Tuesday, August 11, 2020
[Total: 0    Average: 0/5]

Prodajalka pokaže na polico, na kateri je za cel meter različnih sokov.
"Kaj mi priporočate?"
"Gospa, vsi so enaki! Na voljo so španski, ameriški in mehiški. Povsod je dovolj sonca in to je najpomembnejše."
"To pomeni, da so res enaki?"
"Da, morda so malce različnega okusa. Nekaterim je bolj všeč eden, drugim drug."
Ker okusa nisem mogla oceniti, sem steklenice začela obračati v rokah.
Ne spadam med tiste, ki se odločajo na temelju cene, vendar nisem mogla spregledati, da se cene gibljejo od 4.500 do 12.000 tolarjev za liter.
Iskala sem razlago za tolikšne razlike v ceni. Povsod je pisalo 100 % aloje vere in vsi izdelki so se ponašali s kopico meni večinoma neznanih certifikatov.
"Ali imate kakšno dodatno brošuro? Morda kakšen vzorec?" sem še naprej težila prodajalki, ki je nekaj pospravljala in mi očitno poskušala dopovedati, da ne mara takih zoprnih strank.
"Tega ne točimo zastonj!" me je pogledala, kot da sem pijanka, ki berači za požirek žganja. "Tukaj imate nekaj brošur." Izpod pulta je izvlekla tri brošure različnih proizvajalcev.
Odločna, da bom ugotovila, kaj je vredno mojega denarja, sem se vrgla na delo. Vsem ponudnikom sem poslala prošnjo za dodatne informacije v zvezi s certifikati, svežino, odstotki aloina in postopkom konzerviranja izdelka. Za pomoč sem zaprosila tudi zeliščarje in farmacevte.


Kako se znajti v poplavi certifikatov?
Dejstvo je, da čudežne lastnosti aloje veljajo za rastlino, svež sok in tudi gel. Toda izdelki jih premorejo manj kot sveža rastlina. Koliko manj, ni preprosto ugotoviti.
Oglejmo si podrobneje, kaj pomenijo certifikati, s katerimi so pogosto "opremljeni" izdelki iz aloje.
V razlagi brošure ESI, enako kot na njihovi spletni strani (www.sanofarm.si), lahko preberete, da je IASC "mednarodna znanstvena organizacija, ki nadzoruje izdelke Aloe Vera in dejansko zagotavlja 100% kakovost izdelkov AloeVera". Razlaga na spletni strani IASC ni tako kategorična. To je združenje proizvajalcev, ki je ustanovilo svoj Znanstveni svet (International Aloe Science Council), to pa je, zaradi uvajanja reda na trgu, uvedla minimalne standarde, ki zagotavljajo kakovost izdelkov. Certifikat še ne pomeni ekološke pridelave. Od proizvajalca zahteva samo to, da navedbe na embalaži držijo in da izdelek vsebuje vsaj minimalno količino aktivnih substanc. Ta certifikat imajo izdelki ESI, VERD ALOE in ENCIAN.
Drugi certifikat, "Certiquality", po navedbah iz prospekta ESI "edini zagotavlja aktivne naravne sestavine v soku". Kot potrošnico me to utegne zelo zanimati.
Na osnovi dokumentacije, ki so mi jo poslali iz ESI, sem ugotovila, da je Certiquality ustanova, ki je podjetju ESI dodelila certifikat ISO.
Certifikat ISO od podjetja zahteva urejenost dokumentacije, vendar ni nujno, da bi bilo to povezano z zahtevo po "aktivnih naravnih sestavinah v soku". Tudi izdelki, pridelani z uporabo pesticidov in umetnih gnojil, lahko dobijo certifikat ISO 9001. Veliko pomembnejše je testiranje vhodnih surovin, s čimer zagotovijo, da v sokovih ni ostankov pesticidov in kemičnih gnojil. Po izjavi tehničnega direktorja podjetje vsako pošiljko vhodnih surovin testira na vsebnost pesticidov in mukopolisaharidov.
Tretji certifikat, ki se mi je zdel zanimiv, je NRI (Natural Research Institute). Razlaga v prospektu ESI pravi, da gre za certifikat neodvisne in neprofitne organizacije iz Rotterdama, "ki izdaja certifikat kakovosti izdelkom, izdelanim po določenem postopku, v katerem se ohranijo vse naravne učinkovine". To me zelo zanima. Dvomim namreč, da obstaja postopek predelave, s katerim je možno ohraniti VSE naravne učinkovine. Če obstaja, bi zagotovo o tem rada izvedela kaj več.
ESI je na prošnjo, naj mi pošljejo kopijo certifikata, odgovoril, da NRI ne izdaja certifikatov. Tudi o vsebini niso napisali ničesar. Ob pomoči zelo prizadevne predstavnice slovenskega uvoznika ESI sem prišla do naslova instituta, sicer brez telefona ali elektronske pošte, "ker je oseba, na katero bi se lahko obrnili, na smučanju".
Na izdelkih PHARMOS piše, da jim je certifikat podelila nemška kontrolna ustanova LACON in imajo certifikat BIO. Rastline gojijo v mešanih nasadih na območju, kjer imajo razen sonca tudi obdobja dežja.
Španski izdelki Verd Aloe imajo poleg že omenjenega IASC tudi certifikat o ekološki pridelavi, ki ga izdaja Andaluzijsko združenje ekološkega poljedelstva, in znanstveno oceno Univerze Alcala de Henares iz Madrida. To so izdelki, s katerimi imamo največ izkušenj, saj so v Sloveniji na voljo že štirinajst let.
Fruith of the Earth mi je dostavil potrdilo, da je izdelke odobrila FDA in zagotovilo, da so sokovi izdelani iz ekološko pridobljenih surovin. Na embalaži lahko preberete da imajo certifikat države Teksas.

