Sunday, February 5, 2023
Click to rate this post!
[Total: 0 Average: 0]

Danes pa so tako mame kot očetje zaposleni v vseh možnih službah, kjer opravljajo najrazličnejše poklice in vloge. Že zjutraj se je potrebno dogovarjati, kdo bo peljal otroke v vrtec ali šolo in kdo bo prvi zaključil z delom, da jih bo šel iskat. Potrebno se je dogovarjati za vmesno varstvo, če je potrebno, za vse interesne dejavnosti in krožke, ki jih imajo otroci popoldan, pomagati pri pisanju domačih nalog ali pa vsaj pregledati, če so vse narejene,  poskrbeti za tekoča opravila, ki doma čakajo (od pranja, likanja, kuhanja, pospravljanja…) in že je konec dneva, ko je čas za spanje in pogosto še mnoge misli, kaj bi še morali narediti in kaj vse nas čaka naslednji dan. In to naj bi bil povprečen dan…


Kje je čas za partnerski odnos, za preživljanje (prostega) časa z otroki, čas samo zase? Največkrat si rečemo, da bomo to nadomestili konec tedna, ko pride vikend, ker sedaj pa res ne morejo druge stvari čakati. In potem pride vikend. Ker se je med tednom nabralo toliko opravil, vključno z nedokončanim delom v službi, sta dva prosta dneva (če jih imamo) ravno primerna, da pridemo nazaj na »zeleno vejo«.

Dejstvo je, da se bodo v vsaki družini vedno našle obveznosti, za katere si bo potrebno vzeti čas, vendar je ob vsem tem prav žalostno, da si ljudje prevečkrat vzamemo več časa za stvari kot pa za ljudi, ki jih imamo radi. Ni toliko pomembno, kaj vse imamo, ampak kako si znamo v življenju postaviti prioritete, kar seveda pomeni narediti tudi mejo, omejiti službo (ki jo lahko še v popoldanskih ali večernih urah opravljamo doma), razdeliti delo tudi drugim in se na tak način učiti tudi sodelovanja… in navsezadnje bolj kot dolžina skupaj preživetega časa, je pomemben način, kako ga preživljamo. Ko na primer otrok ves zdolgočasen in osamljen prosi: »Oči, mami, igrajta se z mano!«, da ni ta igra zidanje stolpa iz kock med poslušanjem dnevnika ali gledanjem filma, medtem ko nas otrok opominja, da smo sedaj mi na vrsti, da postavimo naslednjo kocko, ampak da je ta igra čas »samo« za otroka in z otrokom. Starši, ki imajo s hčerkami in sinovi že od malega dober stik, odnos, bodo zelo hitro našli skupen jezik tudi v igri in prav preko nje spoznavali, kako njihov otrok razmišlja, kaj čuti, česa ga je strah, kaj ga veseli…  Nasprotno pa se bodo starši, ki se z otrokom manj ukvarjajo,  veliko prej znašli v zadregi že ob preprostih igrah, ker se ne bodo znali spustiti na njegovo raven in se sprostiti. To seveda ne pomeni, da so slabi, krivi ali nesposobni starši, so pa edini starši, ki jih ima ta otrok in od katerih si bo vedno želel največ pozornosti, čeprav jo bo iskal včasih tudi na neprimerne načine (z jezo, trmo, morda celo boleznijo, kasneje v puberteti pa z vsemi možnimi upiranji, ki lahko vodijo tudi v razne zasvojenosti z drogo, hrano…). V otroških očeh je neprecenljivo več vredna igračka, ki jo oče sam naredi, pa čeprav sta to samo dva plastična lončka skupaj zlepljena ali mlinček, kot igrača na baterije z daljinskim upravljavcem.  Sploh mlajši otroci vsi navdušeni občudujejo starše, kaj vse znajo narediti in si želijo, da bi lahko tudi sami poskusili. Primer: ko mama peče piškote in da še otroku majhen košček testa, ki ga poleg nje gnete namesto da ga pošlje, naj se gre sam igrat, da ji ne bo »hodil pod nogami«. Ali ko starša prebereta pred spanjem pravljico, čeprav jima bo to vzelo več časa, kot če bi vklopila CD z najlepšimi zgodbami.

