla v glavi vzgojiteljice, a to še ne pomeni, da bi se sploh smela zgoditi.

Kako se je torej zgodila? V vrtcu imajo že trideset let razvojni oddelek in dve mobilni specialni pedagoginji, ki delata z otroki s posebnimi potrebami. Ker se tem otrokom zdi igra z otroki iz drugih skupin imenitna in ker so tudi ti navdušeni, če se lahko igrajo z njimi, jih specialni pedagoginji občasno povabita zraven.

Se pa je zgodilo, da kakšni starši nad tem niso bili navdušeni. »Specialni pedagog mora upoštevati, da nekateri starši nočejo, da bi se njihov otrok igral z otrokom s posebnimi potrebami. V preteklosti so izrazili pomisleke, predvsem zato, ker so se bali, da bo njihov otrok v času, ko se bo igral z otrokom s posebnimi potrebami, morda kaj zamudil v svoji skupini oziroma da med igro s takim otrokom ne bo ničesar pridobil. In imeli smo tudi starše, ki so rekli, da svojega otroka ne bi dali v enoto, ki jo obiskujejo otroci s posebnimi potrebami,« je povedala ravnateljica.

Taki starši pač ne vedo, da je tudi pomoč pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami v normalno življenje nekakšen pouk; in da je živeti z drugačnimi in razumeti to drugačnost včasih morda bolj pomembna življenjska izkušnja od šolskega ali siceršnjega znanja.

Starši, ki so danes dobili v podpis soglasje, sicer tudi menijo, da bi moral že sistem poskrbeti, da tovrstnim kapricam staršem ne bo ugodeno. Bolje povedano: kadar se ti obrnejo na vrtec, šolo ali kakšno drugo ustanovo z nemogočimi in nenazadnje tudi neetičnimi zahtevami, bi morali pristojni to odločno zavrniti.

Toda, pravi ravnateljica, ki se strinja, da je soglasje morda nerodno formulirano, zato bodo to v kratkem uredili, priporočila šolskega inšpektorja pravijo, da je z vidika varnosti in obveščenosti staršev korektno, da vedo, če njihov otrok zapusti matično skupino. Če otrok s specialno pedagoginjo zapusti svojo skupino, da bi se šel igrat z otrokom s posebnimi potrebami, namreč skrb za njegovo varnost prevzame specialna pedagoginja, in ne več vzgojiteljica. Prav zato je šolska inšpekcija priporočila, naj vrtec od staršev v takih primerih pridobi soglasje. Zgodilo se je namreč tudi, da se je otrok potem poškodoval na stopnišču in da so starši vrtec spraševali, zakaj je sploh šel iz skupine.

Vsakič ko od vrtca ali šole terjamo ali zahtevamo nekaj nesmiselnega, nekaj kar ni po ZKP, dosežemo predvsem, da se ta zavaruje z novim zbirokratiziranim pravilnikom.

Tako smo, recimo prišli tako daleč, da vzgojitelji ne smejo otrokom pregledovati lasišča, ker je to intimni poseg. Lahko pa jim brišejo ritko. Kaj od tega je bolj intimno?

Zapisala je tudi citiram:

Kakšni starši smo? Strpni in razumevajoči ali obsojajoči?

Ko se pri vzgoji otrok soočimo s težavami, ki jih opazijo tudi tisti, ki ne sodijo v družinski krog, se zlahka zgodi, da v očeh drugih postanemo odgovorni prav za vse, kar gre lahko (ali pa tudi ne) narobe.

Če ima otrok težave v šoli, se brž zasliši, da so za to odgovorni starši. Če kriči, zmerja, tepe, spotika, če kakorkoli moti ali izstopa – za vse so krivi starši.

Res je, otroke v največji meri oblikujemo prav starši. Mi smo tisti, ki jim moramo postaviti meje in jih naučiti lepega vedenja, strpnosti in razumevanja pravil in običajev, ki veljajo v družbi.

A marsikdaj slišimo, da smo odgovorni, tudi kadar nismo. Vsaj ne v celoti. Tistim, ki imajo otroka s posebnimi potrebami, se nenehno dogaja, da morajo poslušati, kako ga niso prav vzgojili. Kako mu niso znali postaviti meja. Kako se niso znali ustrezno odzvati na njegov izpad.

Pripombe morajo poslušati tudi tisti starši, ki so proučili vso literaturo, ki je na voljo, in se obrnili na vse strokovnjake, na katere so pomislili, kot tisti, ki ne znajo ali ne zmorejo poiskati pomoči. Zakaj? Ker tisti, ki jih izrekajo, sami ne poznajo težav niti načinov za njihovo reševanje.

Kako bi bilo, če bi se znašli v njihovi koži?

Sprejemanje drugačnosti je na papirju preprosto. Naša potrpežljivost, modrost in razumevanje pa se znajdejo na preizkušnji, ko smo soočeni z drugačnostjo v neposredni bližini.

Kako bi se denimo odzvali, če bi v razredu vašega otroka bil tudi malček s posebnimi potrebami, ki bi v najboljšem primeru upočasnil hitrost pouka, v najslabšem pa bil celo nasilen do vašega otroka?

Bi zahtevali, da ga umaknejo v posebno institucijo ali pa bi skupaj z učitelji pomagali iskati drugo rešitev?

Bi zmogli spoznati, da se bo moral z otrokom, njegovimi izbruhi in stiskami nekdo spopasti, ne glede na to, kam bo šel ta otrok. Ali bi rekli, da to pač ni vaš problem?

Pa še eno vprašanje: kaj bi naredili, ko bi opazili, da so v razredu težave? Bi se obrnili na medije? Zahtevali od ravnatelja, da problem reši, kot ve in zna, še najraje tako, da se otroka, ki je razlog zanje, umakne?

Bi se postavili na stališče, da ne more dvajset otrok zaostajati zaradi enega otroka, ki ima disleksijo, čustveno-vedenjske motnje, aspergerjev sindrom, motnjo pozornosti?

Ali pa bi poskušali razumeti, koliko težje je življenje takega otroka in njegove družine, se nekako vživeti v njihovo kožo in pomagati, kot bi lahko?

Kaj je pomembneje? Individualno zadovoljstvo ali skupno dobro?

Najtežje je verjetno presoditi, kje je meja.

Zdaj pa se vprašam kdo je tukaj nor?

 

Komentarji
Naslednji prispevek

Dobrobiti hišnih ljubljenčkov

februar 10, 2014 0