Kaj je sploh pomembno?


V igri mačke in miši s certifikati in o tem, kdo jih ima več, lahko pozabimo na ključno vprašanje. Kaj dejansko določa kakovost pripravkov iz aloje vere?

Vprašala sem nekaj zeliščarjev, kako bi oni izbirali, in dobila sem presenetljivo preproste odgovore.
Moč preparata je odvisna od treh najpomembnejših dejavnikov: kako svež je preparat, kako je pridelan in kako je predelan?

Svežina


Tudi najboljši čaj, katerega sestavine ste nabrali na najboljšem mestu, po letu dni nima več moči. Enako velja za alojo. Prej ko pride do vas, več boste imeli od nje.

Pri tem so v prednosti proizvajalci, ki imajo svoje nasade. Španski proizvajalec Verdaloe zagotavlja, da od časa rezanja listov do trenutka, ko sok konča v steklenici, ni minilo več kot šest ur. To lahko dosežejo zato, ker so njihovi nasadi v neposredni bližini predelovalnih obratov. Od trenutka, ko je bila steklenica zaprta, do trenutka, ko je prišla na police v Sloveniji, nista minila več kot dva meseca.

Pharmos ima mešane nasade v Srednji Ameriki. Liste odrežejo, iz njih izvlečejo čisti gel in jih v klimatiziranih zabojnikih z letalom pripeljejo v Nemčijo. Od nabiranja listov do predelave mine največ 48 ur.

Tudi v ESI so mi zagotovili, da od nabiranja do začetka proizvodnje ne mine več kot nekaj ur, celoten postopek proizvodnje pa traja pet dni, kar vključuje tudi izvedbo kontrolnih testov izdelkov. Če upoštevamo, da mora surovina priti od dobaviteljev in da po lastnih zagotovilih vsako pošiljko pred uporabo še testirajo, se moram vprašati, kako jim to uspe.
Drugi ponudniki na to vprašanje niso odgovorili.
 