Kako pomembno je, da se znajo starši pogovarjati z otrokom, ga slišati v njegovih stiskah in potrebah, mu prisluhniti v željah, mu znati postavljati meje na spoštljive načine, da mu je varno in to ne glede na to, koliko je star. Za majhnega otroka je lahko največji problem v nekem trenutku to, da mu je sosedov otrok v peskovniku zlomil lopatko ali grablje, odraslemu pa se zdi nesmiselno zgubljati solze zaradi ene plastične igračke. Podobno je lahko za dekle v najstniških letih prava katastrofa, da ima na obrazu par mozoljev in porabi ure v kopalnici, da bi svoj videz naredila lepši. Taki vsakodnevni trenutki so nove in nove priložnosti, ko se lahko sočutni in razumevajoči starši z otroki zelo povežejo ali prav nasprotno – izgubijo stik in povezanost. Slednje se lahko dogaja tudi v družinah, kjer je še edini možni prosti čas zaseden z nasiljem, prepiri, alkoholom, televizijo… Med partnerjema ni prave komunikacije, otroci pa se počutijo kot breme, da so odveč, krive in nevredne ljubezni. Če se ta čutenja ponavljajo, lahko bistveno zaznamujejo posameznikovo samopodobo in vplivajo  na kasnejši izbor partnerja. Primer: če se je hčerka ob očetu počutila manjvredno, nesposobno, ponižano in osramočeno, bo zelo velika verjetnost, da jo bodo kasneje nezavedno privlačili prav moški, ki ji bodo ponovno prebujali ta čutenja. Na zavestnem nivoju bo seveda iskala nekoga, ki bo z njo nežen, spoštljiv in ljubeč, a prej ali slej bodo na dan prihajali stari potlačeni občutki. Prav zato je največja dota, ki jo lahko dajo starši svojim otrokom ta, da se partnerja med seboj spoštujeta in se imata rada, saj se bodo otroci v prijetnem in varnem vzdušju lahko razvijali v samozavestne, globoko čuteče in odgovorne osebe. Seveda to vedno ni možno, saj imamo vsi ljudje tudi slabe dneve, ko druge prizadenemo in smo neprijazni. Tudi to je del življenja, ki ga vsak otrok prej ali slej izkusi.

Navsezadnje bi bil velik šok, če bi otrok prva leta živel v svetu, kjer je vse v redu, kjer lahko dobi, kar hoče, saj ko bi prišel v vrtec ali šolo, bi presenečen spoznal, da ne more biti on vedno prvi, edini, neprizadet… Gre le za to, da se otrok ob starših, predvsem ob njihovem zgledu lahko uči abecede odnosov: da se tudi po prepiru lahko pobota in opraviči, da če narediš napako, to še ne pomeni, da si slab človek (dejanja so neprimerna in ne oseba), da se da z besedami povedati, če ti kaj ni všeč, ne pa z nasiljem in agresijo… In kar je najbolj pomembno – ne samo da se otroci učijo stvari od staršev, tudi starši se učijo pomembnih lekcij od otrok, samo če si dovolijo.  

In navsezadnje je nujno omeniti, da je veliko lažje biti dobra mama ob partnerju, ki zna stati ob strani, ki začuti stisko, prisluhne skrbem in radostim svoje ženske ter daje s svojo prisotnostjo varnost kot pa ob moškem, ki je že sam po sebi vir nevarnosti ali pa je čustveno in/ali fizično odsoten. Podobno je tudi lažje biti dober oče ob partnerki, ki zna pohvaliti, dati priznanje in povedati, da je ponosna na svojega moškega ter da ga občuduje, ko se ukvarja z otroki.

Dejstvo je, da otroci ne potrebujejo popolnih staršev, ampak dovolj dobre starše.  Starše, na katere se lahko vedno zanesejo, ki jim je družina na prvem mestu in se znajo sprostiti ob otroški razigranosti, nasmejati tudi lastnim napakam in se vživeti v svet nesrečno zaljubljenega najstnika. Nobena knjiga z navodili in noben strokovnjak ne moreta nadomestiti tistega, kar prava starša globoko v sebi čutita, da potrebuje njun otrok. In čeprav včasih kateri od staršev cinično reče, da ne more otrokom dati tistega, kar sam ni prejel ter da se tudi njegovi starši z njim kot otrokom niso igrali ali kako drugače ukvarjali, pa je vseeno preživel, so te besede njegova bolečina in stiska. Prav tak odrasel najbolje ve, kako se je počutil in kaj je najbolj pogrešal. Ko bo to dal svojemu otroku, bo dal največ tudi sebi, saj se bo osrečil kot oče ali mama.

Članek objavljen v Pravem vodiču za starše

 

Komentarji
Kategorija:   Novice, Starševstvo