Tuesday, May 28, 2024

Najpomembnejši znak tega stanja je bledica kože in sluznic. V klinični medicini pojem anemija opredelimo kot zmanjšano koncentracijo hemoglobina (Hg) v krvi.
Glede na potek so anemije akutne ali kronične, najpogosteje pa jih razvrščamo po načinu nastanka ali na osnovi velikosti krvničke. Po načinu razlikujemo anemije, ki nastanejo po krvavitvah, npr. iz prebavne cevi ali rodil, zaradi prekomernega razpada eritrocitov, hemolitične anemije in zaradi oviranega ali motenega nastajanja eritrocitov. Glede na velikost krvničke delimo anemije v mikrocitne (majhni eritrociti), makrocitne (veliki) in normocitne (primerne velikosti). V skladu s priporočili Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) se kot spodnjo normalno vrednost koncentracije hemoglobina (Hb) v krvi predlaga za moške 130 g/l, za ženske pa 120 g/l. Glede na koncentracijo hemoglobina v krvi opredelimo anemijo kot blago (Hb>100 g/l), srednje hudo (Hb 100–70 g/l) in hudo (Hb<70 g/l).


Znaki bolezni

Anemija je lahko samostojna bolezen ali posledica drugih bolezni. Klinični znaki in simptomi se včasih razvijejo zelo hitro, v nekaj urah, če gre za obilno, akutno krvavitev, pri nekaterih boleznih, ob kronični izgubi pa v obdobju nekaj mesecev. Bolniki s počasi napredujočo anemijo praviloma komaj zaznajo te simptome, starejši pa zaznajo simptome običajno prej. Pri izraziti anemiji se pojavijo splošni simptomi, ki so odraz motenj v delovanju srca in ožilja, centralnega živčevja, mišičja, pojavijo se lahko spremembe v delovanju prebavil. Med vodilnimi simptomi s strani srca in ožilja se pojavijo oteženo dihanje, bolečine ali zbadanje v prsnem košu, razbijanje srca in bolečine v mečih, ki se pojavijo pri hoji. Ob tem se lahko pojavijo glavobol, vrtoglavica, občasno tudi šumenje v ušesih in zaspanost. Del bolnikov toži zaradi slabe koncentracije in hitre utrujenosti. Pri bolnikih, kjer se simptomi kažejo na prebavni cevi, opažamo neješčnost, nagon po bruhanju, težave z vetrovi in motnje odvajanja. Pri hudi anemiji se lahko stopnjujejo motnje v delovanju različnih organov.

Pogost vzrok: pomanjkanje železa

Za opredelitev vzroka slabokrvnosti sta običajno potrebna natančna anamneza, skrben klinični pregled in osnovne laboratorijske preiskave. Rezultati laboratorija nas usmerijo v ciljan diagnostični postopek, v katerem praviloma ugotovimo vzrok slabokrvnosti. Najpogostejši vzrok anemije je pomanjkanja železa, ki se pogosto pojavi tudi pri mladih do pubertete in ženskah v rodnem obdobju.

Med pogoste vzroke anemij sodijo kronične bolezni, kot so kronična vnetja (npr. revmatske bolezni), kronična ledvična odpoved, dolgotrajne jetrne bolezni (kronični hepatitis, jetrna ciroza), rakaste bolezni, nekatere motnje žlez z notranjim izločanjem ali anemija, ki nastane zaradi preraščanja rdečega kostnega mozga z drugimi celicami, ki ovirajo dozorevanje in sproščanje krvničk v obtok.

Anemija se lahko pojavi tudi v nosečnosti, vzrok je običajno posledica pomanjkanja železa in fizioloških sprememb med tem stanjem.

Pri starostnikih se najpogosteje pojavi slabokrvnost po krvavitvah iz prebavne cevi. Klinično se krvavitev iz prebavil lahko izrazi z bruhanjem kavni vsebini podobne vsebine ali krvi (hematemezo), odvajanjem črnega, smolnatega blata (meleno) ali krvi ali pa z nezaznavno izgubo krvi z blatom, kar lahko potrdimo le s preiskavo blata na prikrito krvavitev, hematestom. Med najpogostejšimi vzroki krvavitev v zgornji prebavni cevi sodijo zapleti ulkusne bolezni, erozivne spremembe sluznice zgornjih prebavil in varice požiralnika, pri krvavitvah iz spodnjega dela prebavil pa divertikli, hemoroidi, polipi in tumorji. Mejo med obema deloma prebavne cevi predstavlja duodenojejunalni zavoj, Treitzov ligament.

Odstraniti vzrok anemije

Pri zdravljenju bolnikov z anemijo poskušamo odstraniti vzrok ali pozdraviti osnovno bolezen, ki je anemijo povzročila. Včasih bolnika zdravimo le simptomatsko, s transfuzijami koncentriranih eritrocitov ali pripravki železa, da olajšamo njegove težave in izboljšamo počutje. Diagnostična obravnava in zdravljenje bolnikov z anemijo sta včasih zahtevna, pomisliti moramo tudi na neobičajne vzroke, kot je poklicna izpostavljenost nekaterim snovem ali kovinam, ter redke podedovane bolezni, ki povzročijo to stanje.

Prof. dr. Pavel Skok, dr. med, je zaposlen na Oddelku za gastroenterologijo in endoskopijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor.

Vir: Dnevnik

Kategorija:   Novice, Raziskave in novice
Naslednji prispevek

Oče vrgel štiri otroke z mostu

13 junija, 2012 0