Pozor!


In še nekaj zanimivega, ko gre za svežino. Izvedela sem, da je na trgu ZDA možno dobiti zelo poceni surovino (alojin gel), ki ga ameriška vlada vsako leto odprodaja po smešno nizki ceni. Gre namreč za odprodajo blaga iz vojnih rezerv, ki ga prodajajo tik pred iztekom roka veljavnosti. V ZDA zelo dobro poznajo zdravilne lastnosti aloje v primeru poškodb kože, opeklin, radioaktivnega sevanja in podobno, zato imajo veliko količino teh izdelkov shranjenih za "bog ne daj" primere. Neuporabljene rezerve tako prihajajo na trg zelo poceni in nekateri proizvajalci jih odkupujejo ter mešajo s svežimi ali pa iz njih izdelujejo kozmetične in druge pripravke. Dejansko nam nič ne lažejo, ko napišejo, da gre za 100-odstotno alojo. Težava je v tem, da je obdobje njene aktivne moči že davno minilo. To surovino pretežno uporabljajo za kozmetične izdelke na osnovi aloje. Prepoznate jih po tem da so brez barve in značilnega vonja. Kozmetika iz svežega gela je jantarjeve barve in ima vonj, podoben soku.
 

Pridelava


Že pred petdesetimi leti je dr. Vogel opravil raziskave, v kolikšni meri način pridelave vpliva na zdravilne lastnosti izdelkov. Tako ima divjerasla sivka 160 zdravilnih učinkovin, tista, ki so jo gojili v monokulturah Provanse, pa le še 40. Če nekaterih zdravilnih učinkovin ni ali če jih je premalo, ne moremo pričakovati učinkov, ki jih sicer pripisujejo zdravilni rastlini. Enako velja za alojo.
Ni vseeno, ali je samorasla, ekološko vzgojena ali umetno gnojena in škropljena.

Na tem področju je tudi ugotavljanje, kaj nam ponujajo izdelki na policah, manj zapleteno. Izdelkov z biodinamičnim certifikatom ni. Torej je najboljše, kar lahko dobimo, ekološki certifikat. Seveda veljaven!

Naslednje vprašanje je, kateri kontrolni ustanovi najbolj verjamete. Evropski eko certifikati načeloma veljajo za najzahtevnejše na svetu.
 

Predelava


Največja razlika v predelavi je v načinu stabiliziranja izdelka. Pharmos je edini proizvajalec, ki zatrjuje, da v soku ni nobenih dodatkov in konzervansov. Tisto, česar na prospektu ne boste prebrali, je, da stabilnost dosežejo tako, da izdelek pasterizirajo. Po zagotovilih predstavnice podjetja ne gre za klasično pasterizacijo, marveč za postopek, ki je plod dolgoletnih raziskav in je poslovna skrivnost podjetja.

Ostali izdelki niso pasterizirani, zato so jim morali dodali konzervanse (predvsem askorbinsko in citronsko kislino).
 

In kaj je boljše?


Dejstvo je, da pasterizacija uničuje encime in vitamin C, ki so zelo dragocene sestavine aloje. Encim bradikininaza preprečuje nastanek vnetja v tkivu, encim tirozinaza preprečuje nastanek rjavih, hiperpigmentiranih pik na koži obraza in rok starejših ljudi. Nepasterizirani gel vsebuje še druge encime: fosfatazo, amilazo, katalazo, celulazo, kreatin fosfokinazo, lipaze in proteaze, ki igrajo pomembno vlogo v prebavi (vir: Aloe Vera resnice in zmote, ki jo lahko dobite v lekarnah.). Če potrebujete te encime, je bolje kupiti nepasterizirane izdelke.

