Saturday, February 4, 2023
Click to rate this post!
[Total: 0 Average: 0]

Koliko vprašanj .. in koliko različnih odgovorov in dejanj s strani očetov… zakaj? Ker smo si različni in vsak svojo žalost in bolečino predeluje na drugačen način. Pa vendar … vsi potrebujemo razumevanje in spoštovanje naše žalosti in stiske ob izgubi otroka.  


NI res ,da vedno tragični trenutki partnerja zbližajo. S partnerjem ne najdeta poti naprej. Ona njega ne razume, on od nje zahteva, da živi naprej. Ona si želi pogovora o umrlem otroku, on pa se boji njenih solz. Iin tako se vsak na svojem koncu borita z bolečino, vsak na svojem koncu se sprašujeta o smislu življenja in ne najdeta skupne poti. 

Koliko je takšnih zgodb. Verjamem , da marsikdo, ki bo prebral to objavo bo v njih našel tudi delček sebe ali svojega partnerja. 

Kot sem že napisala, ljudje smo si različni. Vsak na svoj način žalujemo in od človeka, ki nam je blizu veliko pričakujemo. Pričakujemo, da nam bo bral misli, pričakujemo, da bo vedel kaj mora narediti, storiti, kdaj mora omeniti otroka, kolikokrat mora prižgati svečko na grobu.  

Pričakujemo, da nam bo povedal kako živeti naprej. 

Vendar, dragi prijatelji, potrebno se je ustaviti. Zazreti se vase in priti do spoznanja, da smo sami odgovorni za svojo pot. 

In, da vsak žaluje na svoj način. 

In za moške je to velikokrat hudo. Družba od njih pričakuje ( še posebno ob smrti tako majhnega otroka ), da so zbrani, močni, da ne dopustijo žalosti, da prevzamejo nadzor nad krizo, ki je nastala v družini. Igrati morajo dvojno moško vlogo. Žalujoča mamica pričakuje tolažbo, skupno razumevanje in sočutje. Njena želja pogosto doživlja neuspeh zaradi moževega strahu, da bo moral poleg svoje žalosti prevzeti še ženino. 
In, moški, so drugačni. Izgubo sprejmejo razumsko in jo tudi "razumsko" in prej predelajo. Pri mamici pa je proces dolgotrajnejši in tudi porod, hormoni … ustvarijo neravnotežje v telesu. Po smrti otroka se velikokrat zgodi, da žalujoče mamice bolje prenašajo izgubo kot očetje. In takrat tudi ne potrebujejo toliko pozornosti in tolažbe. Po nekaj tednih ali nekaj mesecih pa očetje mislijo, da je solz in žalosti bilo dovolj in želijo od žalujoče mamice, da je zopet nasmejana, da živi naprej in se ne spominja žalostnih dogodkov in pogostokrat ravno v tistem času pride do kriz v odnosu. Mamica šele prav začenja žalovati in sprejemati dejstvo, da otroka ni več in da ga ne bo več. In ravno takrat potrebuje razumevanje, podporo in vse prevečkrat ostane sama v svoji bolečini ali kar je tudi mogoče – partner ji očita, da "ni več normalno" njeno obnašanje. Ni mu razumljivo zakaj mamica ne želi v otroško trgovino, zakaj se ne pogovarja z nosečo znanko, zakaj se izogiba pogledu na voziček …. in v tistem obdobju se prevelikokrat žalujoča mamica zapre vase, partnerju ne dovoli vstopiti v njen svet in tako se vez ohlajuje. V njej se poraja jeza, razočaranje nad partnerjem … 

Zato je še kako pomembna komunikacija med parom, pa ne samo besedna komunikacija velikokrat je stisk roke ali objem dovolj močan znak, da partnerju ni vseeno kaj se dogaja z mamico. 

Res pa je zmotno prepričanje, da bi žalujoči oče moral razumeti partnerko. To preprosto ni mogoče, mogoče pa je, da ji zaupa, da jo spoštuje, da spoštuje njeno ravnanje in da jo " rešuje " iz neprijetnih situacij … Tako bo žalujoča mamica dobila zaupanje vanj in sam proces žalovanja bo lažji in hitrejši. 

Potem lahko rečemo, da je smrt otroka partnerja zbližala in da je njun odnos boljši in bolj močan kot pred izgubo. In pot žalosti je dolga. Na njej je veliko ovinkov vendar , VEDNO, vedno se konča in smo na koncu poti nagrajeni. Nagrajeni z novim videnjem, z novimi spoznanji, vrednostmi in bogatejši v srcu in duši.

In pride čas, ko se ozremo na prehojeno pot in si čestitamo. In zaživimo znova bogatejše in vrednejše življenje saj se zavedamo kako malo je potrebno… 

Društvo SOLZICE  http:/www.solzice.com 

Komentarji
Kategorija:   Novice, Starševstvo
Naslednji prispevek

Simpatično aranžiranje kuverte

13 junija, 2012 0