Konzervansi so tudi nujno zlo, ki ga nihče ni vesel. Askorbinsko in citronsko kislino večina ljudi prenaša brez težav. Če jih nikakor ne smete zaužiti, je boljša izbira pasteriziran izdelek, čeprav je osiromašen za določene učinkovine. Odločiti se boste morali sami.
 

Kaj pa aloin?


Velike količine aloina delujejo močno odvajalno, zato ga nekateri proizvajalci poskušajo v celoti odstraniti iz soka. S tem postane sok manj trpek, ni pa dokazano, da je zaradi tega res boljši. Aloinu namreč pripisujejo antibakterijsko in protivirusno delovanje. Vsi izdelki na trgu ga vsebujejo v zelo majhnih količinah, manj kot 0,1 odstotka, izdelki Pharmos pa ga sploh ne vsebujejo.
Pomembnejše je vprašanje, kako proizvajalci dosežejo ta odstotek.

Aloin je v ovojnici, ki se nahaja tik pod zunanjo skorjo aloje. Rastlino varuje pred lačnimi škodljivci. Ko ti ugriznejo v grenko snov, se hitro premislijo in pustijo alojo rasti pri miru. Pri vsakem rezanju se poškoduje tudi ovojnica, v kateri je aloin. Ravnanje z alojo pa je od proizvajalca do proizvajalca zelo različno in iz tega naslova prihaja do ogromnih razlik v stroških predelave.

Najceneje je alojo hitro porezati, zmleti cele liste in nato vse skupaj filtrirati skozi nešteto filtrov, da se izloči aloin. Pri takšnem postopku se izgubi največji del koristnih snovi, zaradi katerih si sploh želimo piti alojin sok.

Lahko pa so pri rezanju pozornejši in zunanjo plast listov ter zaščitni sloj z aloinom odstranjujejo ročno. Nato filtrirajo le minimalne količine aloina, ki so prispele v sok.

Natančneje ko to počnejo, boljši so izdelki, stroški predelave pa višji, ker gre za ročno delo.
 

Kaj pa dodatki sadnih sokov?


Na trgu je tudi nekaj izdelkov, ki so jim zaradi boljšega okusa dodali sok različnih sadežev. Če ne marate okusa aloje, jo res lahko mešate s sokom, vendar je najbolje, da to storite neposredno pred zaužitjem. Stabilnost snovi v vnaprej pripravljenih mešanicah ni nikoli tako dobra, kot če so shranjene ločeno in zmešane tik pred uporabo. To velja za zdravilne čaje, začimbe, eterična olja in tudi aloja ni izjema.

Tudi ekonomska računica se ne izide. Zakaj bi plačevali drag sok v mešanici, če lahko kupite čist izdelek in mu sproti dodajate sokove po izbiri.

Komu verjeti?

 
Na trgu so ponudniki treh vrst. Takšni, ki imajo svoje nasade ter sami skrbijo za proizvodnjo in predelavo. Ti so ponavadi tudi specializirani za izdelke iz aloje in ne ponujajo še kup drugih izdelkov, ki z alojo nimajo nobene zveze.

Drugi so predelovalci, ki nabavljajo surovino drugje in potem pod svojo blagovno znamko proizvajajo in pakirajo izdelke.
Tretji so trgovci, ki kupijo že narejene izdelke brez imena in jim dodajo le še svojo nalepko. Nekateri jih celo pripeljejo v velikih sodih in potem le še prepakirajo. Pri takih težko ugotovite, kdo je izdelek sploh proizvedel, še manj, od kje se je vzela uporabljena surovina.

Upam, da sem vam olajšala izbiro in da vam ne bo treba kupiti vse, kar je na policah, da bi našli tisto, kar je vredno vašega denarja.

Moč preparata je odvisna od treh najpomembnejših dejavnikov:

1. Kako svež je preparat?
2. Kako je pridelan?
3. Kako je predelan?

Vir: Viva
Komentarji
Kategorija:   Novice, zdravje
Naslednji prispevek

Savne

junij 13, 2012 0